Ministrica Simona Kustec: Še danes ne razumem, kdo in zakaj je to zakuhal

Foto: Ana Kovač Dr. Simona Kustec je ministrica za izobraževanje, znanost in šport. Je redna profesorica na Fakulteti za družbene vede, oddelku za politologijo, na katedri za analizo politik in javno upravo. Predmeti oziroma področja, ki jih pokriva, so analiza politik, politika človekovih pravic in globalno vladanje. Raziskovalno se ukvarja s področji volitev in volilnega vedenja, politikami človekovih pravic, analizo javnih politik ter teorijami vladanja in upravljanja.

Je članica stranke SMC, v letih 2014–2018 je vodila poslansko skupino te stranke, v tem obdobju pa je opravljala tudi funkcijo podpredsednice SMC in bila članica njenega izvršnega odbora.

V strankah Levica, LMŠ, SD in SAB so pripravili interpelacijo zoper vas, in sicer z očitki, da "vodite neučinkovito, nekonsistentno in škodljivo politiko na področju vzgoje in izobraževanja". Očitajo vam predvsem, da so bile šole v Sloveniji predolgo zaprte. Kako jim odgovarjate? 

Interpelacijo jemljem predvsem kot priložnost za to, da bom z dejstvi in argumentirano pojasnila, kaj vse smo skupaj z ekipo na ministrstvu in na ravni vlade naredili v tem času koronavirusa in tudi širše. Zelo pomembno se mi zdi, da bo celotna razprava za vse večne čase zapisana na magnetogramu in bo že naslednji dan prek spleta na voljo vsakomur, ki bo to želel. Sodbo si bo pa na koncu naredil vsak sam.

Trenutno politično dogajanje je precej pestro. Opozicija, ki se je poimenovala Koalicija ustavnega loka (KUL), je vložila konstruktivno nezaupnico. Njihov premierski kandidat je Karl Erjavec. Kako komentirate dogajanje?

Iskreno rečeno, ves čas, ki ga imam na voljo, posvetim delu v zvezi z vsebinami ministrstva. Z vsakodnevnim političnim dogajanjem se ne ukvarjam prav veliko. Je pa res, da sem pozorna, ne zgolj kot ministrica, ampak tudi kot znanstvenica in profesorica politologije, na to, kaj se dogaja. Res je, da gre do neke mere v dani situaciji za klasično zgodbo politike kot igre. Zdi se mi tudi, da v teh razmerah oziroma v času epidemije, ko bi se morali povezati, iskati skupne rešitve iz krize, sodelovati, si pomagati, se spodbujati, nekateri to izkoriščajo za pobalinski odnos do ljudi. Mi, politiki, v prvi vrsti služimo ljudem. Kar se zdaj dogaja na strani opozicije, predvsem s tovrstnimi potezami in izčrpavanjem, ni dobro za nikogar. To se jemlje kot del igre, to moramo tako razumeti, čeprav nam jemlje prepotreben čas, ki bi ga sicer lahko namenili za reševanje težav. Veliki večini ljudi pa se vse to obnašanje upravičeno zdi otročje, nezrelo.

Imate konkretno izkušnjo s Karlom Erjavcem glede na to, da ste z njim že sodelovali v vladi Mira Cerarja. 

Lahko rečem, da se je tudi takrat, v prejšnji parlamentarni sestavi, dogajala zelo podobna politična igra. Igralci so vlekli podobne poteze kot danes, le da so bili na drugem bregu. SMC se je kot vodilna vladna stranka zelo pogosto morala obnašati kot najmanjša stranka v vladi, če je želela, da so se vsaj določene odločitve lahko sprejele in da se je obdržalo stabilnost. Iskali smo minimalno ravnotežje in to potem usmerjali proti sprejemanju dobrih rešitev, in to navkljub pogosto nespodobnim pogojevanjem, izsiljevanjem, sprenevedanjem, zagovarjanjem nekih interesov, ki niso stremeli k skrbi po iskanju razvojnih premikov.

To je žal del politične kulture enega segmenta v našem političnem prostoru, ki ga je povozil čas in zaradi katerega smo tudi danes na točki, kjer smo.

Kako to, da ste se kljub temu, da so pred nami zimske počitnice, odločili za odprtje šol?

Kot že omenjeno, Slovenija je med državami, ki imajo najdlje zaprte šole in poteka pouk na daljavo. Kako to, da ste odločili za ta model ukrepov?

