Avstralec, ki v Sloveniji še vedno pregleduje čevlje, preden se obuje

Aaronu izobrazba pomeni zelo veliko, narejena ima dva doktorata, iz prava in medicine. V Avstraliji je bil predavatelj in univerzitetni profesor, na ljubljanski univerzi pa zdaj dela kot raziskovalec. Sodeluje tudi pri drugih slovenskih projektih, na primer na področju športne diplomacije, kjer mlade športnike in otroke učijo o etiki, dobrem odločanju, morali in podobnih temah. Njegovi področji sta športni menedžment in vidik mednarodnega poslovanja. Kot profesor je predaval tudi na univerzah v Avstraliji pa tudi po številnih evropskih državah.

Ker tega, kar počne, v Sloveniji ne počne veliko podjetij, je našel nišo, kjer lahko dobro dela, jo razvija in poskuša čim več prispevati družbi. Pred kratkim je dobil tudi vlogo nacionalnega koordinatorja slovensko-avstralskega akademskega združenja in pravi, da mu nikoli ni dolgčas in je dela vedno več kot dovolj.

V Avstraliji je bil predavatelj in univerzitetni profesor, na ljubljanski univerzi pa zdaj dela kot raziskovalec. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Slovenijo prečesava po dolgem in počez

Slovenijo rad raziskuje, in če se le da, se odpravi na izlet. Zelo rad ima Celje, kjer tudi živi. Še posebno sta mu všeč grad in razgled na mesto. Zelo mu je všeč tudi Ptuj. Skoraj vsako leto si ob pustu ogleda kurentovanje. Zdi se mu nekaj posebnega, v Avstraliji česa podobnega namreč nimajo. Dan Avstralije, ki je sicer 26. januarja, praznujejo s piknikom in druženjem. Imajo tudi dan Anzaca, ki obeležuje obletnico ključne vojaške akcije, ko so se borci v prvi svetovni vojni borili za Avstralijo in Novo Zelandijo.

Pri praznikih je bistvena razlika, ki jo opaža Aaron, to, da so v Sloveniji prazniki veliko bolj povezani z vero, prav tako je ta veliko bolj vpeta tudi v družbo. V Avstraliji vera nima tako močne vloge. Njeni elementi so sicer prisotni, a ne v takšni meri in odvisno od družine do družine, na splošno pa vera ni tako zelo vpeta v življenje, kot je v Sloveniji.

"Ko sem prišel v Slovenijo, je bilo, kot bi vstopil v drug svet"

Ko je Aaron prvič prišel v Slovenijo, se mu je tu zdelo čudovito, saj je Slovenija popolnoma drugačna od Avstralije. "Seveda so deli, ki so podobni Avstraliji, imamo tudi gore in tako naprej, a kraj, od koder prihajam, Adelajda, je popolnoma drugačen. Ko sem prišel v Slovenijo, je bilo, kot bi stopil v drug svet," se Aaron spominja svojih prvih občutkov.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Kot vsaka država ima tudi Slovenija svoje prednosti in slabosti in tudi v Sloveniji so stvari, ki so mu bolj všeč kot v Avstraliji. "Ena od največjih pozitivnih stvari, ki sem jo v Sloveniji opazil, je duh skupnosti, občutek povezanosti družbe. To je sicer nekoliko manj opazno v Ljubljani, saj je še vedno zelo mednarodno mesto, a če greš na Štajersko, v Prlekijo, Prekmurje, je to veliko bolj občutno. Ljudje so tam zelo povezani med seboj, veliko si pomagajo. To je sicer prisotno tudi kje v Avstraliji, a ne toliko, saj so tam mesta zelo velika, imajo tudi pet milijonov prebivalcev, te povezanosti je v Sloveniji veliko več."

"Ceste v Sloveniji in Avstriji so najboljše"

Kljub zastojem, ki jih pozna iz velikih avstralskih mest, meni, da je v Ljubljani na tako majhnem kraju res veliko avtomobilov. "V Ljubljani zna biti kar noro. Lahko rečem, da je včasih slabše kot v Adelajdi, saj je tam vse zelo veliko, tu pa je vse veliko ožje in včasih prav kaotično. Po drugi strani pa na avtocestah ni veliko hujših zastojev, kar je res dobro," pravi Aaron, ki živi v Celju in se od tod vsak dan vozi v Ljubljano, za pot pa na običajen dan potrebuje manj kot uro. To je zanj precej drugače kot 20 ali 30 kilometrov, za katere na primer v Sydneyu porabiš dve uri.

