Sreda, 29. 5. 2024, 10.18
6 mesecev
Kako bi liste uravnotežile zeleno politiko, prehransko varnost in interese kmetov?
Kmetijstvo je eno osrednjih področij evropske politike, napovedanih ukrepov zelene politike pa kmetje po Evropi ne podpirajo. Stranke in liste, ki se potegujejo za sedeže v Evropskem parlamentu, se strinjajo, da se bo kmetijstvo moralo prilagoditi na podnebne spremembe, pri čemer morata biti v ospredju kakovostna hrana in podpora malim kmetijam.
STA je strankam in listam, ki se bodo potegovale za sedeže v Evropskem parlamentu, zastavila naslednje vprašanje, povezano s kmetijstvom:
Kako si predstavljate ravnotežje med okolijskimi in naravovarstvenimi vidiki ter interesi kmetov in prehranske varnosti; še posebej v luči tega, da ravno posledice podnebnih sprememb predstavljajo daleč največjo grožnjo pridelavi hrane?
Slovenske kmetije niso enake kot drugje v EU, saj so manjše, in kar je še pomembnejše, bolj ekološke. Skupno kmetijsko politiko bi zato morali narediti še prilagodljivejšo z dodatnimi spodbudami za manjše in ekološke kmetije. Posledice podnebnih sprememb so največja grožnja prehranski varnosti, zato želimo sprejeti ambiciozne ukrepe za zaščito in obnovo narave, kar bo najbolj koristilo ravno kmetom. Ti cilji se ne izključujejo, kot se ne izključuje ekonomski interes kmetov z varno in zdravo hrano.
Evropsko kmetijstvo se bo moralo prilagoditi tem spremembam. A ukrepi evropske levice so šli predaleč, brez študij izvedljivosti, ocen, kako bo zakonodaja vplivala na kmetijstvo. Po nekaterih ocenah bi lahko sprejetje zakonodaje o pesticidih zmanjšalo prehransko varnost v Evropi za 30 odstotkov. Tudi zakon o obnovi narave, ki so ga žal že sprejeli, za evropske kmete ne prinaša ničesar dobrega, še zlasti za slovenske. Že zdaj se je velikokrat zgodilo, da se je kmetom bolj izplačalo zavreči pridelek, kot ga pobrati.
Okolijski in interesi kmetov si niso nasprotni. Kmetovanje, ki je okolju in ljudem prijazneje, poveča kakovost pridelane hrane, kmetu omogoči višji prihodek ter ga ob zmanjšani uporabi škropiv zavaruje pred vse pogostejšimi rakavimi boleznimi. Prav ekološko in naravi manj škodljivo kmetovanje na hribovitem terenu ter v oteženih pogojih, kar velja za velik del slovenskih kmetij, je dokaz edinega trajnostnega in ravninskim državam konkurenčnega kmetijstva – s kakovostnejšo hrano z večjo dodano vrednostjo.
Zavzemamo se za kmetijsko samooskrbo in ohranjanje kmetij, posebej gorskih, ter za ekološko pridelavo. Kakovost hrane naj bo pred količino, kar vodi do boljšega zdravja prebivalstva. Kmetijske subvencije so osredotočene na velike kmetije. To bi bilo treba spremeniti. Del subvencij bi morali nameniti tudi socialni varnosti kmetov. Razumeti in ohraniti je treba pomen avtohtonih semen pred gensko spremenjenimi organizmi. Končni cilj vseh prizadevanj na področju kmetijstva mora biti samooskrba.
Varnost smo prepustili Američanom, industrijo Kitajcem, oskrbo z energenti Rusom, evropskega kmeta pa ukrepom zelenega prehoda. Ta smer je netrajnostna. Prepovedi ne prinašajo rešitev. Samo z inovacijami ali pospešenim ponujanjem boljših alternativnih tehnik v kmetijstvu se bo zgodil premik, ki bo ohranili močno gospodarstvo, kmetijstvo, vzdrževano kulturno krajino, tradicijo ter najpomembneje – prehransko in za kmete tudi socialno varnost.