Tu moram izpostaviti več stvari. Prvo je dejstvo, da Slovenija ni država, ki je imela najdlje zaprte šole. Tudi na sami interpelaciji bom to pokazala s konkretnimi podatki in videli boste, kje se glede na širšo evropsko in svetovno sliko resnično nahajamo. Ob dejstvu, da bomo zdaj začeli sproščati oziroma bomo odpirali šolska vrata, bo verjetno podatek še boljši. Ta "fama", da smo brez šolanja, ker so šole zaprte, je absolutno napačna. Izvajamo izobraževanje na daljavo in to poteka tekoče, ni pa seveda primerljivo z izobraževanjem v prostorih šol. Slovenijo je žal ena od najslabših slik v Evropi potisnila v takšen ukrep, če smo želeli obvladati nadaljnjo širitev virusa, pomagati zdravstvenemu sistemu in hkrati omogočiti način, da ne prekinemo izobraževalnega procesa. Naj spomnim, da smo imeli nekajmesečno obdobje, ko smo bili po številu smrtnih žrtev, po številu hospitaliziranih in po številu dnevnih okužb na vrhu najslabših držav v celi Evropi. Verjamem, da bomo s ponovnim odprtjem šol ponovno – kot že spomladi in v jeseni – dobili priložnost, da postanemo zgled pravilnega obnašanja oziroma odzivanja v šolskem in tudi širšem družbenem prostoru v času sobivanja z virusom.

Ne smemo pa tudi pozabiti, da smo v izobraževanje na daljavo veliko vlagali. Kot država smo pomagali tako učencem kot učiteljem, ki so potrebovali pomoč pri tem. Lansko leto smo tako za nakup opreme namenili več kot štiri milijone evrov, letos jih bomo predvidoma še dodatnih 13. Priskrbeli smo več kot 12 tisoč računalnikov otrokom, ki jih doma niso imeli, več kot 6 tisoč otrokom smo omogočili boljšo ali pa povsem novo internetno povezavo, dali podporo nakupu licenc za programsko opremo in podporo za izobraževanje učiteljev. Zelo pomembno je, da se v najtežjem obdobju spopadanja z virusom izobraževalni proces ni ustavil, da smo to znali razumeti in iti dalje, čeprav pogosto zelo upravičeno tudi s stisnjenimi zobmi. Ker je nesporno res, da je bil večinoma vsak dan, ko ni bilo izobraževanja v šolah, slab dan, saj ni bilo omogočeno optimalno izobraževanje. To vsekakor obžalujem in jemljem kot delovno obvezo, da bomo v okviru naših pristojnosti ta primanjkljaj pomagali čim bolj kakovostno nadoknaditi.

Hkrati pa moram ponovno spomniti tudi na zgodbo treh Z-jev. Bili smo in smo še vedno v razmerah, kjer je prvi Z, ki mu moramo slediti in ga spoštovati, – Zdravje, temu prilagojeno je Znanje in v povezavi z obema seveda še Zaupanje – vase in drug v drugega, da si bomo znali pomagati, se podpirati, iti skupaj naprej. Pomaga, če razumemo, zakaj je kombinacija vsega trojega potrebna in pomembna.

Foto: Ana Kovač

Kaj je bilo v drugem valu drugače kot v prvem? Ste bili bolje pripravljeni?

Vsak val je bil drugačen po svojih lastnostih. Vsak je bil zahteven in je predstavljal svojevrsten izziv. V prvem valu smo vsi dejansko padli v vodo brez izkušenj in brez predpriprav ter splavali. Zelo veliko šol že v prvem tednu. Ob koncu drugega tedna je bil sistem postavljen. V drugem valu to ni bilo več presenečenje. Imeli smo znanje, izkušnje, kaj to pomeni, kako bo videti izobraževanje na daljavo, nismo pa poznali predvsem psiholoških razsežnosti, ki so temu sledile. Ker je epidemija udarila na vse ravni človekove osebnosti in čez noč spremenila ustaljene vzorce v družbi, predvsem pa to, da nismo vedeli, koliko časa bo izolacija trajala, je to seveda pustilo posledice. Nekateri so razmeram znali prilagoditi svoj življenjski slog, ga spremeniti in vzpostaviti neko drugačno obliko kakovostnega življenja. Drugim to zaradi različnih razlogov žal ni uspelo, zato se je to zopet povsem razumljivo odrazilo v stiskah, jezi nad razmerami, nad ukrepi, nad soljudmi ... Vse to razumem, saj sem človek in marsikatero temno plat tega koronaobdobja sem občutila tudi sama na svoji koži, tako poklicno kot tudi zasebno.

