Četrtek, 11. 5. 2023, 22.33
1 leto, 6 mesecev
Remec: Včasih so namesto armature tudi kakšen "geštel" od kolesa zabetonirali v hišo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,91
14
"Trenutno so stroški gradnje izjemno visoki, kar je gotovo dejavnik, saj višina stroškov vpliva tudi na odločitev, ali iti v novogradnjo, torej kompletno porušitev in izgradnjo novega objekta, ki je visoko potresno ogrožen," pojasnjuje Črtomir Remec, predsednik Inženirske zbornice Slovenije.
"Žal, vnaprej še vedno nismo sposobni napovedati potresa, kdaj, kje in kako močan bo," pravi Črtomir Remec, direktor Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in predsednik Inženirske zbornice Slovenije, ki skupaj z ZRMK in Slovenskim društvom za potresno inženirstvo danes gosti strokovni posvet o pripravljenosti Slovenije na morebitni potres. Gradnja v Sloveniji poteka v skladu z Evrokodi, evropskimi standardi, a je nemogoče napovedati, kakšne poškodbe bi objekti utrpeli v potresu. "To je potem odvisno od kakovosti gradnje, od tega, koliko pozornosti je temu posvetil projektant, pa tudi od izvajalca," pojasnjuje sogovornik.
V ponedeljek so se pri nas spet malo stresla tla. Ste se kaj ustrašili?
Niti ne, ker imam v bistvu srečo, da živim v zelo močno zgrajeni hiši. V stavbi stanovanjskega sklada je težje, saj gre za poseben način gradnje, tam se zatrese že, če se mimo pelje avtobus. Si pa predstavljam, da če nekdo živi v takšni stavbi, ne more biti prijetno.
Kako potresno varna je pravzaprav gradnja v Sloveniji na splošno? Nas je lahko strah?
Če gledamo celoten stavbni fond, potem je seveda en del absolutno varen, še posebej tisti, ki je grajen v skladu z evrokodi, po evropskih predpisih, ki so stopili v veljavo leta 2008 in se nenehno posodabljajo ter izboljšujejo. Tudi stavbe, zgrajene po potresu v Skopju, ki so bile zgrajene v skladu najprej s slovenskimi in nato jugoslovanskimi predpisi, ki so bili potem posodobljeni leta 1981, so varne. Ne vemo pa, v kolikšni meri bi bile poškodovane v primeru potresa, to je potem odvisno od kakovosti gradnje, od tega, koliko pozornosti je temu posvetil projektant, pa tudi od izvajalca.
Torej nas katastrofa, kakršna se je februarja zgodila v Turčiji in Siriji, ne more doleteti?
Na Hrvaškem – vsaj za Petrinjo lahko rečem – je šlo v veliki meri za slabo opravljeno obnovo po vojni, ko so bile stavbe v slabem stanju in so jih samo pokrpali. V Turčiji in Siriji pa je šlo tudi za špekulativno gradnjo, čeprav imajo Turki sicer gradbeno stroko na zelo visoki ravni. Ampak v bolj odročnih krajih in pa tam, kjer špekulativni investitorji niso pod nadzorom, se taka katastrofa lahko seveda zgodi. Videli smo pa tudi mesto, kjer je župan osebno zagotovil, da se predpisi spoštujejo, zato se tam praktično ni porušilo skoraj nič.
Kaj pa objekti iz časa pred skopskim potresom, ki je pri nas prinesel protipotresne standarde? V mnogih primerih so ljudje objekte gradili sami. Kako varne so te zgradbe?
Najbolj kritično je obdobje po drugi svetovni vojni, in sicer do leta 1963. V prvi fazi je šlo celo za udarniško gradnjo, kjer se dejansko ni posvečalo pozornosti protipotresni gradnji. Številni javni objekti (tudi nekatere šole iz tistega obdobja) so bili grajeni s praktično minimalno horizontalno obtežbo, z dvoodstotnim koeficientom, kar je izjemno malo glede na današnje zahteve.
Za nižje stavbe to ni tako tako hudo, huje je za stolpnice, pa tudi kar nekaj tipskih šol v Ljubljani je bilo tako grajenih. A ravno v teh dneh je župan izjavil, da so praktično vse te šole že potresno utrjene, tako da je vsaj v Ljubljani ta bojazen odveč. Verjamem, da tudi v drugih mestih, kjer karkoli prenavljajo, poleg energetske sanacije – vsaj pri javnih objektih – izvedejo protipotresno prenovo.
