Nedelja, 29. 10. 2023, 6.16
1 leto, 1 mesec
Slovenci v tujini: Urška Zrinski
"Na prvi razgovor za službo sem se odpravila s pristopom Tine Maze"
"Ko sem prišla na prvi razgovor za službo na Svetovni banki, sem se tja odpravila s pristopom Tine Maze. To pomeni, da sem si zvizualizirala, kako bo ta razgovor izgledal, kako bom odgovarjala na vprašanja in kako samozavestna bom pri tem," se svojih prvih stikov s Svetovno banko, mednarodno ustanovo, ki državam v razvoju ponuja finančno in tehnično pomoč pri izvajanju programov za zmanjševanje revščine, spominja Urška Zrinski, 43-letna Celjanka, ki se je pred devetimi leti zaradi nove zaposlitvene priložnosti preselila v ZDA. Kako pri svojem delu uporablja vodstvene veščine, ki se jih je naučila od očeta, košarkarskega trenerja in nekdanjega selektorja Borisa Zrinskega, in kako čez Lužo ohranja svojo slovenskost?
Čeprav že devet let živi v Washingtonu, zvezni prestolnici ZDA, je Urška Zrinski globoko v sebi še vedno Celjanka. In čeprav bi s svojo hčerko po liniji najmanjšega odpora lahko govorila angleško, saj je tudi dekličin oče Irec, torej angleško govoreč, in deklica hodi v mednarodno šolo, kjer je angleščina prvi jezik, se z njo pogovarja izključno slovensko.
S 43-letno Urško Zrinski, ki je leta 2013 na Fakulteti za družbene vede doktorirala iz učinkovitosti razvojnega sodelovanja in upravljanja javnih financ, smo se pogovarjali o življenju v ZDA, njenih zadolžitvah na Svetovni banki, pristopu Tine Maze, ki ga je ubrala na prvem razgovoru za službo v tej mednarodni instituciji, in utripu prestolnice ZDA. Glede na to, da naša sogovornica prihaja iz znane košarkarske družine - njen oče Boris Zrinski je nekdanji selektor slovenske ženske in moške košarkarske reprezentance - smo pogovor začeli športno in ga nepričakovano v tej maniri tudi nadaljevali.
"Ko enkrat odraščaš v tako športni družini, kot sem jaz, enostavno ne gre drugače, kot da se vsi člani družine okužijo s športom."
Morda že veste, kje boste 16. novembra preživeli večer?
16. novembra? Ali morda v Washington prihajajo Luka Dončić in Dallas Mavericks? Pride? Še dobro, da ste me spomnili, bolje, da kar takoj kupim vstopnice. Moja starša bosta namreč ravno takrat pri nas na obisku in mislim, da bosta precej žalostna, če si ne bi tekme ogledali v živo.
Čeprav izvirate iz zelo športne družine, vaš oče je bil trener in selektor, tudi sestra je bila uspešna košarkarica, vas je pot zanesla v povsem druge vode. Bi vseeno lahko rekli, da se družinska športna dediščina odraža na vaši poklicni poti, ki je povsem drugačna kot očetova.
Da. Ko enkrat odraščaš v tako športni družini, kot sem jaz, enostavno ne gre drugače, kot da se vsi člani družine okužijo s športom. Res je, moja sestra je bila uspešna košarkarica, igrala je tudi za slovensko reprezentanco, ne vem pa, zakaj so doma že zgodaj v otroštvu določili, da nimam tako močnih motoričnih sposobnosti kot ona (smeh, op. p.).
Kljub temu se mi zdi, da šport na tak ali drugačen način vseeno ostane znotraj nas. Sama na primer vsako jutro začnem s športom. Običajno vstajam ob 6.30 in jutro začnem s treningom na domači napravi, kjer celo telo spravim v gibanje, kar je zelo pomembno, saj opravljam službo, pri kateri od deset do 12 ur dnevno presedim za računalnikom, in drugače niti ne gre.
Sicer pa sem tudi sama večkrat razmišljala o tem, zakaj je šport tako pomemben. Od nekdaj sem zelo pozorno spremljala, kako se moj ati pripravlja na tekme, kakšne vodstvene veščine (leadership skills) pri tem uporablja, kako se prilagaja situaciji in različnim igralcem v ekipi. Ugotovila sem, da je zelo podobno tudi v službi, še posebej zdaj, ko tudi sama vodim različne time oziroma različne ekipe. Stalno razmišljam o tem, kako moram svoje vodstvene sposobnosti prilagajati trenutni situaciji in ljudem v ekipi.
"Ko sem prišla na prvi razgovor za službo na Svetovni banki, sem se tja odpravila s pristopom Tine Maze. To pomeni, da sem si zvizualizirala, kako bo ta razgovor izgledal, kako bom odgovarjala na vprašanja in kako samozavestna bom pri tem."