Ceste se mu zdijo odlične. Pravi, da vedno veliko posluša o kakovosti tujih cest, še posebno nemške avtoceste, a tam si ves čas v zastojih, pravi. Po njegovih izkušnjah so ceste v Evropi najboljše v Avstriji in Sloveniji.

Kot pravi, bi bila Ljubljani še najbolj podobna avstralska prestolnica Canberra, kjer je Aaron živel nekaj časa. Kot pravi je tu družba bolj povezana, poleg tega so blizu gore, kamor greš lahko smučat, in tudi do morja je le nekaj ur. Foto: Metka Prezelj

V treh letih opazil porast turizma in to, da ljudje postajajo še bolj zaprti

Ljubljana postaja vse bolj mednarodno mesto. Aaron je tu tri leta, a občuti povečanje turizma. "Veliko ljudi sicer govori o tem, da je to tudi posledica večje izpostavljenosti Slovenije zaradi Melanie Trump, a zdi se mi, da je tudi v prvem letu, ko sem bil tu, Ljubljana začela pridobivati veliko več mednarodne pozornosti. K temu je dodatno pripomogla še Ana Roš, turizem zaradi gastronomije, menim, da je to ena od velikih sprememb. Sicer pa se mi zdi, da ljudje, vsaj v Ljubljani in okolici, postajajo še nekoliko bolj zaprti, večji individualisti. Prav ta duh skupnosti se ne zdi tako močan, kot je bilo še pred nekaj leti," hitre spremembe v Ljubljani opaža Aaron.

Tempo življenja je v Adelajdi nekoliko počasnejši kot v Ljubljani, a če greš v zares velika avstralska mesta, je življenje v Ljubljani proti tempu tam še vedno precej sproščeno. "Če način življenja primerjamo z manjšimi mesti, v Ljubljani vse teče hitreje, a v primerjavi z večjimi mesti je Ljubljana še vedno bolj umirjena," pravi Aaron.

"Ko te Slovenci povabijo medse, te zares sprejmejo"

Ob svojem prihodu v Slovenijo se posebno slabih izkušenj ne spomni. Nekaj je bilo izkušenj, povezanih z jezikom, med njimi tudi ta, da na pošti v središču mesta na Čopovi ulici niso našli nikogar, ki bi tam z njim lahko govoril angleško, spomni se tudi izkušnje iz Mladinske knjige, kjer nihče ni govoril ne angleško ne nemško.

"Po drugi strani pa sem ravno po nekaj tednih v Ljubljani nekoč prečkal Zmajski most, ko me je brezdomec nagovoril in me prosil za denar. Ko sem mu rekel, da ne govorim slovensko, mi je odgovoril, da tekoče govori angleško, nato pa sva se še pol ure pogovarjala," se smeji Aaron.

Sicer Aaron pravi, da so ljudje v Sloveniji res odprti, a šele, ko ti zaupajo. "Sicer je odvisno od človeka, a v Avstraliji je prvi vtis takšen, da so ljudje precej odprti in prijateljski, ko pa jih bolje spoznaš, ugotoviš, da je precej težko priti v njihov krog. V Sloveniji pa je ravno nasprotno. Včasih na začetku nekoliko dlje traja, da te ljudje povabijo medse, a ko te, te zares sprejmejo," opisuje Aaron. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Po njegovih izkušnjah večina Slovencev govori poleg svojega jezika še en jezik. To ni nujno angleščina, lahko je nemščina, italijanščina, madžarščina, a večina ne govori le svojega maternega jezika. V Sloveniji se že od vsega začetka počuti sprejetega. Razen jezika, ki je Aaronov prvi slovanski jezik, ki se ga uči, ni do danes izkusil ničesar, na kar bi se moral posebno privaditi.