Nekatere stolpnice niso ustrezno dimenzionirane za večje potresne obtežbe. V študijah se je ugotavljalo, ali jih je sploh mogoče ojačati ali jih je bolj ekonomično podreti in zgraditi na novo. Ampak v tem primeru se morajo ljudje izseliti, kar je praktično izjemno težko izvedljivo. Trenutno tu še ni neke odločitve, seveda pa je zavod za gradbeništvo izvedel in predstavil kar nekaj študij in različnih pogledov na to, kako se lotiti teh protipotresnih utrditev.
Kje sogovornik vidi razloge za katastrofo tolikšnih razsežnosti, ki jo je povzročil potres v Turčiji in Siriji, si lahko ogledate v videoposnetku:
Verjetno imate v mislih objekte na Roški cesti, Hrvatskem trgu in Štefanovi ulici ter druge ljubljanske stolpnice? Kaj so zadnje možnosti, kako se lotiti tega izziva?
Trenutno so stroški gradnje izjemno visoki, kar je gotovo dejavnik, saj višina stroškov vpliva tudi na odločitev, ali iti v novogradnjo, torej kompletno porušitev in izgradnjo novega objekta. Težava teh stolpnic so tudi podzemni deli, na primer parkirišča, ki niso več funkcionalna, saj so premajhna, premajhni so tudi vhodi v ta parkirišča. Vsi ti objekti so z vidika uporabnosti sorazmerno neprimerni.
Marsikaj se da narediti, seveda bi se s tem zmanjšalo število parkirnih mest, kar pa je v skladu z novo mobilnostno strategijo, po kateri se zlasti v središču mesta število parkirnih mest bistveno zmanjša, saj bo postalo običajno, da ima družina le en avtomobil ali pa ga sploh nima.
Moje osebno mnenje je, da če bi šli v prenovo obstoječih stavb, bi seveda zelo težko zagotovili popolno varnost. Lahko jo zagotovimo do neke mere, toliko, da življenja niso ogrožena, a vprašanje je, koliko bi bile stavbe spet poškodovane pri močnejšem potresu. Tako bi se spet znašli pred vprašanjem, ali objekt popravljati ali porušiti.
Ena od rešitev je tudi zunanja ojačitev konstrukcije. Kako je s tem?
Skupaj z ojačitvijo zunanje konstrukcije bi verjetno povečali tudi uporabne površine, s čimer bi nekaj pridobili. Ideje so tudi, da se doda še kakšna etaža, s čimer bi lahko delno pokrili stroške zaradi dodatnih stanovanjskih površin. Takšno prakso poznajo tudi v tujini, gre za bonus, ki ga pridobijo iz celovite prenove. A če bi šli v novogradnjo, bi višino lahko povečali ne le za eno ali dve nadstropji, ampak mogoče celo za pet.
"Čudežnih rešitev ni, ve pa se, da je treba narediti konkretno jekleno ali betonsko konstrukcijo, ki je sposobna neposredno prevzeti potresne obtežbe," pravi Remec.
Pa je poleg teh dveh možnosti za ogrožene stolpnice, torej ponovne izgradnje ali zunanje ojačevalne konstrukcije, še kakšna?
Še ena stvar je, ki bi se je morali lotiti, to je ozaveščanje glede evakuacijskih načrtov, kako se torej odzvati v primeru potresa. Glede tega je treba narediti še veliko, bi pa v primeru močnejšega potresa prav tako bistveno zmanjšalo število žrtev.
Čudežnih rešitev pa ni. V nekem obdobju se je veliko razmišljalo o epoksi smolah, ki bi jih lepili na betonsko konstrukcijo. Ampak zdaj se bolj kot ne ve, da je treba narediti konkretno jekleno ali betonsko konstrukcijo, ki je sposobna neposredno prevzeti te obtežbe.
Posebno vprašanje je tudi, kam naj gredo v času ponovne gradnje stanovalci, kajne?
Absolutno. Ampak po drugi strani so pa, kot so zadnjič poročale Finance, prek Elektro Ljubljana prišli do ugotovitve, da je 11 tisoč stanovanj v Ljubljani praznih. Ta stanovanja je treba aktivirati in lahko bi jih začasno uporabili tudi za takšne namene. S pravo spodbudo bi bilo več stanovanj na trgu, tudi najemnem, če bi imeli seveda ustrezno davčno politiko, ki trenutno ne obdavčuje stanovanja na začetku, ampak najemnino na koncu. Moralo bi biti ravno obratno, s čimer bi bilo bistveno več stanovanj na voljo za najem. Potem bi se lažje lotili tudi ponovne izgradnje stolpnic, saj ni spet toliko družin, tu gre za na primer sto stanovanj.
Kako pa bi financirali to gradnjo? Verjetno bi morali participirati tudi stanovalci, od katerih pa mnogi nimajo sredstev za to.