Se pa obvezno moram na tem mestu ponovno zahvaliti ravnateljem, učiteljem, staršem in otrokom. Velika večina je z velikim razumevanjem, potrpežljivostjo, pomočjo pri teh ukrepih sodelovala. In še posebej zaradi tega si iskreno želim, da ponovno odpiranje šol uspe, da ohranimo epidemiološko sliko oziroma dosežemo še boljšo od te in da to razumemo kot nagrado, ki smo si jo prislužili sami. Predvsem odrasli smo s svojim odnosom najbolj odgovorni, da bodo šole lahko ostale odprte. Vsak dan je treba s to mislijo zaspati in se z njo zbuditi v nov dan.

Ste kateri sprejeti ukrep obžalovali? Bi zdaj kaj storili drugače? 

Ko gleda človek nazaj, bi si marsikaj želel spremeniti, ampak … (se zamisli, op. p.). Ne glede na vse kot odločevalka stojim za svojimi izbirami in odločitvami, zanje vedno iščem argumente, podatke in dejstva, so plod dialoga. V večini primerov se to pokaže kot dober pristop, ki prinaša dobre učinke, o katerih se prav zaradi tega tudi ne govori pogosto, saj vse deluje dobro. Je pa tudi marsikaj, kjer se zatakne. Vsak takšen primer obžalujem, se o njem preizprašujem in iščem razloge. Pa vendarle, gledati je treba naprej, predvsem v smislu, kaj tistega, čeprav minimalno dobrega, je takšnega, da lahko uporabimo za naprej. Vedno je treba gledati naprej, obžalovanja za nazaj ne pomagajo kaj dosti.

In če me že vprašate, da, želela bi si imeti dlje časa odprte šole. To bi spremenila, ampak ...

Ali bodo učenci, v mislih imam predvsem maturante, deležni kakšnih "ugodnosti", ali bodo torej kriteriji ob koncu šolskega leta ob ocenjevanju in preostalih preizkusih znanja kaj omiljeni v primerjavi s prejšnjimi leti? 

S pomočjo naše moderatorske vloge oziroma poziva so pristojne strokovne institucije s polja pedagoške stroke skupaj z dijaki dorekle prilagoditve mature za letošnje šolsko leto. To razumem kot izjemno gesto in prav je tako. Te stiske je treba razumeti, poiskati rešitve ali odgovore nanje in na nek način tudi omogočiti, včasih tudi zgolj v psihološkem smislu, to, da dobijo dijaki jasen signal, da jih razumemo, da jim podajamo roko, da bodo lahko šli čez velike preizkušnje, kar matura zanesljivo je. Podobno smo prek napotkov Strokovnega sveta za splošno izobraževanje pripravili tudi spremembe ocenjevanja v letošnjem šolskem letu, Zavod za šolstvo je pripravil vrsto priporočil glede oblik in načinov preverjanja ter ocenjevanja znanja, prednostnih vsebin in ciljev izobraževanja na daljavo pri posameznem predmetu.

Drug segment vašega vprašanja pa je povezan s preostalim strokovnim delom na ravni predvsem psihološke stroke. Tu je zanesljivo pred nami velik zalogaj, kako se na spodbuden način zopet vrniti v šolske učilnice, kako nadaljevati izobraževanje, osvajanje, utrjevanje učne snovi, ocenjevanje v šolskih prostorih. Pri tem delu je ključna stroka, začenši z učitelji, ki kot strokovnjaki na svojem področju najbolj poznajo učence in učenke ter po strokovni in tudi človeški plati ta proces prilagajajo na način, ki je zanje najboljši.

Foto: Ana Kovač

Ali ocenjujete, da je pri slovenskih učencih nastal kakšen primanjkljaj v znanju? 

