Ivan Oman o razpadu Demosa: Šlo je za histerični antiklerikalizem

Štiri tedne pred dnevom državnosti 25. junija dnevno objavljamo izseke intervjujev z osebnostmi, ki so pomembno vplivale na slovensko osamosvojitev. Pogovori so zbrani v knjigi Boštjana Furlana, Ožbeja Peterleta in Marka Balažica Slovenija in pika!, ki bo pri Cankarjevi založbi izšla 15. junija.

Danes objavljamo dele pogovora z ustanovnim predsednikom Slovenske kmečke zveze, prve demokratične organizacije po drugi svetovni vojni, Ivanom Omanom.

Partija je proces ustanavljanja SKZ-ja spremljala, tudi formalno ste se ustanovili prek SZDL-ja. Milan Kučan je na tajnem sestanku v Tacnu že mesec dni pred ustanovitvijo govoril o kmečki stranki. Kako vas je oblast dojemala?
Mislim, da je bilo več stvari. Prvič, Kučan je bil najsposobnejši komuni­stični voditelj v vsej vzhodni polovici Evrope. Vse druge je odpihnilo, samo njega ne. Njemu je bilo vse jasno. Če ni bilo Smoletu jasno, ker je bil star in zagledan v socialistično Jugoslavijo, je Kučan vedel, da je socializem opravil svoje. Socializem je popolnoma skregan z logiko, vsaj v ekonomskem smislu in antropološko popolnoma zgrešen. Kučan je vedel, da prihaja konec sistema, in je iskal način, kako se bo obdržal. To je zelo dobro izpeljal. Sestop z oblasti, da bodo ostali na oblasti.

Prepričan sem, da Kučan ni z veseljem gledal, ko smo mu začeli ustanavljati stranke. Se je pa odločil, da represivno ne bo ukrepal in sem prepričan, da je bil zaradi tega v sporu z Beogradom. Poleg tega, ali bi si lahko zamislili demokratizacijo, če bi na čelu Zveze komunistov (ZK) ostal France Popit? Kučan ni imel krvavih rok! Lahko je razmišljal po svoje. Stari pa niso mogli. Vedel je, da je treba najti način, kako se bodo obdržali, in mi smo mu pri tem pravzaprav pomagali. Bučar je rekel: "Če bi se vsi obnašali kot Kučan, ne bi nikoli uspeli izpeljati osamosvojitve. Ampak brez Kučana tudi ne."

/…/

Sedimo za mizo, kjer je bil ustanovljen Demos. Kako je prišlo do tega?
Shod v Cankarjevem domu v zvezi z Albanci, na katerem sem govoril, je za nas pomenil de facto legalizacijo organizirane opozicije. Postalo nam je jasno, da lahko delujemo. Našo Komunistično partijo je ogrožal Miloševićev srbski nacionalkomunizem. Potrebovali so neko obliko nacionalnega kon­senza, kar je bilo za nas ugodno. Vprašanje je, kako bi se stvari iztekle, ko tega zavedanja ne bi bilo.

"Na predsedstvu sem bil bolj opazovalec. Bil sem sam. Ostali so se med seboj tikali. Kučan je obdržal svoj vpliv." (foto: Tone Stojko, hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije) Foto: Tone Stojko

Predsednik SZDL-ja Smole je povabil vse udeležence tega shoda na se­stanek. To smo kasneje imenovali "Smoletova koordinacija". Hoteli smo organizirati okroglo mizo po poljskem vzoru, da se domenimo, kako priti do demokratičnih volitev. Jeseni je bil sprejet zakon o političnih organizacijah in Partija nas je, te, ki smo obstajali, preprosto registrirala kot politične or­ganizacije. Dobivali smo se vse poletje, mislim, da vsak teden. Ne spomnim se dosti teh pogovorov, vem pa, da je Andrej Magajna dvakrat predlagal, naj se dogovorimo za skupni nastop na volitvah. Najbolj proti sta bila Bavčar (Odbor za varstvo človekovih pravic) in Jožef Školč (ZSMS). Po drugem neuspešnem predlogu sem rekel: "Andrej, pusti jih pri miru, vas bom jaz domov povabil, pa se bomo sami zmenili, brez teh dveh, ki pač mislita drugače." Na ta način je nastal Demos.