Da, to je težava, sploh ker imamo izjemno velik delež lastniških stanovanj, kar je posledica Jazbinškovega zakona. Kar 93 odstotkov vseh stanovanj pri nas je lastniških, seveda pa lastništvo, kakršnokoli že, prinaša tudi obveznosti. Rekel bi, da je večina teh stanovalcev prišla do stanovanj praktično na pol zastonj. Nekateri so imeli pri tem malo manj sreče, ko so kupili starejša stanovanja, drugi pa več, saj so dobili bistveno novejša. Sicer so prvi lahko kupili stanovanje za na primer deset tisoč nemških mark, drugi pa novega za 20 tisoč nemških mark.
"Zgradbe, grajene med obema vojnama, tudi na osnovi izkušenj in posledic rušilnega potresa v Ljubljani leta 1895, so gradili mojstri, ki so bili kar dobro usposobljeni in so gradili kakovostno," meni sogovornik, ki opozarja, da prestolnica s specifičnimi zgradbami ostaja potresno najbolj ogrožena v državi.
Ampak med lastniki so tudi stari ljudje, ki ne zmorejo tolikšnega vložka.
Zagotovo, ampak verjetno se bodo morali sprijazniti s tem, da ne bodo nikoli živeli v nekem povsem varnem okolju. Po drugi strani bodo morda našli neko rešitev z nekom, ki bo pripravljen vložiti, mu na primer potem stanovanje prepustiti ali kaj podobnega. Vedno so možnosti, če si lastnik, in prav je, da se te možnosti izkoristijo, ne da se samo čakati in reči, da nimaš denarja. Če si lastnik stanovanja v središču Ljubljane, si za naše razmere v Sloveniji kar bogat.
Pa bo financiranje sanacije samo na plečih lastnikov ali bo na pomoč priskočila tudi država oziroma občina?
Če pogledamo izkušnje iz Italije, so tam bistveno učinkoviteje izkoristili sredstva iz načrta za okrevanje in obnovo. Kar nekaj denarja je šlo tudi v protipotresno stanovanjsko prenovo. Del teh sredstev je povratnih, del pa nepovratnih.
Pri nas so bila do zdaj vsa sredstva iz tega načrta za stanovanjsko področje – gre za približno 60 milijonov evrov – v principu povratna sredstva. Računam s tem, da bi poleg povratnih sredstev, podobno kot pri energetski prenovi, imeli določen delež subvencij, s čimer bi lastnike spodbudili, da bi se lotili protipotresne prenove.
Če pogledamo Novo Zelandijo, tam so preprosto sprejeli zakon, da so lastniki v določenem obdobju dolžni zagotoviti potresno varnost. Jaz vedno zagovarjam to, da igrajo ključno vlogo pri prenovah pripravljenost, financiranje in volja lastnikov, brez lastnikov se nič ne da, država pa jim mora pri tem pomagati in jih spodbujati.
Razen Ljubljane je še velik del Slovenije precej potresno ogrožen. So še kje podobni primeri, kot so te nesrečne ljubljanske stolpnice?
Imamo seveda Posočje, kjer smo imeli tri močne potrese in kjer še zdaj poteka prenova. Ampak tam gre za manjše in nižje objekte, čeprav vemo, da so se tam rušile tudi stanovanjske hiše. Dejstvo je, da se je v obdobju po drugi svetovni vojni pa do leta 1963 marsikatera stanovanjska hiša zgradila s sorazmerno zelo malo armature. Malo za šalo, verjetno so tudi kakšen "geštel" od kolesa ali verigo zabetonirali namesto armature, marsikaj so zgradili bolj po domače. To je v primeru močnejšega potresa lahko problematično.
"Ključno vlogo pri prenovah igrajo pripravljenost, financiranje in volja lastnikov, brez lastnikov se nič ne da, država pa jim mora pri tem pomagati in jih spodbujati," je prepričan Remec.
Se pa tudi potresne karte spreminjajo, Prekmurje je na primer zdaj bistveno manj ogroženo kot prej. Vedno imamo v glavi seveda območje krške nuklearke, kjer je tudi prelomnica, ampak tam je bila vedno izjemno visoka pozornost namenjena potresni varnosti.
Tako da najbolj problematična zagotovo ostaja Ljubljana s svojimi specifičnimi objekti. Zgradbe, grajene med obema vojnama, tudi na osnovi izkušenj in posledic rušilnega potresa v Ljubljani leta 1895, so gradili mojstri, ki so bili – upam si reči – kar dobro usposobljeni in so gradili kakovostno. Že pri Nebotičniku so poskušali uporabljati neke elemente potresne zaščite, ne vemo sicer, koliko ti delujejo, ampak v bistvu so potresni varnosti že takrat posvečali pozornost.
14