Pridelava hrane je strateško vprašanje. EU zaradi nerazumnih ukrepov zelenega prehoda ne sme uničiti domače kmetijske proizvodnje in kmetov. V skrajnem primeru bomo hrano uvažali, pri čemer pa bodo okolijski standardi in kakovost hrane mnogo slabši. Spodbujati moramo trajnostni način kmetovanja. Nujne so inovacije na področju gnojil, škropiv in žlahtnjenje sort. Kmetijstvo moramo z različnimi ukrepi bolje pripraviti na podnebne spremembe. Nujno je zmanjšanje populacije divjadi in velikih zveri.
Pridelava hrane mora potekati v obsegu, ki ne presega nosilnih zmožnosti okolja. Ravnovesje med naravo in kmetijstvom predstavlja točka, kjer se ekstrakcija snovi iz okolja za potrebe pridelave hrane izvaja v obsegu in na način, ki preprečuje degradacijo tal, netrajnostno rabo fitofarmacevtskih sredstev, ukrepe za hranjenje ogljika v tleh in tako dalje, hkrati pa se zagotavlja vračanje snovi nazaj v okolje na način, ki zagotavlja ohranjanje okolja za prihodnje generacije.
Kmetje so največje žrtve podnebnih sprememb, kmetijstvo pa pri tem utrpi največji delež škod. Ključna je prenova skupne kmetijske politike, ki mora zagotoviti, da bo hrana zdrava, kakovostna in cenovno dostopna ter da bodo kmetje imeli socialno varnost. Okrepljeno moramo podpirati male kmetije in ne velikih agroživilskih konglomeratov. Kmetovanje pa ni samo pridelava hrane, ampak tudi ohranjanje kulturne krajine in tradicije. Nujno je tudi okrepiti sklade, ki bodo blažili škode zaradi naravnih ujm.
Intenzivno kmetijstvo, ki nas oskrbuje s hrano, je hkrati velik faktor podnebnih sprememb kot tudi prva žrtev njihovih posledic. Kmetovalci svojo vlogo vidijo v pridelavi hrane, pri tem ne gre pozabiti, da je model intenzivnega kmetijstva tudi posledica dosedanjega modela subvencioniranja kmetijske proizvodnje. Ravnotežje je torej nujno treba najti, ključni vzvod pa vidimo ravno v spremembi kmetijske politike, ki bo kmetovalce lahko spodbudila k bolj trajnostnim praksam.
Podpiramo uravnotežen pristop, ki spoštuje naravno okolje, ne da bi ogrožal prehransko varnost in kmetijsko produktivnost. Zavračamo prisilne in znanstveno neutemeljene okolijske ukrepe v okviru totalitarne zelene agende, ki negativno vplivajo na kmetijstvo. Namesto tega predlagamo prilagodljive, znanstveno utemeljene rešitve, ki kmetom omogočajo, da se prilagodijo podnebnim spremembam in hkrati ohranijo svojo produktivnost.
Največja grožnja pridelavi hrane so korporacije, kot je Monsanto, ki nam ponuja na podnebne spremembe, baje, odporne rastline. Nujno moramo zaščititi avtohtona semena in preprečiti vdor gensko spremenjenih organizmov na naša polja, saj nam v nasprotnem grozi popolna prehranska odvisnost. To je tudi eden od razlogov za proteste kmetov, saj njihovi pridelki ne morejo biti konkurenčni, kar velja predvsem za male kmetije, ki so na robu izumrtja. Z regulacijo vode, z zajetji in namakanji, z rastlinjaki ... Lahko pridemo do tako pomembne prehranske samooskrbe.
Odgovori so navedeni po vrstnem redu strank oziroma list, kot bodo navedene na glasovnici za evropske volitve.