Kvaliteta oziroma nivo izobraževanja na daljavo ni primerljiva s poukom v šolskih prostorih. Prinaša pa drugačna, pogosto lahko tudi dodatna znanja, ki jih prej ni bilo. Tako novih znanj kot primanjkljajev je veliko in so različnih vrst. O tem lahko npr. govorimo z vidika uporabe informacijske in komunikacijske tehnologije v vzgojno-izobraževalnem procesu, novih znanjih, pa o novih oblikah komunikacije, novih oblikah medsebojnih odnosov. Spomnim se, ko so se spomladi otroci vračali v vrtce in prvo triado, že takrat so mi nekatere vzgojiteljice pripovedovale, da so imele v času zaprtja video srečanja z otroci in da je bilo njihovo ponovno srečanje v živo s strani otrok izjemno spontano, kot da so se zadnjič videli včeraj, zgolj na drugačen način. A stik je bil in to je bilo odločilno za nemoteno nadaljevanje njihovega dela. V kreativnih okoljih so se zgodili neki premiki in za vse tisto, kar je pozitivno, moramo najti način, kako to vpeljati v izobraževalni proces naprej. Ne zgolj znotraj države, ampak tudi v drugih državah. Tudi na ravni našega predsedovanja Evropski uniji v drugi polovici letošnjega leta izpostavljamo to kot eno od osrednjih tematik na področju izobraževanja – prepoznati, ovrednotiti primanjkljaje in jih s strokovnim ter človeškim pristopom pokrpati, zlasti pa govoriti o novih pozitivnih znanjih ter na njih graditi nadaljnji razvoj.

Švedska je na primer država, kjer so bile šole ves čas odprte, pa kljub temu intenzivno pripravljajo načrt, kako bodo zaradi epidemije in ukrepov, ki so jih v šolah izvajali, nadomestili izgubljeno znanje. Ali in kakšne aktivnosti potekajo na vašem ministrstvu oziroma ustreznih institucijah? Se lahko zgodi, da bodo počitnice skrajšane? Da se bo šola nadomeščala ob sobotah? 

Neki razmisleki so šli v to smer, vendar pa po dozdajšnjih pogovorih tako v ravnateljskih kot učiteljskih vrstah, s stroko in s predstavniki staršev še vedno ostaja ocena, da je učne cilje glede na šolski koledar moč zasledovati. Veste, da smo za en teden podaljšali novembrske počitnice. Za ta čas bomo skušali poiskati najboljše načine, da se ga izkoristi za to, da se nadoknadi manjkajoče. Ko se vsi vrnejo v šole, bo narejena ocena, o kakšnih primanjkljajih govorimo in kako lahko ta čas izkoristimo za nudenje pomoči potrebnim. Nihče ne bo izpuščen, za vsakega šolajočega, posebej te v stiski, moramo poskrbeli. To je naša obveza.

Koliko in kako ste v stikih z učenci, dijaki, študenti? Spremljate njihove pobude, vse pogosteje tudi proteste? Pogosto jih podpirajo tudi starši. Kaj jim odgovarjate? 

Sem človek dialoga, kar pomeni, da sem z različnimi skupinami našega šolskega prostora veliko in nenehno v stiku. Večinoma v tem obdobju prek videokonferenc, odkar so se začeli odpirati vrtci in šole, pa grem tudi na obisk, brez kamer, brez medijev, brez velikega pompa. Včasih pokličemo mi, včasih vrtec ali šola, da bi prišli, da se vidimo, pogovorimo, z otroki pogosto tudi pošalimo (se glasno zasmeji, op. p.). Želim in za svoje delo tudi moram začutiti ta stik, utrip srca v samih prostorih šol in vrtcev, slišati ravnatelje, kolektiv zaposlenih, otroke, starše.

Seveda pa dialog poteka tudi na ravni formalnih sestankov s predstavniki skupin s področja vsebin dela našega ministrstva, in sicer iz ravnateljskih vrst, dijaške in študentske organizacije, z univerzami, raziskovalnimi inštituti, predstavniki športa … Z njimi sem v stiku sama ali moji sodelavci oziroma posamezniki iz pristojnih direktoratov, odvisno od vsebine pogovora in vrste težav, ki jih odpiramo z namenom, da jih rešimo. Pomembno je, da je dialog vzpostavljen, da ga negujemo zaradi kopice vprašanj na obeh straneh. Včasih je dovolj že samo to, da se slišimo in si pojasnimo kje, kaj, kako, kdo, pa je že dovolj, da razumemo.

Med zaposlenimi v izobraževalnih ustanovah je prisoten strah, da svojega dela ne bodo mogli opravljati, če se ne bodo cepili. Je njihov strah upravičen?

Ste mama dveh otrok, ki se prav tako šolata na daljavo. Kako vse to doživljata onadva: šola na daljavo, protesti mladostnikov …?