V Sloveniji ti takoj spet napolnijo prazen kozarec

Sicer ugotavlja, da so Avstralci nekoliko bolj točni kot Slovenci. "Zdaj sem se že popolnoma navadil, da če se z nekom dogovorim ob določeni uri, bo vedno prišel pozneje. Če se dogovorim s Slovenci, lahko skoraj vedno računam na to, da bodo prišli od 15 do 20 minut pozneje. Avstralci so morda malo bolj točni, računaš lahko na okoli deset minut zamude," pravi Aaron.

"Ker so moji predniki Evropejci, sem bil vzgojen s podobnimi vrednotami in tradicijami, ki so tudi v Sloveniji enake, zato se ni bilo težko prilagoditi. Presenetili so me na primer običaji na slovenski poroki, na primer to, da nevesto ukradejo. Do določene mere, čeprav nočem, da bi to zvenelo negativno, mi je novo tudi to, da je pitje alkohola velik del kulture. Sicer je to tako tudi v Avstraliji, a na drugačen način. V Sloveniji ti recimo, takoj ko izprazniš svoj kozarec, nekdo ponudi še oziroma pijačo dotoči. Na tak način želijo biti dobri gostitelji. V Avstraliji te prej vprašajo ali počakajo, da jim sam rečeš," eno od razlik, ki jih je opazil, opisuje Aaron.

Preden se obuje, še vedno pregleduje čevlje

V Slovenijo je s seboj prinesel več različnih stvari, povezanih s svojo kulturo in zgodovino. Ker ima njegova družina avstrijske prednike, je s seboj prinesel nekaj tradicionalnih stvari iz avstrijske kulture, saj grejo z njim povsod, na primer tradicionalne avstrijske usnjene hlače in podobno. Prinesel je tudi didžeridu, tradicionalno glasbilo avstralskih aboriginov, ki ga ima bolj za to, da ljudem predstavi svojo deželo, saj veliko ljudi to zanima.

S seboj je prinesel tudi nekatere navade. "V Avstraliji je pomembno, da vedno pregledaš svoje čevlje, preden jih obuješ. In čeprav mi tega v Sloveniji ne bi bilo treba, to včasih še vedno počnem, nato pa me prijatelji sprašujejo, zakaj to delam," se smeji Aaron.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

Akademska sfera v Sloveniji najbolj zaprta od vseh

Ker je strokovnjak na svojem področju, je poleg tega, da je bil profesor na univerzi v Avstraliji, predaval tudi v številnih državah po Evropi, in sicer v Avstriji, Švici, na Finskem, v Nemčiji in drugod. Opaža, da je od vseh držav akademska sfera ravno v Sloveniji najbolj zaprta.

Ni veliko priložnosti, ker je majhna država in je tudi trg majhen, meni Aaron. Vtis, ki ga je dobil sam, je ta, da so na eni strani tisti, ki cenijo nova znanja in dosežke ter si želijo tujcev in tega, kar jim lahko prinese mednarodno sodelovanje, ne v smislu nadomestitve slovenskih sodelavcev, a bolj v smislu dopolnjevanja, drugi del pa je nekako zadovoljen s svojo pozicijo, s svojo službo, ne želijo si novosti, želijo si le, da se jih do upokojitve pusti pri miru, razlaga Aaron. "V akademskih sferah je zato na nekaterih področjih tako, da se enostavno popolnoma zaprejo, tja ne moreš, in to je to," pravi.

Nekateri profesorji delo opravljajo le zaradi prednosti, ki jim jih to prinaša

Akademska industrija je po njegovem mnenju najbolj fleksibilna in mobilna industrija na svetu. "Zame kot za profesorja ne gre le za deljenje znanja, gre tudi za učenje. Tudi drugi profesorji bi morali biti odprti za nove izkušnje in znanja, to je zelo pomemben del izobraževanja. Vse je povezano z odprtostjo, kritičnim mišljenjem, širjenjem novih idej, učenjem novosti, ni vedno prava le ena smer.

Foto: osebni arhiv/Lana Kokl Osebno sem učil že v ducat različnih državah po svetu, in to je pozitivno na akademskem področju – možnost za širjenje, nove izkušnje, a nekateri deli slovenske akademske sfere in institucij tega ne želijo. Ker je funkcija profesorja prestižna, se zdi, da nekateri profesorji to delo opravljajo le zaradi tega prestiža, in ne zato, ker bi jim bilo mar za študente, za znanje, in ne zato, ker si želijo učiti, temveč ker so jim všeč prednosti, ki pridejo s tem poklicem," pravi Aaron, ki se s tem v Sloveniji srečuje pogosteje kot v nekaterih drugih državah.

