Kako bi slovenski zdravnik iz Cambridgea reševal slovensko zdravstvo

Pred 14 dnevi je ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc predstavila zdravstveno reformo, ki ukinja dopolnilno zdravstveno zavarovanje in namesto tega uvaja posebne dajatve, katerih višina bo odvisna od neto prejemkov.

Še pred tem so novembra v želji po ureditvi plačnega sistema dva tedna stavkali zdravniki. V vmesnem času je izbruhnila še afera o velikih razlikah nabavnih cen materiala in korporativna razmerja med slovenskimi bolnišnicami in dobavitelji.

Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je pred 14 dnevi predstavila novo zdravstveno reformo. Foto: STA ,

Reforma: za zdravje nam bodo trgali od neto plač 

Brezpapirnato naročanje v zdravstvu z napako

Matija Krkovič, kirurg ortoped v Cambridgeu

O tem, kakšne so razlike v delu in sistemu med Slovenijo in Anglijo, smo se pogovarjali z Matijo Krkovičem, ki dela v bolnišnici Addenbrooke’s v Cambridgeu. Tam je kirurg ortoped.

Krkovič se je pred devetimi leti za delo v tujini odločil zaradi želje po pridobitvi mednarodnih izkušenj. Pred tem je v Sloveniji delal kot kirurg travmatolog v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana.

Ali v Angliji delate več, kot ste v Sloveniji?
Količina opravljenega dela je bolj ali manj enaka. Največja razlika je v dežurstvih, saj dežuramo doma. Addenbrooke’s je bolnišnica, velika kot UKC Ljubljana, vendar tu dežura samo en ortoped, ki pokriva ortopedijo in travmatologijo. Ne vem več natančno, koliko ljudi dežura v UKC Ljubljana, zelo verjetno pa precej več. Kombinacija ortopedije in travmatologije kot ene specialnosti po mojem mnenju izboljša rezultate operiranja na obeh področjih.

Matija Krkovič zadnjih devet let deluje v tujini. Foto: Osebni arhiv Po svojih dozdajšnjih izkušnjah ne vidim nobenega profesionalnega razloga, ki bi preprečeval združitev obeh vej v eno (travmatologija in ortopedija), kar poznajo v veliki večini preostalega sveta.

Kakšne so razlike v organiziranosti dela v Sloveniji in tujini, kjer delate?
Razlike so po mojem mnenju izjemno velike. Sistem in način dela sta glede na moje poznavanje dela v UKC Ljubljana neprimerljiva. Nekaj primerov:

- Delovnik vsak dan od 7. do 15. ure ne obstaja. Vsak kirurg (zdravnik) ima svoj urnik, ki se ga mora držati. Če naredite vse, kar je na urniku, ste lahko doma, imate zasebno prakso ali kaj drugega. Kakor kdo želi.

- Operacijske dvorane so "oddane" konzultantom za polovico in ves dan. Ni nobenega čakanja na operacijo med kirurgi, ker si v isti operacijski dvorani ves dan. Nihče ti ne more odrejati, kateri bolnik bo operiran in kdaj, razen v primeru višje sile ali nepredvidenih dogodkov.

 - Število bolnikov v ambulanti je odvisno od števila zdravnikov. Če je konzultant sam ali ima specializanta, je število različno.

Kako poteka postopek naročanja materiala? S kakšnimi težavami pri nabavi se srečujete v vaši bolnišnici?
Veliko večino materiala naročijo pri najboljšem ponudniku. V enem od postopkov, ki sem ga opazoval podrobneje, je bilo precej revizij za ceno materiala, kar je vplivalo na precej nižjo nabavno ceno.

Zelo verjetno se bomo odločili za nakup večine materiala od enega ponudnika, kar bo še dodatno znižalo ceno. Glede na to, da je država precej večja od Slovenije, je možnost poznanstev precej majhna. Zagotovo obstaja, a sam trenutno ne poznam nobenega primera.

"V Sloveniji bi bilo treba spremeniti način izobraževanja specializantov." Foto: Ana Kovač

Koliko besede imate kot zdravnik pri naročanju? Kje so omejitve pri nabavah in kakšne?
Zdravniki bomo podali specifikacije, verjetno celo predlagali podjetje, vse preostalo pa bo uredila nabavna služba. Možnost korupcije na moji ravni je izredno majhna iz več razlogov:

- Interes zdravnikov po mojem mnenju ne obstaja, ker so koristi v primerjavi z zasebno prakso ali izgubo službe majhne.

- Zdravniki razen stikov s strokovnimi predstavniki podjetja nimamo stikov z vodstvom podjetij in jih tudi nočemo imeti.