Ker imate verjetno zelo heterogene skupine?
Da, ravno to. Poleg tega ima vsak od teh ljudi drugačno ozadje, drugačne izkušnje v odraščanju, različne poglede na izzive, ki so pred nami, in podobno. Pomembno je, da se znaš prilagoditi različnim ljudem, a pri tem še vedno ohraniti konsistentnost in ne favorizirati nikogar.
Naj kot zanimivost omenim, da sem, ko sem prišla na prvi razgovor za službo na Svetovni banki, tja odšla s pristopom Tine Maze (smeh, op. p.). To pomeni, da sem si zvizualizirala, kako bo ta razgovor izgledal, kako bom odgovarjala na vprašanja in kako samozavestna bom pri tem.
Pred tem sem se namreč večkrat ukvarjala z vprašanji, kako bi sploh prišla do dela v takšni instituciji, ko pa prihajam iz majhne Slovenije, poleg tega nimam nobenih zvez in podobno. No, takrat sem si rekla, ta dan bom nastopila v stilu Tine Maze (smeh, op. p.), pokazala bom, kdo sem in kaj znam, in se ne bom obremenjevala s tem, da sem zato, ker prihajam iz majhne države in ker nimam zvez in poznanstev, manj primerna za to službo.
Zakaj omenjam šport? Ker se mi zdi, da ti šport da določeno samozavest, vodstvene veščine, ob katerih lahko razmišljaš tudi o tem, kdo si in kako si lahko še boljši.
Kako se je sploh začela vaša pot v tujino? V naši rubriki Slovenci v tujini bi razloge za odhod v tujino lahko strnili v več skupin, običajno so to služba, ljubezen, iskanje samega sebe. Kaj je vodilo vas?
Ko se zdaj ozrem nazaj, ugotavljam, da sem že v srednji šoli vedno sanjala o tem, da bom študirala mednarodne odnose. Niti ne vem, zakaj, moj oče je športni trener in profesor športne vzgoje, mami je sociologinja, jaz pa sem si od nekdaj želela študirati mednarodne odnose. Spomnim se, da sem pri 15 letih razmišljala o tem, kako bom pri 35 letih, no, danes jih imam osem več, znala razrešiti izraelsko-palestinski konflikt in podobno.
Po študiju mednarodnih odnosov na Fakulteti za družbene vede sem naprej na STA delala kot športna novinarka, pokrivala sem košarko in umetnostno drsanje, potem sem v Londonu študirala razvojne študije in opravila magisterij iz vojnih študij in se nato zaposlila na Centru za razvoj financ v Ljubljani, kjer sem pokrivala Centralno Azijo in Kavkaz, tudi zato, ker sem se prej učila rusko.
Nato sem deset let delala v mednarodnem okolju. Pokrivala sem Kazahstan, Moldavijo, cel zahodni Balkan. Sodelovali smo z OECD, Svetovno banko, Mednarodnim denarnim skladom (IMF) in podobno in sčasoma sem ugotovila, da dobro opravljam svoje delo, in ko mi je več ljudi predlagalo, naj si poiščem službo v IMF ali Svetovni banki, sem tudi sama začela razmišljati o tem, nisem pa si predstavljala, kako bi se tega lotila.
Nikoli se mi ni zdelo, da v Sloveniji ne bi imela dovolj zaposlitvenih priložnosti in bi zato morala iti službo iskat kam drugam, enostavno je naneslo tako, da so mi drugi predlagali, tudi moji dve šefici, ki sta bili res izjemni, prej sta delali na Svetovni banki in na IMF, naj poskusim še v tujini. Želeli sta, da imam tudi sama to priložnost in izkušnjo. Skratka, ni šlo za to, da bi si želela iz Slovenije, ker bi mi nekaj manjkalo ali kaj podobnega, sploh ne.
S čim konkretno se kot Senior Public Sector Specialist ukvarjate na Svetovni banki?
Ukvarjam se predvsem s tem, kako uporabljati sisteme priprave nacionalnega proračuna, predvsem v smislu, da se izboljša enakopravnost spolov. Nacionalni proračun se mi zdi ključen dokument vsake države. Vsaka država določi svoje prioritete, vendar če jim ne nameniš denarja, je verjetnost, da se bodo te razvojne prioritete uresničile, zelo majhna.
Trenutno pokrivam Karibsko otočje, kjer je ogromen problem v tem, da kar 30 odstotkov mladih fantov, starih med 13 in 15 let, ne konča srednje šole, čeprav je ta obvezna. Razlogi so različni, večina pa misli, da tudi če končajo šolo, ne bodo imeli pravih priložnosti, da dobijo dobro službo.