Iz pogovorov z veliko drugimi ljudmi je že večkrat zasledil prepričanje, da ima tudi Maribor akademsko zelo velik potencial za razvoj, a tega ni, ker ni financiranja. Tega pa ni, ker se večinoma izteka v Ljubljano.

Slovenija ima na akademskem področju velik potencial

"Slovenija bi lahko bila na tem področju zelo uspešna, ima velik potencial. Tu je že veliko študentov, ki pridejo na izmenjavo prek Erasmusa, a lahko bi jih bilo še veliko več. Ta majhen trg bi lahko drugim bližnjim državam pa tudi vsej Evropi in preostalemu svetu ponudil zelo veliko. A akademska kultura se bo morala zelo spremeniti, preden bo to mogoče. Upam, da bomo delno k temu pripomogli tudi v slovensko-avstralskem akademskem združenju," pravi Aaron.

"Slovenija ima zelo veliko potenciala, a ga včasih ne izkoristi, kot bi ga lahko. Nekateri Slovenci se bojijo preizkusiti novosti, iti v svet in objeti drugačne kulture, drugačne ideje. Menim, da je to eden od potrebnih delov našega življenja – izkušnje, spoznavanje novega. In potem lahko prineseš te izkušnje nazaj, da se učijo tudi drugi. Če pa se enostavno zapreš, skriješ pred izkušnjami, tvegaš, da boš padel v črno luknjo," razmišlja Aaron, ki pravi, da nekateri Slovenijo vidijo kot možno novo Švico, a elementi družbe, posamezniki v družbi, ta napredek zavirajo. "A na akademskem področju je zelo veliko odvisno od posameznika. Torej od tega, kaj profesor vidi kot pomembno, kako močno se trudi in kaj si želi narediti. Morda veliko bolj kot od česa drugega," pravi Aaron, ki meni, da bi lahko bila Slovenija resnično dobra na akademskem področju. Foto: Metka Prezelj

"Najti bi morali način, kako ljudi združiti"

"Bilo bi krasno, če bi Slovenci videli, kako lepa je njihova država, kako dobra je in kako dobro bi lahko bilo, a to bo trajalo še nekaj časa. Nekateri Slovenci so še vedno zelo negativno naravnani, sicer ne povsod. Prav zato je lepo iti v Prekmurje, na Štajersko, kjer so ljudje veliko bolj pozitivni. Ko govoriš z ljudmi tam, so pogosteje zadovoljni z življenjem v Sloveniji, in če niso, si želijo stvari izboljšati," opaža Aaron.

Po njegovem mnenju je v Sloveniji čutiti razdeljenost, zdi se mu, da je Slovenija sestavljena iz dveh delov. Polovice, ki je naravnana negativno, in polovice, ki je naravnana pozitivno. Teh, ki razmišljajo negativno o Sloveniji, in tistih, ki razmišljajo pozitivno. Ljudi, ki živijo v preteklosti, in ljudi, ki ustvarjajo za boljšo prihodnost. Vprašanje, ki ga velikokrat dobi v Sloveniji in tudi drugod, je, ali te v Avstraliji res vse poskuša ubiti. Na to v smehu odgovarja, da prav vse ne, veliko pa. Foto: osebni arhiv/Lana Kokl

"Menim, da bi Slovenija morala najti način, kako ta dva svetova združiti, in morda bodo takrat lahko naredili korak naprej," je dejal Aaron, ki v Sloveniji rad živi. Všeč mu je prijaznost ljudi, kultura, ki objame ljudi, narava, bolj sproščeno življenje in to, da je vse tako blizu, od morja do gora in ravnin. Na vprašanje, kakšna se mu zdi hrana, v smehu odgovori "Oprosti, Avstralija, a hrana je v Sloveniji boljša", čeprav pogreša avstralsko kakovostno meso in slavne avstralske čokoladice Tim Tam. Najbolj mu je všeč bučno olje, obožuje mlince in prekmursko gibanico.