Na Iliriji plava že 76 let in vsak dan preplava vsaj dolžino Blejskega jezera

Danes so odprli prenovljeno ljubljansko kopališče Ilirija, ki letos praznuje že 87 let obstoja. Obnovili so bazensko školjko, sistem za filtriranje, sanitarije, prhe, sončno teraso oziroma "plažo", ploščad in postorili še druga potrebna dela, za kar je poskrbela investicija dobrih dvesto tisočih evrov za material, pri prenovi pa je sodelovalo 150 prostovoljcev.

Na prenovo Ilirije še ne osemdesetletni rekreativni plavalec Tomaž Potza gleda zelo pozitivno. "Škoda je le, da se je ni prenovilo že kaj prej, ker bi se dalo rešiti še veliko več. Kolezija je bila za 14 milijonov lani obnovljena tako, da marsikdo od nas starejših pravi, da nima več duše, za Ilirijo pa pravijo, da bi se jo dalo dobro urediti za devet milijonov in bi celo ostala taka, kot sta si jo zamislila Bloudek in Zupan, saj je določena infrastruktura že narejena," pripoveduje Potza.

Športna legenda #MiroCerar je obiskovalce z besedami preselil v čas, ko je @kilirija obiskoval kot otrok. @SiolNEWS pic.twitter.com/PsqqAl5pL5

— Metka Prezelj (@SuhaVoda) June 2, 2016

Po njegovih besedah bi se nad kopališčem za ta denar naredila tudi pomična streha, ki bi se poleti odprla, ob tem pa dodaja, da ima kopališče še zdaj azbestno streho. "To je za zdaj v redu, dokler so kosi še celi, če pa bi to želeli ekološko pravilno odstraniti, bi bilo že samo to zelo drago," pravi Potza.

Včasih je bilo kopališče Ilirija ljubljanska "nobel" plaža

Kopališče je bilo včasih zelo pomembno za Ljubljano, "nobel" kopališče, pravi Potza. Tja so hodili predvsem meščani. Avtomobili so bili redki, dostopnost morja ni bila takšna kot danes – če so po drugi svetovni vojni hoteli do morja, so morali do Zagreba in od tam naprej do najbližje obale. Sam je morje videl prvič, ko je bil star deset let in so šli s šolo na izlet.

"Še danes se spominjam občutka, kako je bilo, ko sem nad Opatijo prvič zagledal Kvarnerski zaliv. Popolnoma te prevzame. Danes pa so moji vnuki in pravzaprav vsi, ki jih poznam, v morju plavali že pri treh letih in so vsako leto večkrat v njem," pripoveduje Potza.

Zelo priljubljeno je bilo Blejsko jezero, a so prav zaradi težav s prevozom tja lahko šli zelo redko. Ilirija je bila takratna njihova plaža in plavanje je bilo izredno pomembno, ker niti skupinskih športov, kot sta košarka in nogomet, še ni bilo razvitih.

"Veste, to so bili čisto drugi časi. Ni bilo kopalk, odpornih na klor. Najprej smo nosili bolj temne spodnjice, pozneje pa mi je teta iz dveh pionirskih rutk sešila 'minimalke' in s tem smo se kopali," se časov spominja Potza.

Plavali so še na Savi, do koder je bilo treba prehoditi pet kilometrov, hodili so tudi na ljubljansko Špico, kjer so posneli film Vesna. Hiperbola iz filma je bila celo njegova sošolka in letos mineva že 61 let, odkar so skupaj maturirali na bežigrajski gimnaziji.

Kopali so se tudi na Livadi in Koleziji, a bolj poredko, saj je bilo rivalstvo med deli mesta – Vičem, Šiško in Bežigradom –precejšnje.

"Veste, ko smo začeli bolj gledati za dekleti, so bili fantje določenega dela mesta ljubosumni in so želeli zavarovati svoj teritorij," se spominja svojih mladih let. Foto: Metka Prezelj

Ilirija mu je od vseh let prav zdaj najbolj všeč

V vseh letih, odkar jo redno obiskuje, mu je Ilirija prav zdaj najbolj všeč. "Ko smo bili mlajši, smo bili lahko veseli, če smo si lahko z nekom delili malo omarico, velika omarica je bila predraga, kabine pa si sploh nismo mogli privoščiti. Zdaj imam že toliko let čisto svojo kabino in relativno poceni karto za upokojence, vsak dan lahko preplavam svoja dva kilometra – svojo dolžino Blejskega jezera. Tu imam veliko prijateljev in po plavanju skupaj igramo tarok," o tem, koliko mu pomeni Ilirija danes, pripoveduje Potza.

Kar direktor z ekipo uredi, uporabniki marsikdaj uničijo

Kot pravi, Ilirija zadnjih 17 let ni bila tako urejena, kot je danes. "Tudi sicer direktor Tomi Martinjak s svojo ekipo vsako leto prostovoljno naredi ogromno. Vse sami prebarvajo, očistijo, zatesnijo, kjer je treba, marsikaj pa potem uporabniki kmalu tudi uničijo. Včasih pride kakšna res divja skupina, ki razbija z vrati, razbije ključavnice, poberejo celo nastavke za pipe in so seveda tudi oni vredni svojega denarja," pove skoraj osemdesetletni plavalec.

"Ne spomnim se, kolikokrat je bil bazen že prebarvan, a vem, da je samo oče predprejšnjega tajnika sodeloval pri vsaj 27 barvanjih," razmišlja Potza.

Ker je bazen samo prebarvan, ga je težje čistiti

"Ves bazen so nameravali prekriti s keramičnimi ploščicami, ker bi se jih lažje čistilo. Tu se kopa veliko otrok, ki so prav vsi  zaradi sonca še posebej skrbno zaščiteni s kremo. Maščoba se nabira na vrhu vode in ob robu bazena nastane črno-siv pas, ki ga je treba krtačiti. Z močnimi čistili se tega ne sme čistiti, ker se voda kontaminira. Če bi bile položene ploščice in bi se voda prelivala čez rob, teh težav ne bi bilo," pove Potza.

Težavo vidi tudi v tem, da redko kdo upošteva navodilo, da se je treba pred vstopom v bazen oprhati. "Velikokrat namenoma opazujem obiskovalce in lahko rečem, da se vsaj 60 odstotkov ljudi ne oprha. Pa bi se morali, s tem bi odplaknili znoj, povrhnjico, prah, pa tudi bolj prijetno je potem iti v bazen," pravi Potza.

"Sam se pred kopanjem oprham z mrzlo vodo in je potem občutek, ko se spuščam v vodo, ki ima 26 stopinj, prav blažen. S prhanjem si olajšam ta prehod," to, kako se sam spopada s hladno vodo na začetku, opisuje Potza.

V isti bazen, kamor so danes skakali otroci, Potza skače že vsaj sedem desetletij