Rusinja, ki se po Sloveniji potepa s harley-davidsonom #foto

Prihaja iz Stavropola. To je mesto na jugu Rusije, veliko za dve Ljubljani. Je enako oddaljeno od Črnega in Kaspijskega morja ter leži v predgorju Kavkaza, ima podobno klimo kot Slovenija. Mesto je na približno 600 metrih nadmorske višine, zato imajo pozimi več sonca, kot ga je v Ljubljani. Foto: Žanna Korošec

"Vsi moji bližnji in prijatelji so dolgo vedeli, da se nikoli več ne bom poročila in nikoli več ne bom imela resne zveze," se smeji Žanna in pojasni, da je približno toliko let, kot je to sama govorila v Rusiji, zase to govoril tudi njen zdajšnji mož v Sloveniji. Kljub temu sta se leta 2010 na Vrhniki poročila, v Sloveniji pa je skupaj že 12 let.

Žanna je končala dve fakulteti, po poklicu je profesorica zgodovine, družboslovja in angleškega jezika, v Sloveniji pa uči ruščino in prevaja. Ker je vedela, da bo v Sloveniji delo dobila takoj le tako, da bo odprla svoje podjetje, je to tudi naredila. Ustanovila in vodila je tudi rusko šolo Stupenjki. Zdaj med tednom poučuje ruščino na bežigrajski gimnaziji v Ljubljani in tudi na eni od mariborskih šol. Kot pravi, ob koncu tedna že zelo slabo govori slovensko, saj med tednom ves čas govori v svojem maternem jeziku. Čeprav je v njenih besedah slišati ruski naglas, ji gre slovenščina zelo dobro.

Zaradi krize v Rusiji je šest let spala le tri ure na dan

Iz Rusije je prinesla veliko delovnih izkušenj. Že pred razpadom Sovjetske zveze in krizo v Rusiji je predavala angleščino. "V Rusiji so bile razmere slabe že okoli leta 1986, ko sem rodila hčerko. Delati sem začela, ko je bila stara komaj dva meseca. Konec osemdesetih let je bilo v Rusiji zelo težko. Kljub majhnemu otroku sem delala sedem dni na teden, in sicer tako, da sem dopoldne učila v šoli, popoldne sem imela inštrukcije, ponoči pa sem prevajala. Šest let sem spala le tri ure dnevno. A kriza v Rusiji je bila v tem času huda. V šoli smo plačo dobivali enkrat na tri mesece, moj oče jo je celo na pol leta," razlaga Žanna.

Novice Ukrajinka, ki po idrijsko že zna govoriti, se na ovinke še ni navadila

Žanna je bila na šolo, na kateri je poučevala, navezana. Na njej je učila njena mama, v šolskih letih jo je obiskovala sama in po univerzi se je na to šolo vrnila kot profesorica. A ker je bila obremenitev prehuda, prevodi in inštrukcije pa so ji prinašali več zaslužka, je šolo zapustila. Oče ene od učenk je to slišal in ji ponudil zaposlitev. Od tedaj je delala v prodaji, začela od začetka in si sčasoma ustvarila lepo kariero, med drugim je bila v podjetju Wrigley kot vodja prodaje odgovorna za južni del Rusije.

Oba sta bila prepričana, da se ne bosta več poročila, nato sta spoznala drug drugega in se leta 2010 na Vrhniki poročila, tokrat zadnjič. "On je zares moja prava polovica," pravi Žanna o svojem možu. Foto: Žanna Korošec Zdajšnjega moža je spoznala, ko se je vrnila v izobraževanje

"V prodaji moraš veliko službeno potovati. Ko je bila hčerka majhna, ni bilo težav, saj je bila z mojimi starši. Kasneje pa nisem bila več prepričana, da je dobro, da toliko potujem, zato sem se želela vrniti v izobraževanje. V tem času se je namreč življenje v Rusiji zelo spremenilo, s plačo univerze se je dalo preživeti, ni bilo tako kot prej," okoliščine pojasnjuje Žanna.

V šolo se ni želela vrniti. Kot profesorica angleščine, zgodovine in vodja oddelka je začela delati na univerzi v Krasnodaru, v južni prestolnici Rusije ob reku Kuban.

Da je spet več uporabljala angleščino in se tako prej vrnila v tirnice poučevanja, se je ob vrnitvi na univerzo začela vključevati v pogovore na forumih na spletu. Tam je spoznala svojega zdajšnjega moža. Iz krajših vrstic so nastajali čedalje daljši odstavki, začela sta si dopisovati in iz tega se je razvila ljubezen, zaradi katere je danes v Sloveniji.

