Nedelja, 26. 6. 2022, 22.16
2 leti, 5 mesecev
Slovenec, ki je videl v prihodnost
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,17
12
V svojih člankih, ki jih je pisal od leta 1952 do svoje smrti, je pisatelj in politik Franc Jeza goreče in odločno zagovarjal neodvisno slovensko državo. Na fotografiji je naslovnica knjige In zgodil se bo čudež iz leta 2012, v kateri so zbrani Jezovi članki in spisi o neodvisni Sloveniji.
V Trstu živeči slovenski pisatelj in politik Franc Jeza je dolga desetletja napovedoval neodvisno slovensko državo. Skoraj vsi so ga imeli za nerealnega sanjača. Na koncu so se njegove prerokbe uresničile sedem let po njegovi smrti.
Tako je leta 1978 v enem od svojih člankov skorajda preroško zapisal pisatelj Franc Jeza, ki so ga imeli številni za političnega sanjača. To je bilo dve leti pred smrtjo jugoslovanskega komunističnega voditelja Josipa Broza – Tita, v času, ko se je zdelo, da komunistične Jugoslavije še zlepa ne bo konec in da je samostojna slovenska država le neuresničljiva želja.
Politični begunec v Trstu
Te besede o koncu Jugoslavije Jeza seveda ni javno objavil v kakšnem glasilu, ki je takrat izhajalo v Sloveniji, ampak v Trstu. Tam se je ustalil, potem ko je novembra 1948 zaradi nasprotovanja komunistični oblasti na skrivaj pobegnil iz Titove Jugoslavije.
Leta 1916 v Spodnji Hajdini pri Ptuju rojeni Jeza je bil vedno uporniškega značaja in zelo narodno zaveden. Že kot najstnik je bil od leta 1929 priča kraljevi diktaturi in njeni jugoslovanski unitaristični ideologiji: prepovedane so bile vse slovenske stranke, prepovedana sta bila tudi slovenska narodna zastava in izrekanje pripadnosti slovenskemu narodu (dovoljena je bila samo oznaka jugoslovanski narod), iz šolskih beril so odstranili pesem Ivana Cankarja, ki je govorila o slovenski domovini ...
Protifašistični upornik v zaporu
Ko je Hitlerjeva Nemčija leta 1941 skupaj z zaveznicami napadla Jugoslavijo ter slovensko ozemlje znotraj Jugoslavije razkosala na štiri dele, se je Jeza kot krščanski socialist priključil Osvobodilni fronti (OF). Decembra 1941 so Jezo, ki je bil takrat študent prava v Ljubljani, med akcijo za osvoboditev zaprtih tovarišev prijeli Italijani.
Franc Jeza in Edvard Kocbek (na fotografiji) sta se kot krščanska socialista osebno poznala. Preden je Jeza pobegnil v Italijo, se je sestal s Kocbekom in imel z njim dolg pogovor. Kot je lani v komentarju za Radio Ognjišče povedala Alenka Puhar, se je o Jezi ohranil tale Kocbekov dnevniški zapis: "J. je bil pri meni. Tak, kakor je bil leta 1941. Upornik, nezadovoljnež, hiliast, pravi pravcati fantast. To se pravi: nerealen poštenjak. Pred mano odprl največje vprašanje, pustil sem, da ga je po svoje rešil. Nato sem mu povedal svojo rešitev: diametralno njegovi. Videl sem v njegovih očeh, da me ima za strahopetca, za človeka, ki ga položaj in udobje kvarita in zaslepljata. Nekaj nevarnega se je v njem prižgalo."
Jezo so italijanske okupacijske oblasti obsodile na dosmrtno ječo in ga odpeljale na prestajanje kazni v zapor mesta Volterra v Italiji. Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 se je vrnil v Ljubljano. A ni bil dolgo na svobodi. Februarja 1944 so ga prijeli domobranci in ga nato izročili gestapu.
Koncentracijsko taborišče v Nemčiji
Nemci so ga poslali v koncentracijsko taborišče – najprej je bil v Dachauu, pozneje pa v Überlingenu ob Bodenskem jezeru, kjer je dočakal konec vojne. Po koncu vojne se je junija 1945 vrnil v domovino, kjer je med drugim delal kot novinar Slovenskega poročevalca, dokler ni pobegnil v Italijo.
Za Jezo je bilo značilno, da je bil velik zagovornik protiokupatorskega oziroma partizanskega boja (privrženec OF je bil tudi njegov dve leti mlajši brat Maks Jeza, ki je bil leta 1944 ubit v skupni akciji gestapa, nemških policistov in gorenjskih domobrancev).
Jeza o NOB kot veliki slovenski epopeji
Leta 1952 je tako Jeza zapisal, da je bil "osvobodilni boj slovenskega naroda proti okupatorjem poleg kmečkih uporov in bojev proti Turkom naša največja zgodovinska epopeja".
Jeza je bil po eni strani velik zagovornik NOB, po drugi strani pa je komunistični partiji očital, da je NOB zlorabila za prevzem oblasti. Na fotografiji iz druge svetovne vojne med drugim vidimo vodjo jugoslovanske komunistične partije Josipa Broza – Tita (skrajno desno), krščanskega socialista Kocbeka (tretji z desne) in vodilnega slovenskega komunista Edvarda Kardelja (četrti z desne). Ko je Tito maja 1980 umrl, je Jeza zapisal: "Malik se je zvrnil s svojega podstavka in se razbil, drugega pa ne bo mogoče najti."
