Kako je financiranje zasebnega šolstva urejeno drugod po Evropi

Medtem ko poslanci državnega zbora danes razpravljajo o noveli zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja, s katero želijo izpolniti ustavno odločbo, da bodo javni programi v zasebnih osnovnih šolah financirani v celoti, smo pogledali, kako imajo financiranje zasebnih šol urejene druge evropske države.

Ker so mnenja o višini financiranja razširjenega programa med poslanci deljena, je današnja končna odločitev negotova. Največja vladajoča stranka SMC in DeSUS sta na pristojnem odboru potrdili rešitev, po kateri bi država obvezni javni program v zasebnih osnovnih šolah financirala stoodstotno, razširjenega javnega programa pa ne bi financirala. Nato pa je 12 poslancev SMC vložilo dopolnilo, po katerem bi razširjen program financirali v 65 odstotkih. Ne glede na to, ali bo dopolnilo sprejeto, v obeh poslanskih skupinah zagotavljajo, da bodo novelo zakona podprli. Novele medtem ne podpirajo v SD in opoziciji.

Preberite še:

Financiranje zasebnih šol deli koalicijo, bo SD odrekel podporo zakonu?

Spopad Cerarja in Tonina v DZ #video

Najprej je treba poudariti, da področje izobraževanja spada v pristojnost držav članic EU in ni predmet prilagoditve pravu EU.

Številne države EU – Belgija, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Finska, Grčija, Madžarska, Irska, Italija, Latvija, Litva, Luksemburg, Malta, Poljska, Portugalska, Romunija, Slovaška in Španija – imajo po podatkih slovenskega Centra za študij edukacijskih strategij (CEPS), ki deluje v okviru Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani, v svojih ustavah določeno brezplačno osnovnošolsko izobraževanje, a kljub temu določilu financirajo zasebne osnovne šole v omejenem obsegu ali pa jih sploh ne financirajo.

Starši ne plačujejo šolnin za svoje otroke v Belgiji, Italiji, na Nizozemskem, Finskem, Švedskem. Foto: Thinkstock

Tako v Italiji zasebne šole na ravni obveznega izobraževanja ne dobivajo javne finančne podpore. V drugih državah EU je financiranje zasebnih šol največkrat dodeljeno za določene kategorije stroškov. V nekaterih državah lokalne oblasti ali šole dobijo univerzalno subvencijo, ki pokriva različne kategorije stroškov. Takšen primer je Švedska.

Na Danskem dobijo zasebne šole subvencijo glede na število učencev in pokrivajo od 80 do 85 odstotkov stroškov. Zasebna šola se sama odloči, kako bo porabila sredstva.

V Belgiji, na Nizozemskem in v Avstriji so stroški učiteljskega osebja polno javno financirani. Pri tem gre v Avstriji za subvencije za premestitve državnih učiteljev na zasebne šole in le v posameznih primerih za denarno financiranje. Na Finskem se financiranje izvaja po istih načelih kot za druge šole, vendar enotni izdatki za učence, ki temeljijo na državni subvenciji zasebnega šolstva, dosegajo 90 odstotkov občinskih enotnih izdatkov.

Šolnine v zasebnih šolah pogoste in zelo visoke

V zasebnih šolah, ki niso ali so le minimalno sofinancirane od javnih oblasti, so šolnine pogoste in včasih zelo visoke. V državah, v katerih je subvencioniranje enako ali skoraj enako kot v javnem sektorju, je izobraževanje brezplačno ne glede na to, v kateri sektor se učenec vpiše. Starši ne plačujejo šolnin za svoje otroke v Belgiji, Italiji, na Nizozemskem, Finskem, Švedskem. V večini držav starši prispevajo k stroškom prostovoljno.

V finskem šolskem sistemu, ki na ravni obvezne šole slovi kot najbolj učinkovit in pravičen, zasebne osnovne šole obiskujejo le trije odstotki otrok. Foto: Thinkstock Nasprotno v nekaterih državah zasebne ustanove zaračunavajo šolnine, čeprav prejemajo subvencije od države. Višina šolnin pa je lahko omejena.

V Nemčiji na primer ustava ne dovoljuje nikakršne segregacije učencev na podlagi finančnega položaja staršev, zato so šolnine skromne ali pa zasebne šole zagotavljajo sprejem učencev, katerih starši imajo slabši socialni položaj. V Franciji in Avstriji s šolninami pokrijejo stroške šol, za katere ne dobijo subvencij.