"Ljudje ne bi tako hitro nasedli politikom, če bi zgodovino učili drugače"

"Dvanajst let sem tu in dvanajst let se že trudim, da bi vedela vse o slovenski zgodovini. Imam list, na katerem je seznam, kaj vse še želim preučiti. Ob prihodu v Slovenijo je bil ta krajši, zdaj je seznam izjemno dolg," pravi Žanna, ki je večer pred pogovorom preučevala, od kod izviramo Slovenci in zakaj smo si po regijah tako različni. V Sloveniji povezuje ljubezen do zgodovine in ljubezen do Slovenije.

Kot pravi, je poučevanje zgodovine zelo odvisno od profesorja. Sama je kdaj morala učiti tudi kaj, s čimer se ni strinjala, a meni, da je imela vedno srečo. Tudi v času Sovjetske zveze so učiteljem ves čas govorili, da morajo upoštevati več virov, jih primerjati in razmišljati s svojo glavo. Pri poučevanju so imeli dovolj svobode.

Novice Diana iz Moldavije: Slovenci bi lahko bili bolj veseli

"Učenje z imeni in letnicami je napačno. Tako je tudi v slovenskih učbenikih. Iz tega nikoli nihče ne bo razumel celega procesa in prav to je narobe. Izgubiš se. Veliko časa porabiš za datume in imena in za njimi ne vidiš bistva. Datum lahko pogledaš v knjigi, na spletu, zgodovina pa je zato, da se naučimo, da prepoznamo vzroke in posledice. Vse bi bilo veliko lepše in različni narodi bi se med sabo veliko bolje razumeli, če bi zgodovino učili drugače. Ljudje ne bi s takšno lahkoto nasedli politikom. Ljudi ni težko zlorabiti. Med seboj jih najlažje spreš, če gre za vero in za narodnost," pravi Žanna.

V Rusiji ima mamo, hčerko, vnukinji in prijatelje. Če je le mogoče, se s svojimi najbližjimi vsako leto vidijo za malo dlje časa – včasih gre tja Žanna, včasih pride hčerka ali njena 82-letna mama. Mama je bila v Sloveniji trikrat, prihodnje leto namerava spet priti. Foto: Žanna Korošec Ko se je odločila, da se bo pri 43 preselila v Slovenijo, so jo vsi gledali čudno

Ko se je odločila, da se bo preselila v Slovenijo, je na univerzi dala odpoved. "Do tega dne sem v Slovenijo hodila zgolj na dopust in ob praznikih, zato je bilo to rektorju izredno nenavadno. Stara sem bila namreč 43 let, in ko si odrasel, imaš dobro službo in urejeno življenje, je takšna poteza za veliko ljudi izredno nenavadna," razlaga Žanna in dodaja, da so jo gledali čudno prav vsi, razen hčerke in njene najbližje prijateljice, ki sta jo podpirali pri odločitvi.

Zaradi tehnologije je vsak dan babica tudi vnukinjama tisoče kilometrov stran

Sama si na žalost ne more privoščiti pogostejših potovanj v Rusijo. Nazadnje je bila tam dva meseca pred enim letom, ko je hčerka rodila, nato je hčerka z vnukinjo prišla k njej. Z družino se vsak dan slišijo po telefonu ali skypu.

"Drugače ne bi zdržala. Moja duša je razdeljena na pol, kar je zelo težko. Ko grem v Rusijo, imam ves čas v glavi slovenski del, moža, svojo tukajšnjo družino, ko pridem spet v Slovenijo, mislim na hčerko, vnukinjo, mamo … Ves čas nekaj pogrešam. Pravim, da je moja duša razdeljena na pol," razlaga Žanna, a po drugi strani ji nikoli ni bilo žal, da se je preselila.

"S hčerko imava veliko tem za pogovor - o prijateljih, o vzgoji, če imava čas, se pogovarjava, tudi kadar obe kuhava, okoli pa skačejo otroci. Ne stane nič in danes nam tehnologija to omogoča. Če se pokličeva, vidiva druga drugo, vidita me vnukinji in smo bolj povezani. Tako sem tudi zanju babica, čeprav sem tukaj, nisem tuj človek. To nam omogoča, da imamo normalen odnos, ko se spet vidimo," to, kako so kljub razdalji lahko del življenja drug drugega, razlaga Žanna.

Novice Rusinja: Včasih mi je žal, da smo izbrali Slovenijo

Slovenci so zelo nadarjen narod

Vsa leta, odkar je v Sloveniji, poučuje ruščino. Njeni učenci so bili večinoma odrasli ljudje, katerih posel je bil povezan z Rusijo.