/…/

Nekateri pripovedujejo, da so pri SDZ-ju rahlo zviška gledali na druge partnerje v Demosu.
Videli smo, kako se obnašajo, saj nismo bili slepi. Ampak vedeli smo, da jih tudi mi potrebujemo. Navsezadnje je pa prav to obnašanje, kakršno je bilo, krivo za stanje, kjer smo sedaj. To se je najbolj pokazalo spomladi 1992, ko je levi del Demosa paktiral s komunisti, da so zrušili Peterleta, in je šlo, kamor je pač šlo. Za zmago Demosa je bila predvsem potreben SKZ s svojo organizacijo po vsem terenu. Jasno pa je, da so bili intelektualci, čeprav niso vsi zaslužili tega imena, potrebni. Čutili so se poklicane, da vodijo državo. Ne morem pa razumeti Bučarja, ki je vendar kristjan in je bil bolj razgledan od drugih v SDZ-ju.

/…/

"Pravim, da je Demos začel razpadati takoj po volitvah, ker liberalci, ki so bili v velikem delu SDZ-ja, niso prenesli krščanskega demo­krata na čelu. Čim je bila vojna končana, je bilo treba Krščanske demokrate izriniti z oblasti." Foto: Klemen Korenjak

Bili ste eden izmed dveh predstavnikov demokratične opozicije, ki sta bila iz­voljena v republiško predsedstvo. Kakšni so bili odnosi znotraj predsedstva?
Na predsedstvu sem bil bolj opazovalec. Bil sem sam. Ostali so se med seboj tikali. Kučan je obdržal svoj vpliv. Pred volitvami je bil sicer prepričan v svojo zmago, a se je bal, da bodo ostala mesta v predsedstvu zasedli kan­didati Demosa. Zato je nagovoril Cirila Zlobca in Matjaža Kmecla, da sta kandidirala. Računal je, da v javnosti uživata dovolj ugleda, in uspelo mu je. Kučan je imel status predsednika, čeprav je bil po nazivu le predsednik predsedstva in se je tako tudi obnašal. Dotedanji šef Partije je še naprej ostal neuradni šef države. Samo enkrat smo poskušali urediti te odnose, vendar sva bila s Plutom v manjšini. Potem nisva več poskušala.

Nekje ste omenili, da sta se s Kučanom pred t. i. spravno slovesnostjo v Kočevskem rogu posvetovala o njegovem govoru.
Kučan mi je dal v predogled govor, ki ga je nameraval prebrati v Kočevskem rogu. Podčrtal sem mu dva stavka in rekel, naj ju izpusti, ker sta žaljiva do domobrancev. Nič me ni upošteval in je vse prebral. Ko pa sem prebral Repetovo knjigo o Kučanu, sem opazil, da teh dveh stavkov ni!

/…/

"Glavni razlog je bil, da je v okviru Demosa zmagala Krščanska demokracija, in ne SDZ. Vsi vodilni v SDZ-ju so bili v nekem trenutku člani Partije. Med njimi lahko nekatere označimo za disidente, ampak če pogledamo, recimo, Bučarja ali pa zakonca Hribar, se vidi, da so jih potem tudi poučili, kako se je treba obnašati." Foto: Klemen Korenjak