Z njima se pogovarjam kot mama, o stvareh, ki so jima pomembne, o tistih, ki so pomembne meni za njiju. Ne pogovarjamo se prav veliko o šoli, razen če so kdaj kakšne nejasnosti pri kakšnem predmetu, navodilu, nalogi, sicer ne. Nikoli me ne sprašujeta o mojem delu, sama o tem doma nikoli ne govorim. Doma sem zgolj še ena od tistih mam, ki nenehno daje nasvete, da se je treba truditi, da se je treba učiti, vlagati vase, se truditi in da potem pridejo rezultati. Doma sem samo mama Simona. Onadva pa iz meseca v mesec moja vse bolj odrasla in samostojna otroka, od katerih eden komaj čaka, da bo šel spet nazaj v šolo, drugi pa upa, da bo šola na daljavo ostala za vse večne čase (se nasmehne, op. p.).

Veliko nezadovoljstva je, predvsem tudi med vašimi akademskimi kolegi, zaradi nepodanega soglasja k razpisu za vpis v visokošolske študijske programe za študijsko leto 2021/2022. Lahko pojasnite, kaj se dogaja? 

To je bil nepotreben vihar v kozarcu vode, za katerega še danes ne razumem povsem, kdo in zakaj ga je zakuhal na plečih nič dolžnih in krivih dijakov. Kot da nimajo dovolj skrbi že s pripravami na maturo, koronavirusom, zadnjimi premisleki, kaj si želijo študirati in početi v nadaljevanju svojega življenja. Ta proces je bil in vedno bo v mojih očeh prvenstveno delan zanje. Vlada v širšem smislu seveda mora pogledati na povezanost vsebin študijskih programov s potrebami trga dela, nadaljnjega razvoja potreb družbe in vloge znanja v njej, univerze pa z vidika ponudbe in nadaljnje izvedbe kakovostnega izobraževanja. S procesom, ki je prav vsako leto isti, smo letos glede na rokovnik obravnave vladnih gradiv zamujali za dober teden dni. Na strani našega ministrstva, ki je za obravnavo na vladi pripravljalo gradivo do tik pred zdajci, so se vse do konca vodila še zadnja usklajevanja z univerzami. Njihov predlog vpisnih mest je bil na strani vlade nekaj dni kasneje potrjen, v dogovoru s tremi univerzami pa smo še dodatno povišali število vpisnih mest za študije za poklice s področij medicine, informatike in računalništva, kjer je želja za študij vedno preveč, mest pa premalo. Verjamem, da je bila prav slednja informacija zelo spodbudna in pozitivno sprejeta na informativnih dnevih, ki so jih imeli dijaki prav ta petek in soboto.

Foto: Ana Kovač

Trenutno dogajanje verjetno zahteva največ časa in energije. Predvidevam pa, da so na vašem ministrstvu živi tudi drugi projekti: lahko poveste, kaj novega se dogaja?

V ozadju delamo in tudi moramo delati velike in pomembne zgodbe in postavljati temelje za naprej. Eden je zagotovo finančni temelj, za letošnje proračunsko obdobje in za leto 2022 nam je uspelo na vseh resornih področjih znotraj ministrstva zagotoviti z naskokom najvišjo finančno podlago do zdaj. Tako bodo letos sredstva za vzgojo, izobraževanje in šport višja za 134,3 milijona evrov, za znanstvenoraziskovalne dejavnosti pa smo zagotovili 40 milijonov več, kar je kar 14-odstotno povišanje sredstev glede na lani. V fazi potrjevanja je nov letni program športa, ki mu bo sledil razpis za sofinanciranje investicij v športno infrastrukturo. Prejšnji teden smo v uradnem listu objavili soroden razpis za sofinanciranje v šolskem prostoru. V zadnji fazi priprav so tudi predlogi za svežnje evropskega denarja. Zlasti prek sredstev EU bo pomembna tudi podpora nakupu znanstvene opreme in infrastrukture, če želimo biti konkurenčni na mednarodni ravni.

V tej povezavi je potem tu še temeljni strateški preobrat v premisleku in usmeritvam k novim, za prihodnost potrebnim vizijam znanja ter izobraževalnih procesov. Nadaljevanje digitalizacije, vključno z interaktivnimi učnimi gradivi in načrti, dokončanje polne opremljenosti šol z računalniško opremo ... Odpreti je treba vprašanje plačnih nesorazmerij in celotnega koncepta plačnega sistema v vzgoji in izobraževanju, plače ravnateljev vrtcev in šol, plače visokošolskih učiteljev.