Na drugi strani pa opažamo porast nosečnosti med mladimi dekleti, ki pa si, ravno obratno kot fantje, vseeno želijo končati šolo. Večina jih dela v turizmu, kjer pa so v povprečju plačane od deset do 20 odstotkov manj kot moški. Težava je tudi v tem, da v karibskih državah ni vrtcev, kar pomeni, da so glede varstva otrok povsem odvisne od pomoči staršev in starih staršev. Vse to in še več seveda predstavlja izzive, s katerimi se sooča določena družba, vendar pa sam proračun tega ne odraža.
Zato je zelo pomembno, da oblikujemo program, ki tem ljudem daje boljše priložnosti za zaposlovanje. Na ta način poskušamo pomagati državam, da jih spodbujamo, da začnejo razmišljati o svojih usmeritvah in o tem, kaj lahko naredijo z denarjem, ki ga imajo.
"Washington je zelo drugačno mesto od ostalih ameriških mest. Ljudje se zavedajo, da je tempo življenja in službe tako hud, da je zelo pomembno, da je človek v dobri formi in da se zdravo prehranjuje."
Zadnjih devet let živite v glavnem mestu ZDA. Kakšen je utrip Washingtona? Predstavljam si ga kot formalno mesto, v katerem prevladujejo ljudje v ukrojenih oblačilih, kjer živijo ljudje iz vseh vetrov in se bolj ali manj brigajo zase. Verjetno ne gre za tipično ameriško mesto.
Res je, Washington je zelo drugačno mesto od ostalih ameriških mest. Ljudje se zavedajo, da je tempo življenja in službe tako hud, da je zelo pomembno, da je človek v dobri formi in da se zdravo prehranjuje.
Zjutraj videvam ogromno ljudi, ki tečejo po parku ali v naši soseščini. Tudi ko se ob koncu tedna dobimo s prijatelji, otroci igrajo košarko, nogomet … Zdi se mi, da se ljudje zelo dobro zavedajo, da zdrav duh živi v zdravem telesu. Poleg tega je Washington tudi zelo zeleno mesto, zanimivo pa je tudi to, da je izrazito demokratično mesto. Na zadnjih treh volitvah je kar med 93 in 95 odstotki volivcev volilo za demokratsko stranko.
Washington je zelo kozmopolitsko mesto. Se zato prišlek tam lažje vključi v družbo oz. ga lažje sprejmejo, kot pa v neki vasi, kjer se vsi poznajo, jih veže skupna zgodovina in težko spustijo koga v svoj krog?
Res je, vsi smo prišli od nekod. Po eni strani je to prednost, po drugi pa tudi izziv, saj je Washington izrazito tranzitno mesto. To pomeni, da ljudje pridejo, delajo za mednarodne organizacije, so diplomati, nato pa se vrnejo domov ali se preselijo v drugo državo. Moja hči je v zadnje pol leta izgubila dva prijatelja, ker sta se družini preselili oziroma vrnili domov. Za otroke to ni najenostavneje. Sicer pa sem ugotovila, da si ljudje najdemo ljudi, ki so nam blizu, in ni pomembno, od kod so, ampak kdo so.
"Največji zvezdnik iz Slovenije je nedvomno Luka Dončić, absolutno vsi ga poznajo, sicer pa moje sodelavce, ki podrobneje spremljajo politično dogajanje, navdušuje tudi uspeh Slovenije v Združenih narodih (Slovenija je junija postala nestalna članica Varnostnega sveta, op. p.) in feministična zunanja politika. To ljudje zelo cenijo. Dejstvo, da imamo na položajih predsednice, zunanje ministrice in predsednice DZ ženske, si ljudje zelo zapomnijo in se jim zdi zelo pomembno."
Kakšna je najpogostejša reakcija, ko omenite, da prihajate iz Slovenije. S katero osebo ali dogodkom vas najprej povežejo?
Največji zvezdnik iz Slovenije je nedvomno Luka Dončić, absolutno vsi ga poznajo, sicer pa moje sodelavce, ki podrobneje spremljajo politično dogajanje, navdušuje tudi uspeh Slovenije v Združenih narodih (Slovenija je junija postala nestalna članica Varnostnega sveta, op. p.) in feministična zunanja politika. To ljudje zelo cenijo. Dejstvo, da imamo na položajih predsednice, zunanje ministrice in predsednice DZ ženske, si ljudje zelo zapomnijo in se jim zdi zelo pomembno.
Ko potujem, večkat izvajam tudi delavnice, kjer promoviramo način priprave proračuna, in takrat razmišljamo tudi o enakopravnosti spolov. Velikokrat namreč izziv državam predstavlja tudi to, da na vodilnih položajih ni žensk. Sama večinoma delam z javnim sektorjem, ministrstvom za finance in drugimi ministrstvi in pogosto vidimo, da tam dela ogromno žensk, položaj direktorja proračuna, državnega sekretarja … pa ponavadi zasedajo moški.