Demosova vlada se je prvič resno zamajala s predlogom za kadrovsko rošado na najvišjih položajih.
Sam sem se strinjal z rekonstrukcijo vlade, vendar ne tako, ki bi pomenila vladno krizo. Vladna kriza pa nastopi, če smo brez predsednika vlade. Šele pred nekaj leti, ko sem v Delu prebral, da je Josip Vidmar vzkliknil: "Kako zaboga ste mogli dopustiti, da so klerikalci prišli na oblast?" mi je postalo ja­sno, zakaj je bilo tako nasprotovanje Peterletu s strani Rupla, Bavčarja, Bučarja in še koga. Zato pravim, da je Demos začel razpadati takoj po volitvah, ker liberalci, ki so bili v velikem delu SDZ-ja, niso prenesli krščanskega demo­krata na čelu. Čim je bila vojna končana, je bilo treba Krščanske demokrate izriniti z oblasti.

Zakaj?
Demos je začel razpadati že ob razglasitvi rezultatov prvih volitev leta 1990. Glavni razlog je bil, da je v okviru Demosa zmagala Krščanska demokracija, in ne SDZ. Vsi vodilni v SDZ-ju so bili v nekem trenutku člani Partije. Med njimi lahko nekatere označimo za disidente, ampak če pogledamo, recimo, Bučarja ali pa zakonca Hribar, se vidi, da so jih potem tudi poučili, kako se je treba obnašati.

Kako so jih podučili?
Pri Bučarju je bil kar neki nahrbtnik iz druge vojne in bi bilo pošteno, ko bi to povedal …

Konflikt znotraj Demosa se je stopnjeval.
Spomenka Hribar ima gotovo velike zasluge za vse, kar se je dogajalo. Tine Hribar tudi in Peter Jambrek. Šlo je za histerični antiklerikalizem in tudi vsi spori Rupla s Peterletom so v tem kontekstu. Pa klerikalizma v resnici nikjer ni bilo. Kdor pa ne ve, kaj je klerikalizem, naj se pouči. Razumem, da so predvojni SLS označevali za klerikalnega, saj je bil ves čas na čelu stranke klerik. In to še tudi potem, ko to ni bilo več potrebno. Celo po smrti Antona Korošca so leta 1940 spet izbrali duhovnika Franca Kulovca. Vendarle je stranka ves čas ostala demokratična in že Krek je znotraj nje opozarjal: "Z mahom prerasli klerikalizem nima prihodnosti."

Kaj želite Sloveniji ob 25-letnici? "To, za kar smo včasih molili, za 'zdravo pamet'." Foto: Klemen Korenjak

Je bil razpust Demosa napaka?
Da, razpad Demosa je huda napaka, obenem pa le odslikava dejanskega stanja. Osnovni problem za razpad je antiklerikalizem. Drugo je pa vprašanje privatizacije.

Kateri model privatizacije se vam je takrat zdel optimalen?
Dober predlog so imeli Grosovi liberalci, predlog o t. i. mali privatizaciji. Privatizacija bi morala potekati počasi. Mislim, da bi postopno privatizacijo lahko speljali v desetih letih. Tako pa je z mešanico notranjega odkupa, cer­tifikatov in državnega lastništva v resnici v 25 letih nismo zaključili. Najhujši problem pa je v tem, da ni podjetniškega sloja. Zato pa imamo "tajkune", kot nekakšen nadomestek podjetništva.

/…/

Kakšna bi po vašem mnenju morala postati slovenska država?
Slovenija potrebuje liberalno državo in konservativno politiko!

V rubriki 25 let Slovenije predstavljamo zgodbe iz časa slovenskega osamosvajanja in dogodke, ki so na drug način povezani s časom pred 25 leti. Brali boste lahko o dogodkih ob osamosvojitvi in njihovih akterjih, o tem, kakšno je bilo življenje v tistem času, kakšna je bila povprečna plača in kaj je bilo mogoče kupiti zanjo, s kakšnimi vozili smo se prevažali Slovenci, kdo so uspešni posamezniki, rojeni v žlahtnem letu 1991, in druge prispevke, povezane s slovensko petindvajsetico.