- "Strokovna izobraževanja" so tudi tukaj, je pa tega vse manj.

- Trenutno ne poznam nobenega primera, v katerem bi kakšen od mojih sodelavcev prejemal denar od podjetij.

Glavni omejitvi pri nabavi sta cena in seveda kakovost.

Kje vidite glavne težave slovenskega zdravstvenega sistema?
Po mojem mnenju ima slovenski sistem kar precej težav oziroma pomanjkljivosti. Glede na to, da zdaj že devet let delam v popolnoma drugačnem sistemu, moja kritika mogoče ne bo primerna, ker izhajam iz poznavanja sistema v času, ko sem še delal v UKC Ljubljana.

Razlik med bolnišnico v Cambridgeu in UKC Ljubljana je po mnenju Krkoviča ogromno. Foto: Klemen Korenjak Glavna težava je po mojem mnenju "nefinančna korupcija" med zdravniki, povezana z bolniki in njihovimi svojci oziroma znanci. Trditev, da v Sloveniji ne moreš priti do zdravnika brez poznanstev, je neresnična. Resnica je, da obravnava bolnika, pri kateri ni bilo vključenega nobenega poznanstva, ne šteje nič.

Bolnika lahko pregleda zdravnik, ki ga ni nihče priporočil, vendar je opravil svoje delo, kot bi moral, a to ni vredno nič. Če prav razumem, mora imeti bolnik občutek, da ima boljšo oz. drugačno obravnavo kot preostali državljani in nekakšno protekcijo, zdravnik pa pričakuje, da so mu zato, ker je opravil svoje delo, za katero je tako ali tako plačan, hvaležni. Hvaležnost ne pomeni nujno pričakovanja materialne kompenzacije, lahko pa tudi. Večina takšnih intervencij se tako ali tako opravi v rednem delovnem času.

Vprašati se je treba, ali Slovenija res potrebuje toliko zavarovalnic za dodatno zdravstveno zavarovanje? Ali to ne more biti urejeno na ravni države (kot na primer v Angliji)? Na ta način bi privarčevali kar nekaj milijonov letno že na račun plač raznih direktorjev in osebja, ki ne doda nobene vrednosti zavarovanju. To je tako ali tako obvezno.

Ali Slovenija res potrebuje ZZZS? Ali tega ne morejo opravljati družinski zdravniki, ki najbolje vedo, kaj njihovi bolniki potrebujejo?

Kakšne spremembe bi bilo treba uvesti?
- Ukiniti koncesije ali podeliti koncesije vsem zdravnikom brez izjem, le tako bodo onemogočili favoriziranje, ki je največkrat neprimerno,

- uvesti zasebno zdravstveno zavarovanje,

- zmanjšati vlogo predstojnikov oddelkov, ki so nepotrebni, saj zavirajo razvoj in napredek, možnosti favoriziranja in zaviranja pa so velike,

Krkovič bi uvedel letno ocenjevanje zdravnikov in preostalih delavcev v zdravstvu. Foto: STA , - profesorje poslati na fakultete, ne v bolnišnice (vsak oddelek ima lahko enega profesorja, ki je zaposlen na fakulteti in opravlja klinično delo 50 odstotkov ali manj svojega delovnega časa),

- spremeniti delovnike vseh zaposlenih v bolnišnicah, predvsem specialistov, z namenom izboljšanja učinkovitosti opravljenega dela,

- ukiniti zdravniške sobe oziroma spremeniti njihov namen,

- odpraviti prepoved opravljanja zasebna prakse (vsak specialist ima lahko zasebno prakso v svojem prostem času, in to kolikor hoče, saj več ko zdravnik dela, boljše ima rezultate),

- spremeniti način izobraževanja specializantov (Poleg bolj aktivnega učenja pod nadzorom tudi uvedba "tovariškega" ("fellowship") izobraževanja, kar pomeni eno leto ali dve leti dela v tujini, kjer je specializant enakovreden preostalim specializantom v tisti bolnišnici. Na ta način bi redno dobivali nove ideje in ustvarjali tudi nova poznanstva. Na koncu izobraževanja mora biti specializant sposoben opraviti 90 odstotkov dela, ki mu je namenjeno, brez iskanja dodatne pomoči.),

- sistem, ki trenutno zahteva vprašanje, ali lahko, spremeniti v sistem, zakaj še nisi. V Sloveniji sem osebno vedno moral spraševati, če nekaj lahko, medtem ko v je v Angliji vedno odgovor na vprašanje zakaj še nisi,

- uvesti letne ocene dela zdravnikov in preostalih delavcev v zdravstvu,

- zakonsko urediti in omogočiti tožbene zahtevke za malomarno zdravljenje.