"Slovenci so nadarjeni za tuje jezike. To je res neverjetno. Imam že veliko izkušenj z različnimi narodi, a da se ljudje tako hitro učijo, sem videla samo tukaj. Poznam ljudi, ki so se začeli učiti ruščino ter po mesecu in pol ali dveh šli v Rusijo na montažo stroja brez vsakršnih težav. Tudi to je pomembno, kako se znajo učiti in potruditi, čeprav imajo svoje delo. Ob poučevanju odraslih prav uživam, so zavzeti in izvrstni učenci," pravi Žanna ter doda, da ji je poučevanje ruščine pomagalo tudi pri spoznavanju ljudi in kulture v Sloveniji.

"Tako me ves čas vidi mož, če greva na izlet," pravi Žanna. Zelo rada fotografira, večinoma za svoj blog. Nad fotografijo je navdušila tudi svojo hčerko, saj sta doma skupaj razvijali fotografije. Hčerka je zdaj fotografinja poklicno. Foto: Žanna Korošec Prihoda v Slovenijo se ni bala, vzela ga je kot izziv

Pri 43 letih je bila Žanna dovolj odrasla, da je razumela, da je njena odločitev poseben izziv, pravi. "V mojem mestu me poznajo, vejo, kdo sem. Če ne vejo, lahko vprašajo koga drugega, ki zagotovo ve. Razumela sem, da bom ničla, ko bom prišla sem. Tu me je poznal samo človek, h kateremu sem prišla, poznali so me njegova mama in njegovi otroci. Ničla si. Moraš začeti vse od začetka, kar ni lahko, ko si star 43 let. Sama sebi sem rekla, da se bom že znašla. V nasprotnem primeru bi imela vse pogoje za zgodnjo demenco," se smeji Žanna.

Spopadla se je z novim jezikom, novim okoljem in vsem drugim. "Odločila sem se. Mož je resnično moja polovica. Vedela sem, kakšen je. Tudi tašča, ki je umrla pred nekaj časa, me je sprejela prvo sekundo. Bila je neverjetna, zame kot druga mama in velika opora. Še zdaj mi je prav hudo, ker je ni več, in še zdaj slišim njen neverjetno lep glas. Ob praznovanju svojih 50 let sem imela ob sebi dve mami in bilo je prav lepo. Tudi moja mama je videla, kam sem prišla, in bila vedno srečna zame," pravi Žanna.

Novice Amy iz Velike Britanije: Slovenci ste zelo skromni

Z možem rada potujeta po Sloveniji. "Naokrog hodim sama, na izlete vozim vnuke, seznam krajev pa raste. Preberem knjigo, najdem nekaj novega in moram najti to na spletu, nato pa najdem tako fotografijo, da vem, da bom morala to videti tudi v živo," pove Žanna, ki pravi, da ni dela Slovenije, v katerem še ne bi bila. Foto: Žanna Korošec Odkar je tu, je Slovenija čedalje večja

Slovenija je v teh dvanajstih letih postala večja, pravi Žanna, saj bi rada obiskala toliko krajev.

Najmanj vsak konec tedna gre nekam na izlet. "Seveda so tudi kraji, kamor se rad vračaš. Kakšen dan čutim, da ne moram živeti brez Krasa in da me bo konec, če ne bom šla nekam v te kraje. Že zgodaj zjutraj preprosto dobim občutek, da moram danes točno na ta kraj. Prejšnji konec tedna me je tako prijelo, da je treba na Predmejo. Vem namreč, da takrat, ko bo burja, ne bom mogla priti do roba, od koder je prekrasen pogled na Vipavsko dolino, in sva šla," pravi Žanna.

"V slovenski Istri lahko jokam od sreče, ker je tako lepo"

"Pred tem sem ga peljala na Limbarsko goro, je bilo tudi nujno potrebno," se smeji Žanna, ki zelo težko pove, kateri del ji je najlepši. "Enkrat moraš na Jezersko, spet drugič v slovensko Istro, za katero ne znam povedati, kako rada jo imam. Tam lahko jokam od sreče, ker je tako lepo. Pa Goriška brda in Polhov Gradec, kjer so moji najljubši hribčki, kamor sem vedno hodila tudi po gobe. Na Kozjansko bom morala večkrat, tudi na Koroškem sem premalo. Nekaj let že nisem bila v Prekmurju, bo spet treba tja," o slovenskih krajih z velikim žarom v očeh pripoveduje Žanna.

A pravi, da na izletu ne moreš hiteti. "Če grem v Zazid, ki je neverjeten kraj, ne morem hiteti. Krožim po ulicah, moram malo povohati, pogledati od strani. Če je možnost, se z nekom pogovorim, da slišim, kako ljudje živijo. Tega si želim in to, da imam takšno možnost, je res kot darilo," pravi Žanna.

