Kaj delam, ko ne letim? Letim.

Kaj torej počnete, ko z ultralahkim letalom ne letite okrog sveta, na severni tečaj ali kam drugam? In kaj konkretno v tem še poletnem času? Hm, ravno tako letim. Letim zato, da preživim podjetje za aerosnemanje. In več kot letimo, več ostane. In da se preživeti od tega.

Kaj vse snemate z zraka? Zelo različno. Imamo sistem za kartografijo, vertikalno in panoramsko aerosnemanje, digitalne reliefe, 3D-aplikacije, izdelavo geodetskih načrtov, monitoring, termografske analize, geoart itn. Trenutno imamo dve ultralahki Pipistrelovi letali, ki sta prirejeni za tovrstno delo, z opremo, ki smo jo delno razvili v sodelovanju s slovenskimi podjetji za navigacijo in avtomatsko delovanje.

Koliko imate naročnikov, uporabnikov teh storitev? Imamo še precej rezerv, naše zmogljivosti še zdaleč niso zapolnjene. Če gradbeni sektor ne deluje, potem se vsa linija potegne navzdol in potem je tudi manj povpraševanja za te storitve.

Menda ste nekaj časa delali tudi nelegalno? Prvi v Sloveniji smo prepričali birokrate, da se tudi z ultralahkimi letali da zelo dobro in varno leteti in zato prvi dobili dovoljenje za delo z njimi. Kar je mogoče tudi v svetovnem merilu precej redko, ker nekatere države tega še vedno nimajo urejenega. Razvoj vedno prehiteva birokracijo, ki jo je treba siliti, da uredi zakonodajo, da je mogoče legalno delati. Nekaj časa pa smo morali delati tudi nelegalno, ker to področje ni bilo urejeno.

Ko ste se vrnili s poleta na severni tečaj, ste že opravili vse analize, na primer glede meritev vsebnosti črnega ogljika v zraku, ali se še vedno post festum ukvarjate s tem projektom? Ne še v celoti, ker podatkov je ogromno. V zvezi s tem načrtujemo večjo konferenco v Kopenhagnu, saj imajo za te analize glede na klimatske spremembe predvsem nordijske države velik življenjski interes ugotoviti, kaj se dogaja na Arktiki. S projektom smo dokazali, da je mogoče z malo denarja, z majhnimi letali in ekipo dobiti podatke, ki so jih prej pridobivali s široko zastavljenimi večmilijonskimi projekti z velikimi letali, hkrati pa je bilo podatkov zelo malo. Naša ideja je, da tisti, ki rekreativno letijo po zraku, bi lahko vsi imeli montirane senzorje in bi avtomatsko zbirali podatke. S tem bi lahko izboljšali modele, ki napovedujejo vreme, klimo in vse, kar se bo v ozračju dogajalo v prihodnosti.

Kakšno generalno ugotovitev glede vsebnosti črnega ogljika pa najbrž že lahko podate, mar ne? Glede severnega tečaja smo bili vsi malo presenečeni, glede na to, da se je tam v zraku pojavila kar konkretna umazanija. Človek bi rekel, če je kje, je pa tam na Arktiki čisto. Na različnih točkah tega poleta so bile različne koncentracije črnega ogljika in tudi zaznane različne smeri, od kod je prišla ta umazanija, nekaj iz Sibirije, nekaj iz Evrope itn. Ugotovitve so zelo zanimive, zato se splača s tem nadaljevati.

Z vsake poti z ultralahkim letalom ste običajno napisali tudi knjigo. Jo lahko pričakujemo tudi s poleta na severni tečaj? Dogovarjamo se, čeprav v zadnjih letih založništvo doživlja precej sprememb in se papirnate knjige prodajajo izjemno slabo, sploh v Sloveniji. Smo v dogovoru z nemško založbo, kjer so zelo zainteresirani. Pogodba sicer še ni podpisana, ampak verjamem, da bo. In to je dober obet, da bi potem knjiga izšla tudi v slovenščini in potem še v angleščini.

Se pravi, da je za knjigo več zanimanja v tujini kot pri nas? Pri nas je edini, ki je zmožen izdati takšno knjigo, založba Mladinska knjiga. Ki pa je tržni monopolist, z večino knjigarn v lasti in zato lahko delajo, kar hočejo. Na primer z Nemci smo dosegli dogovor za trikratni faktor prodajne cene oziroma želijo imeti trikratni zaslužek na tisto, kar bodo kupili od nas, Mladinska knjiga pa petkratni. Se pravi, njihova pogoltnost je bistveno večja in zato se v Sloveniji ne da dogovoriti. Je pa seveda tudi možnost, da izdamo v samozaložbi z našim podjetjem Pan Alp, s katerim smo izdali knjigo Alpe, kot jih vidijo ptice, tudi v koprodukcij z nemško, francosko in italijansko založbo. Izdajo knjige sicer načrtujemo za pomlad prihodnje leto.

Bo pa to spet bogata monografija, z veliko fotografijami? Verjamem, da se danes stvari prodajajo skozi oči, ljudem se ne da prebirati daljših besedil. Zato je naša ideja zelo podobna kot pri knjigi Alpe, kot jih vidijo ptice, torej pritegniti ljudi z nekoliko nenavadnimi fotografijami in jim ob tem razložiti probleme glede onesnaženja, voda, ekonomskih in socialnih nesorazmerij v svetu.

Že kaj razmišljate o naslednjem projektu, kam se nameravate znova odpraviti z ultralahkim letalom, po nove analize? Razmišljam že, ni pa še tako daleč, da bi lahko kaj več povedal o tem. Ampak s tem se ne obremenjujem in se prepuščam trenutku. Če so bo izkazalo, da bi se kaj dalo izpeljati brez pretiranih frustracij, potem ja, sicer pa ne.

Je pa najbrž težko še kaj izbrati, ko pa ste praktično že videli vse? Kje pa, sploh ne gre za to. V tistih nekaj letih človeškega življenja se moraš odločiti, koliko in kaj boš videl in kaj ti to pomeni. Če nekdo želi videti vse, je stalno pod pritiskom, frustriran in nezadovoljen. S tem sem že zdavnaj razčistil. Tudi če se ne zgodi nič več, je prav fino.

Kaj še počnete v tem poletnem času, poleg službenega letenja? Na morju ste bili? Žal sem bil, ker to zame ni dopust, ampak mučenje. K sreči sem bil v Paklenici, tako da se je še dalo kaj v hribe, sicer pa je zame zakon poletja tudi kolo.