Potem je tu zakonodajni del. V državnem zboru je bila uspešno potrjena novela zakona o vrtcih, ki zopet vrača brezplačno varstvo za drugega otroka ter strogo ureja poskuse zlorab pri varovanju otrok. Po desetletju naporov je bil konec preteklega leta sprejet povsem nov zakon o izobraževanju otrok z vedenjskimi in čustvenimi težavami. Tik pred obravnavo je nov zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti in novi desetletni strategiji razvoja visokega šolstva ter znanosti. Čaka nas še rešitev ustavne odločbe financiranja zasebnih osnovnih šol in ureditev financiranja zasebnih vrtcev, da o spremembah zakona o visokem šolstvu sploh ne govorim.

Kot neposredni odziv na koronavirusni čas in učinke na izobraževanje in šport bom v teh tednih oblikovala posebni strokovni skupini za okrevanje, kjer bodo strokovnjaki s področij pedagogike, psihologije, športa in drugih strok pripravili predloge ukrepov za popravo posledic koronavirusnega časa.

In seveda ne smemo pozabiti, da v drugi polovici letošnjega leta predsedujemo ministrom na področjih izobraževanja, znanosti, mladine in športa EU, kjer smo že v aktualnem obdobju močno prisotni.

Foto: Ana Kovač

Kako pa komentirate očitke, ki se pojavljajo na družbenih omrežjih, da ste brez hrbtenice, da namesto vas drugi sprejemajo odločitve, ali konkretno v Reporterju so vas pred kratkim označili za žensko na robu živčnega zloma in najbolj osovraženo žensko v državi? 

Ločim dve vrsti očitkov ali pritiskov: eni so delovne narave in ti so v tako zahtevnem, nepredvidljivem, problemskem času, ki ga živimo, pričakovani. Tu je treba pokazati ter pojasnjevati svoje odločitve, ki so oprte na znanje, vizijo, dejstva, ki nas pri tem vodijo. Odločitve, ki so na kratek rok pogosto tudi manj ljube. To skupaj z zaposlenimi in najožjo ekipo na ministrstvu počnem vsak dan – odločno, zahtevno, kolegialno. Pridem med prvimi, odidem praviloma zadnja. Zaradi tega in edino s tem namenom sem se vrnila v politiko in mi ni žal.

Če pa me sprašujete o poskusih osebnih pritiskov, sem pa izjemno žalostna, globoko pretresena nad videnim. Posebej, ko opazujem, na kakšen način del našega medijskega prostora dojema in prikazuje ženske v politiki. Posamezniki, ki jih v življenju nisem videla niti od daleč, brez kančka vesti, brez enega samega dokaza, z manipulacijo laži ljudem razgaljajo osebo, ki razen v njihovi glavi ne obstaja. Da, postane žalostno, ko to pelje do točke, ko ti zaradi signala, da je bilo dovolj, ne preostane več nič drugega, kot da na tovrstna ravnanja začneš vlagati predloge za kazenski pregon in civilne tožbe. Žalostno je tudi zato, ker so pristopi takšnih ljudi nevredni vsega dobrega, ki ga nosimo ljudje v sebi. Sama se ne predajam. Nasprotno, postajam še bolj trdna, še bolj odločna in temeljnim vrednotam dobrega zavezana oseba. Vsak nekritičen medijski pritisk, žaljenje in nizkotnosti me zgolj utrjujejo v prepričanju, da je treba delati naprej in delati dobro.

Bi lahko izpostavili kaj, kar je to obdobje epidemije vam prineslo dobrega in kaj slabega?

Dobro je zanesljivo spoznanje, kako je najpomembnejše v življenju imeti svoje vrednote, svoja načela, biti pošten in biti na nek način miren in pomirjen sam s seboj in z drugimi. Sama osebno prav vse navedeno dojemam tudi kot sporočilo, ki ga je ta virus želel prenesti ljudem: da se vrnemo k zelo preprostim stvarem, da se vrnemo k samim sebi, k svojim najbližjim in najdražjim – otrokom, staršem, partnerjem, prijateljem. In prav to isto spoznanje dobrega mi je z vso ostrino nastavilo zrcalo slabega.

Smo tik pred zimskimi počitnicami: kakšno je vaše sporočilo mladostnikom, ki jih čaka teden brez šolskih obveznosti?