Se bodo vrhovni sodniki še vedno morali podpisovati pod odločitve, s katerimi se ne strinjajo?

Vrhovno sodišče v zahtevi za varstvo zakonitosti presoja o tako imenovanem kočevskem procesu iz leta 1943 (na smrt so obsodili 16 ljudi), ki jo je vložila Vida Svetek , hči v tem procesu na smrt obsojenega Viktorja Habiča. Vložnica je navedla vrsto kršitev načel poštenega sojenja pred izrednim vojaškim sodiščem narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije.

Vrhovna sodnica Barbara Zobec se ni strinjala večinskim stališčem v senatu, tega pa ni mogla izraziti z ločenim mnenjem. Zato ni podpisala posvetovalnega zapisnika, ampak je vložila zahtevo za presojo ustavnosti člena, ki pravi, da je posvetovanje in glasovanje tajno. Svojo zahtevo je utemeljevala tudi s tem, da ustava zagotavlja neodvisno opravljanje sodniške funkcije.

Zobčeva v zahtevi za presojo ustavnosti trdi, da bi zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti "pomenila sodno potrditev množičnih umorov, ki so bili storjeni pod pretvezo nekakšnega sojenja", vrhovno sodišče pa naj bi s tem dalo temu hudodelstvu zoper človečnost popolno legitimnost. "Po moji oceni pomeni potrditev takšne nesodbe, potrditev umora kot zakonitega dejanja in tega ne samo kot sodnik, ki je vezan na ustavo in zakon, temveč predvsem kot človek, ki ima tudi vest, ne morem sprejeti," pravi Zobčeva. Foto: Ana Kovač

O procesih pred izrednim vojaškim sodiščem je pravnik Jernej Letnar Černič zapisal, da "niso izpolnjevali niti ene sestavine sodobnega pojmovanja pravice do poštnega sojenja", saj je značilnost tovrstnih t.i. "show trials", da je "končni rezultat znan že vnaprej in da njegovi uradni udeleženci prevzamejo vlogo dramskih igralcev v teatru absurda".

Ustavno sodišče je zadevo po več kot pol leta zavrglo, ker ni bil izpolnjen procesni pogoj – preden je bila vložena zahteva, bi moralo vrhovno sodišče svoje odločanje prekiniti s sklepom, a ta ni dobil zadostne podpore.

Potrditev nesodbe za sodnico nesprejemljiva

Po odločitvi ustavnega sodišča, da zahtevo vrhovne sodnice Barbare Zobec za presojo ustavnosti 115. člena zakona o kazenskem postopku zavrže, se je v pravni javnosti znova razvnela razprava o (ne)potrebnosti ločenih mnenj pri odločanju vrhovnega sodišča. Vrhovni sodniki namreč (drugače od kolegov na ustavnem sodišču) ne morejo podati ločenih mnenj, če se z odločitvijo senata ne strinjajo.

"Menim, da interes po čim boljši izčiščenosti argumenta in javnem soočenju glede prepričljivosti prinaša več koristi kot vrednota nesporne avtoritete sodne odločbe," pravi Saša Zagorc. Foto: STAfoto

Gre za avtoriteto sodišča ali osebno (ne)odgovornost sodnika?

"Zakonodajalec ima dokaj široko polje, kako bo zagotovil sojenje in uskladil več med seboj nasprotujočih se interesov, npr. interes po avtoritativnosti in jasnosti večinske odločitve trči v interes sodnika, da pojasni svoje nasprotovanje," pravi predstojnik katedre za ustavno pravo pri pravni fakulteti v Ljubljani Saša Zagorc.

"Moje mnenje je, da bi lahko uredili zakonodajo na en ali drug način. Menim pa, da interes po čim boljši izčiščenosti argumenta in javnem soočenju glede prepričljivosti prinaša več koristi kot vrednota nesporne avtoritete sodne odločbe."

Je ustavno sodišče dobro opravilo svojo nalogo ali se ji je izognilo?

"Običajno velja, da se formalne (procesne) postavke ne smejo umikati vsebinskim (materialnim), saj so prav te varuh pravic posameznika oz. omejujejo oblast državnih organov. A v takšnih primerih gre običajno za varovanje pravic, v tem konkretnem primeru pa je situacija obratna – takšen formalizem ne zagotavlja pravice, ampak jo omejuje," pravi Dejan Valentinčič, asistent za ustavno pravo in človekove pravice Fakultete za uporabne družbene študije.

Valentinčič meni, da bi si ustavno sodišče v tem primeru lahko privoščilo toliko aktivizma, da bi zadevo vzelo v obravnavo. "V preteklosti si je isto sodišče pri drugih zadevah privoščilo že bistveno več aktivizma, saj, kot rečeno, s tem ne posega v pravice, ampak jih zagotavlja. Je pa vsakršen aktivizem ustavnega sodišča vedno vprašljiv – če ga dopustimo se takoj postavi vprašanje, kje pa je meja. Vsak jo nato (lahko) vidi drugače." "Verjetno je znotraj pravne stroke precejšen konsenz, da bi veljalo ločena mnenja dopustiti tudi pri vrhovnih sodnikih. Kaj pa nižja sodišča? Lahko se zgodi, da v tričlanskem senatu dva porotnika laika preglasujeta predsednika, on pa mora nato kot edini pravnik pisati sodbo, s katero se vsebinsko ne strinja. A seveda obstajajo številni pomisleki proti temu, da bi sodniki na vseh nivojih pisali ločena mnenja. Srž problema je v tem zadnjem oziru že v porotniškem sistemu, kot ga imamo," pravi Valentinčič. Foto: Ana Kovač

Zagorc je prepričan, da bi ustavno sodišče preseglo meje svojih pristojnosti, če bi sprejelo takšno zahtevo sodnice v obravnavo na podlagi tega člena. Sprašuje pa se, ali bi lahko zahtevo sodnice po vsebini razumeli vsaj kot pobudo za oceno ustavnosti zakona.

"Glede na okoliščine primera si težko predstavljam, da bi sodnica imela na voljo kakršnokoli učinkovito pravno sredstvo pred rednimi sodišči, vključno s t.i. ustavnim upravnim sporom, s katerim bi lahko napadla prepoved objave ločenega mnenja k sodbi, s katero se fundamentalno ne strinja. Če takšnega pravnega sredstva ni, bi ustavno sodišče lahko vzelo pobudo v obravnavo," meni Zagorc.

Kako rešiti neskladnosti?

"Glede na reakcijo vrhovnega in ustavnega sodišča se je treba vprašati, kakšne procesne možnosti sploh ima sodnica, ki - pravilno ali zmotno - meni, da je zakonska podlaga, ki jo sili v pasivnost, neustavna. Neko procesno možnost za preverbo pravilnosti svojih stališč mora imeti. Zaenkrat so vsa sodišča ravnala tako, da ji te možnosti ne dajo," opozarja Zagorc.

"Da bi ta ustavna določba sploh dosegala svoje namen, bi bilo edino smiselno, da bi jo nižji predpisi konkretizirali tako, da ima vsak sodnik pravico veto, s katero lahko ustavi postopek in poda pobudo za oceno ustavnosti," meni Valentinčič.

Ker je Zobčeva odrekla svoj podpis pod odločitev vrhovnega sodišča, bo senat o zadevi odločal ponovno. Kdaj se bo to zgodilo, še ni znano.