Kako lepo je danes v Sloveniji biti mlad

Brezposelnost med mladimi je v Sloveniji v zadnjih letih upadla in znaša okrog 15 odstotkov aktivne delovne sile (to je seštevek zaposlenih in tistih, ki aktivno iščejo zaposlitev), kar pomeni okrog 11 tisoč mlajših od 25 let.

To je manj od povprečja 28 držav članic Evropske unije, ki je junija letos po podatkih evropskega statističnega urada Eurostat znašalo 18,1 odstotka. Za primerjavo, na Hrvaškem je brezposelnih 30 odstotkov prebivalcev v tej starostni skupini, v Avstriji in na Češkem malo več kot 11 odstotkov.

"Trenutno je mladim najslabše. Generaciji, ki prihaja na trg dela, niti ne vem, kaj bi svetoval," pravi Sašo Polanec, ekonomist in profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti. Foto: STA , Prvi, ki ne dobijo dela, in prvi, ki jih odpustijo

Razlog visoke brezposelnosti med mladimi je v tem, da so prvi, ki ne dobijo dela, in prvi, ki jih v podjetju odpustijo, meni Sašo Polanec, ekonomist in profesor na ljubljanski Ekonomski fakulteti.

"To je primarna posledica krize, prej ni bilo tako hudo. Tisti, ki so zaposleni, so do takšne mere zaščiteni, da tudi če bi bil mlajši bolj produktiven, starejšega z njim ne bodo nadomestili, torej je preferenca na strani tistih, ki zaposlitev že imajo. Drugih objektivnih razlogov ne vidim. Ne v vseh, a v mnogo primerih so mladi produktivnejši. Tisti, ki imajo izkušnje, so pogosto boljši, a imajo mladi zdaj morda boljšo izobrazbo, vsaj na nekaterih področjih," meni Polanec.

Zgodovinsko gledano je mladim trenutno najslabše

"Trenutno jim je najslabše in niti ne vem, kaj bi svetoval generaciji, ki zdaj prihaja na trg. Danes je predvsem bolj kot kdajkoli pomembno, kaj študiraš. Mislim, da bi skoraj odsvetoval študij na Filozofski fakulteti. Profesorjem bi dal plačo, da se branža ohrani, medtem ko bi zaprl vsa vpisna mesta za nekaj let. Bi pa vsekakor najprej naredil statistike, preden bi opletal s takim ukrepom. Vem, da na geografiji že leta ni ne vem kakšnih služb, lahko so samo učitelji. Podobno je z zgodovinarji in tako naprej. In če se na te programe vpiše 20 ali 30 ljudi, je to škoda. Boljše je, da gredo na elektro, kemijski faks, biotehnologijo, farmacijo, medicino in tako naprej. Torej na fakultete, kjer je večja perspektiva za zaposlitev," pravi Polanec.

Na sindikatu Mladi plus navajajo podatek, da mladi v povprečju na vstop na trg dela čakajo skoraj 13 mesecev, torej več kot eno leto. Foto: Thinkstock

Visoka pričakovanja in trd pristanek

V Sindikatu Mladi plus so anketirali 412 brezposelnih mladih (tri četrtine vprašanih je starih manj kot 30, preostali pa manj kot 40 let), rezultati pa kažejo, da:

• polovica vprašanih (49 odstotkov) samoiniciativno kontaktira delodajalce,
• si 92 odstotkov vprašanih želi zaposlitve za nedoločen čas,
• je tri četrtine vprašanih (77 odstotkov) že opravljalo kakšno delo (večinoma prek študentskega servisa),
• si velika večina vprašanih (98 odstotkov) najbolj želi rednega plačila, pomembni so jim tudi odnosi s sodelavci (92 odstotkov) in varnost zaposlitve (89 odstotkov),
• tri četrtine mladih meni, da njihovi interesi niso zastopani.

Diplomirano vzgojiteljico zelo skrbi, na prošnje ne dobi niti odgovorov

Maša Cefera je 25-letna diplomirana vzgojiteljica, ki ji vstop na trg dela za zdaj še ni uspel. Za to študijsko smer se je odločila, ker ima zelo rada otroke in jo delo z njimi navdušuje. Diplomirala je pred rojstvom sina konec lanskega junija. Že pred tem je vsaj dve leti iskala zaposlitev na svojem področju, tudi dela za nižje stopnje izobrazbe, kot jo ima. Prošnje piše, kolikor ji to ob skrbi za enoletnega sina dopušča čas. V zadnjem mesecu, morda dveh, je od približno dvajsetih prošenj dobila le en negativen odgovor, drugi niso niti odgovorili.

"Prošnje pošiljam tudi v Ljubljano, čeprav sem z Jesenic, a ne dobim niti negativnih odgovorov. Ko nisem imela narejenega strokovnega izpita, so večinoma kot razlog navajali to, ko sem ga naredila, sem pričakovala, da bo drugače, pa žal ni. Če jaz ne dobim odgovorov, me zares skrbi, kako je s tistimi, ki nimajo strokovnega izpita," pravi Maša in dodaja, da je podobno tudi z njenimi vrstniki oziroma kolegicami vzgojiteljicami.

"Ko si enkrat v sistemu, ni težav, težko pa prideš tja, zelo pomagajo tudi zveze. V oglasih večinoma iščejo za nadomeščanja za eno leto ali še krajša obdobja, daljših ali zaposlitev za nedoločen čas na tem področju pa praktično ni. Skrbi me, kaj bo," pove Cefera.