Takrat vedno rada postrežem s primeri držav, v katerih so na vodilnih položajih ženske, in tudi tu lahko izpostavim Slovenijo. To je vedno tudi super priložnost za to, da lahko govorim o Sloveniji, pokažem fotografije Bleda, Bohinja, Celjskega gradu, Pirana, kjer se v ozadju vidi vse do Dolomitov, in podobno.
Kako v ZDA ohranjate slovenskost?
Tudi tako, da se s hčerko, stara je pet let in pol, pogovarjam izključno slovensko. To se mi zdi ključno, saj živi in se izobražuje v angleškem okolju, obiskuje mednarodno šolo, ki je v španščini in angleščini, zato je zelo pomembno, da se pogovarjava v slovenskem jeziku.
Sicer pa vsako poletje preživiva v Celju. Na Svetovni banki imamo to možnost, da lahko določeno obdobje v letu delamo na daljavo iz naše domovine in tako celo poletje preživim v Sloveniji in delam, hči pa se medtem druži z bratranci, sestričnami in ostalimi otroki, s starimi starši. In seveda ves čas govori slovensko. Zanimivo je, da govori z zelo močnim celjskim naglasom.
In kaj pravi, ko se ob koncu poletja vrnete v ZDA? Kaj pravi o Sloveniji?
Zanjo je poletje v Sloveniji najlepši del leta, vedno ji je zelo težko, ko se vrnemo v ZDA. Lani je bilo še huje kot prejšnja leta, no, letos pa se ni imela toliko časa ukvarjati s tem, saj je začela obiskovati šolo in se je bolj ukvarjala s to tranzicijo kot pa s pogrešanjem Celja.
Kaj je tisto, kar poleg sorodnikov in prijateljev v tujini najbolj pogrešate oziroma česa se najbolj veselite, ko se vračate v Slovenijo?
Goveje juhe in polnjenih paprik, to zagotovo, in slovenskih gora. Teh v Washingtonu nimamo, ravno obratno, mesto in vse okoli njega je precej ravno. V Celju mi ogromno pomeni, da zjutraj lahko skočim na razgledni stolp nad Celjem. Ti razgledi in hribi so nekaj res prečudovitega in zdi se mi, da je to tisto, kar mi najbolj manjka.
"Dva meseca, ki jih poleti preživim v Sloveniji, me to, da delam v Svetovni banki, ne definira. Povsem drugače je v Washingtonu. Tam te vsak vpraša, kaj delaš in kje delaš, to jim je zelo pomembno in zdi se mi, kot da me to, kar počnem, skoraj definira. Poleti pa sem v Sloveniji samo Urška."
Mogoče pogrešam tudi bolj pristne odnose. Prej sva se pogovarjali o tem, da je Washington izredno tranzitno mesto in da vseeno lahko najdeš svoje ljudi, vendar to ni isto. Ni isto kot to, kar imam s svojimi prijateljicami iz otroštva in fakultete, tega se ne da primerjati. Tudi ko se leto dni ne vidimo, pogovor takoj steče, v trenutku. In se pogovarjamo o stvareh, ki niso prav v ničemer povezane s službo, s položajem v službi in podobno, ampak pogovor teče o povsem vsakdanjih stvareh, ki pa so v življenju vseeno zelo pomembne.
Ko si samo ti, brez kakšne velike zgodbe v ozadju. Dva meseca, ki jih poleti preživim v Sloveniji, me to, da delam v Svetovni banki, ne definira. Povsem drugače je v Washingtonu. Tam te vsak vpraša, kaj delaš in kje delaš, to jim je zelo pomembno in zdi se mi, kot da me to, kar počnem, skoraj definira. Poleti pa sem v Sloveniji samo Urška.
Obstajajo načrti, da se nekoč vrnete v Slovenijo?
Načrti, da se enkrat vrnemo v Evropo, zagotovo so, nismo pa razmišljali, kako in kaj. Vse je odvisno od zaposlitvenih priložnosti.
Pred vrati je noč čarovnic. V Sloveniji ta praznik postaja vse bolj priljubljen. Kako ga vi obeležujete in ali je Washington specifičen tudi v tem pogledu?
Ne, pri nas je noč čarovnic zelo pomemben dan, tako kot v ZDA na splošno. S hčerko sva že sredi septembra okrasili našo hišo. Možu je bilo kar nerodno, čeprav je Irec, noč čarovnic pa izvira od tam (smeh, op. p.), se mu je to zdelo malo pretirano. Vse je strašno, imamo tudi lučke. 31. oktobra se bova takoj po šoli preoblekli v kostume in se nato odpravili po sladkarije od vrat do vrat. Super je.