Izredno je bila presenečena, kako malo v Rusiji vedo o Sloveniji

Vse življenje je veliko brala, zgodovina jo je zelo zanimala, zato jo je zelo presenetilo, kako malo v Rusiji vedo o Sloveniji. V Rusiji je vedela, da Slovenija obstaja, in to je bilo vse. Več vejo o Jugoslaviji, pravi Žanna. Zanjo je bil pravi čustven udarec, ko je nekoč na Krasu v Dutovljah izvedela, kar se je dogajalo v teh krajih.

"Vedeli smo bolj za nemški nacizem. Nismo vedeli, kaj se je dogajalo na Krasu, na Primorskem, in še zdaj ne vem, zakaj. Gledala sem knjige Borisa Pahorja, ki so bile prevedene v številne jezike, v ruščini jih nisem videla nikoli in zame je bil to kar udarec. Več sem začela brati o tem. Ta tema je za večino Rusov zelo boleča, ker nimamo družine v Rusiji, ki je ta vojna ne bi prizadela," pravi Žanna.

Novice "Življenje v Ljubljani je podobno življenju na vasi v Koreji"

"Ko sem se rodila, ljudje, ki so bili v drugi svetovni vojni v vojski ali v okupaciji, še niso bili stari, to so bili ljudje, ki so bili okoli mene, zato sem o tem kar veliko slišala. In nikoli ne bom razumela, zakaj tega ni v našem programu. In če tega že ni v šoli, zakaj tega ni kasneje na univerzi? Zakaj nič ne vemo o italijanskem fašizmu? Moja babica mi je sicer pripovedovala o ustaših, govorila je tudi o tem, da so bili v vojski, ki je okupirala kraje v Rusiji, tudi Madžari. O tem, kaj se je dogajalo tu, pa ne. O tem veliko berem in o tem bom pisala tudi v svojem blogu, ker to ljudje morajo vedeti," je odločna Žanna.

"Lahko je biti Rus v veliki Rusiji, ko ti nihče ne prepoveduje govoriti rusko"

Žanna je v vsem tem času v slovenski zgodovini našla veliko stvari, o katerih želi pisati. Ko to veš, drugače gledaš na slovenski narod, pravi.

"Nekoč sem prav pomislila, da je lahko biti Rus. Nihče nikoli ni Rusom prepovedal govoriti rusko. Lahko je ostati Rus, če živiš v ogromni državi. Vaš narod pa je zmogel preživeti, ohraniti sebe, svojo kulturo v tem okolju, ki ni bilo slovansko, čeprav so bili na eni strani Germani, Italijani, Madžari, na jugu osmanski imperij. Veliko je tega, česar bi se morali Rusi naučiti od Slovencev," meni Žanna.

Foto: Metka Prezelj

"To je narejeno z ljubeznijo, ne zato, ker bi nekdo nad njim stal s palico"

Zelo prijetno jo je presenetil tudi odnos do zemlje. Tudi tega bi se Rusi lahko naučili od Slovencev, meni. "To, kar sem videla pri slovenskih kmetih, vinogradnikih, ko sva bila v Brdih, je nepojmljivo. Ko gre človek rezat trto, tudi če ima vročino in se slabo počuti, ker mora biti to narejeno danes, ne jutri. In to je narejeno z ljubeznijo, ne zato, ker bi nekdo nad njim stal s palico, temveč zato, ker to mora biti tako, ker trta to potrebuje. In to, kar naredijo sami, ni zato, ker je lastna proizvodnja cenejša, ampak ker je boljše. To res zelo spoštujem," pravi Žanna.

Novice Francoz: Slovenci bi šli lahko že zdavnaj na ulice

Iz velemesta na slovensko kmetijo zaradi stresa

Kot je dejala, pozna tudi Ruse, ki so prišli iz velemest, na primer iz Moskve, in imajo zdaj v Sloveniji kmetijo. Tako naj bi se odločili prav zato, ker so ugotovili, da življenje v velemestu ni življenje za normalnega človeka.

"Človek je tam v stresu 24 ur na dan in vem, da je med Rusi, ki so se preselili v zadnjih letih, kar nekaj takih, ki so prišli prav zaradi tega. Ko vidim take ljudi, sem prav srečna, žal pa mi je, da traja toliko časa, da začnemo tako razmišljati o življenju. Ni normalno, da vse tvoje življenje postane samo delo za denar," pravi Žanna, ki opaža, da je tudi v Sloveniji tega čedalje več, čeprav vidi veliko razliko med Ljubljano in podeželjem.