"Trenutno trije živimo s partnerjevo plačo, a septembra gre otrok v vrtec, ne vem, kako bo takrat, če ne bom dobila službe," pravi 25-letna Maša Cefera, diplomirana vzgojiteljica, ki je pred porodom delala tudi kot natakarica, da je le zaslužila. Foto: Osebni arhiv

Od 27. leta je brezposelna, a ne brez dela

36-letna Vanja Prevolnik je iz Trbovelj. Po poklicu je magistrica tekstilnega inženirstva. Kot pravi, če bi odštela javna dela, je brezposelna že osem let.

"Izbrala sem tekstil, ker še danes menim, da goli in bosi ne bomo hodili po svetu, da potrebujemo in lahko razvijamo pametne tekstilije, žal pa so velika in predvsem odlična tekstilna podjetja, v katerih bi mladi imeli možnost zaposlitve, žal propadla," razlog za to, da na svojem področju ne dobi dela, vidi Prevolnikova.

Foto: Osebni arhiv "Naj krivim fakulteto, ki strokovno izvaja izobraževanja, ali je na prvem mestu ministrstvo za šolstvo, ki razpisuje take programe? Mogoče ne razmišljam pravilno, vendar meni je jasno, da če na trgu nimamo tekstilnih podjetij, ki bi zaposlovala nove sodelavce, nas v tako velikem številu ne bi bilo treba izobraževati. Diplomsko in magistrsko nalogo imam le za spomin, prihranjenega bi bilo veliko časa, stresa in energije, pa verjetno bi imela službo na nižji stopnji," razmišlja Prevolnikova.

Pri 27 letih je prvič dobila priložnost in se zaposlila prek javnih del na osnovni šoli, kjer je nudila pomoč otrokom in mladostnikom. Leto pozneje se je začela kriza in ker ni dobila službe, se je vpisala na magisterij, ga uspešno končala v upanju, da bo to pripomoglo k zaposlitvi.

Delo išče v vsem, kar jo veseli, da je le aktivna

Zdaj še naprej opravlja javna dela, pomaga kot zamenjava v zborih, dela kot prostovoljka, pomaga pri uresničevanju idej in je kot zunanja mentorica še vedno v dobrih odnosih s srednjimi šolami. Med opravljanjem javnih del je našla podjetniško žilico, zelo jo zanima področje spodbujanja podjetništva dijakov. Ob dokončanju vseh projektov občuti neizmerno zadovoljstvo, ki ga ni mogoče opisati z besedami.

"Največja nagrada, ki jo lahko dobiš od ljudi, s katerimi sodeluješ, je beseda hvala, ki mi pomeni veliko več kot karkoli. Seveda pa se samo z lepimi besedami ne da živeti, predvsem pa ne preživeti. V okolju, kjer se nahajam, iz dneva v dan opažam, da nisem edina, ki se spopada s težavami. Smo generacija, ki je v prihodnost zrla z miselnostjo, da dobro službo dobiš samo po končanem študiju."

Pri iskanju službe ne vztraja samo pri svojem poklicu, ponudbe pošilja tudi za druga prosta delovna mesta, za katera ve, da bi jih bila sposobna opravljati. Ker v prihodnost vedno gleda optimistično, si vedno naloži dodatno delo v obliki izobraževanj, delavnic, seminarjev in tudi tokrat se je prijavila na tako imenovano nadgradnjo dozdajšnjega znanja.

8.300 mladih v letu 2015 s pomočjo ukrepov države do zaposlitve za nedoločen čas. #danMladih https://t.co/vVYGKQKtuF pic.twitter.com/XkuXjxzRL4

— Vlada R. Slovenije (@vladaRS) August 12, 2016

Ob neposrednih klicih v podjetja zelo negativne izkušnje

"Včasih sem ure in ure presedela za računalnikom in sledila vsaki takojšnji objavi prostega delovnega mesta, danes pregledujem spletne strani podjetij in velikokrat pošljem ponudbo. Nekajkrat sem tudi zbrala pogum in poklicala v podjetja, a sem naletela na zelo neprijetne izkušnje kadrovikov, tajnic ali pa se je pogovor končal pri receptorjih," pravi Prevodnikova.

Seveda to ne pomeni, da sem obupala nad iskanjem zaposlitve, vendar me preseneča, da je praksa povsem drugačna od tistega, kar slišiš na seminarjih. Še vedno sem zagovornica tega, da niti ni pomembno, kakšno prošnjo ali ponudbo napišeš, govorim o obliki. Če v podjetju iščejo osebo in veš, da izpolnjuješ pogoje, se prijaviš in odgovora ni, je jasno, da imajo osebo "nastavljeno", je prepričana Vanja Prevolnik.

Kako rešiti problem brezposelnosti?

Poznamo dve poti do zmanjšanja brezposelnosti, razlaga Polanec. Prva je z državnimi investicijami ali ekspanzivno monetarno politiko (povečevanjem denarja v obtoku). Druga pot, ko se to naredi samo od sebe, pa je s povečevanjem gospodarske aktivnosti. A za zmanjševanje brezposelnosti je potrebna nadpovprečna gospodarsko rast, na primer tri odstotke letno. Pri nas se je proces zmanjševanja brezposelnosti zdaj že začel, razmere se izboljšujejo.