Z vznesenimi besedami je tudi opisoval osvoboditev maja 1945: "Po dolgih desetletjih so spet svobodno vihrale po slovenskih mestih in vaseh slovenske zastave in v rdeči zvezdi na njih so ljudje videli bolj rdeč madež prelite krvi za svobodo, simbol trpljenja in zmage, kakor pa vsiljen strankarski znak ozkosrčne skupine ljudi, ki se je pripravljala, da nepošteno izkoristi v svoje lastne namene zmago, pridobljeno z žrtvami vseh."
Jeza o komunistični zlorabi NOB
Ozkosrčna skupina ljudi, o kateri govori Jeza, so seveda komunisti. Do konca svojega življenja je komunistom očital zlorabo osvobodilnega boja za prevzem oblasti in uvedbo diktature. Prav tako je grajal povojne poboje domobrancev.
Jeza o slovenskih domobrancih
O povojnih pobojih domobrancev je Jeza pisal že leta 1952, torej 22 oziroma 23 let pred tem, ko je o pobojih v tržaški reviji Zaliv spregovoril Edvard Kocbek. Jeza je napisal, da so v množičnem umoru zajetih domobrancev hkrati umorili okoli dva odstotka vsega moškega prebivalstva Slovenije.
"To je toliko, kot znaša en letnik moškega prebivalstva v predvojni Sloveniji, torej sorazmerno eden najhujših množičnih pokolov, kar jih je bilo kdaj storjenih nad kakim narodom. /.../ Gotovo, da so bili med ubitimi mnogi, ki so imeli tudi roke krvave od bratovske krvi. Toda o njihovi kazni bi moralo odločati sodišče; le taka kazen bi imela potrebno moralno veljavo. Po večini pa so bili samo zapeljani ubogi ljudje iz vasi v Suhi Krajini in drugod ..."
Jeza graja vodilne politike SLS
Po drugi strani je Jeza grajal tudi vodstvo protirevolucionarnega tabora, pa tudi predvojne politike takratne največje slovenske stranke – Slovenske ljudske stranke (SLS). Še zlasti je grajal politike duhovnike, pri tem je izpostavljal predvsem Antona Korošca. Še bolj kritičen pa je bil do politikov, ki so vodili SLS po Koroščevi smrti.
Jeza je bil oster kritik predvojne SLS in njenega voditelja Antona Korošca (na fotografiji). Verjetno je bil Jeza preveč oster do Korošca. Ta je bil namreč pragmatičen politik, ki mu je uspelo doseči, da je imela Dravska banovina znotraj Jugoslavije nekaj let precej avtonomije. To mu je uspelo, ker je Slovence naredil za svojevrsten jeziček na tehtnici med Srbi in Hrvati. Toda ko se je leta 1939 uveljavil sporazum med Srbi in Hrvati ter so Hrvati dobili svojo Banovino Hrvaško z veliko pristojnostmi, se je politika SLS in Antona Korošca znašla tako rekoč v slepi ulici.
Za Miloša Stareta in Albina Šmajda, ki sta bila pomembna politika SLS in protirevolucionarnega tabora, je zapisal, da sta zavajala pripadnike domobrancev z lažmi, da je sodelovanje z okupatorjem v skladu z navodili zahodnih zaveznikov, s katerimi da sta menda v stiku prek jugoslovanske vlade v Londonu.
SLS zavrača samostojno slovensko državo
Jeza je bil kritičen do SLS, ki je po drugi svetovni vojni delovala v politični emigraciji (zanjo se tudi uporablja oznako zgodovinska SLS, op. p.), tudi zato ker je prisegala na Jugoslavijo. Tako je Jugoslavijo, seveda protikomunistično, zagovarjal načelnik SLS Miha Krek, med letoma 1969 in 1984 pa že omenjeni Stare, ki je zamenjal Kreka na čelu SLS.
Prvi načelnik zgodovinske SLS v emigraciji, ki se je zavzel za samostojno Slovenijo, je bil Marko Kremžar, ta je vodstvo prevzel po Staretu. Tega preobrata v SLS pa Jeza ni dočakal, saj je umrl januarja 1984 v Trstu.
Jugoslovenarski slovenski liberalci
Še manj naklonjena neodvisni Sloveniji je bila za časa Jezovega življenja Slovenska demokratska stranka. Ta je v politični emigraciji združevala predvojne slovenske liberalce. Ti so bili v času kraljeve Jugoslavije večinoma zagovorniki unitarne in centralistične Jugoslavije ter so celo zanikali obstoj slovenskega naroda – za njih so bili Slovenci le pleme enega jugoslovanskega naroda.
V slovenski politični emigraciji je bil Jeza s svojim bojem za neodvisno slovensko državo v manjšini. Večina nekdanjega katoliškega tabora (SLS), ki se je po koncu druge svetovne vojne znašla v begunstvu, je želela le vreči komuniste z oblasti v Jugoslaviji, ni pa si prizadevala za neodvisno slovensko državo. Šele od leta 1984 so na čelu SLS prevladali zagovorniki neodvisnosti. Še slabše je bilo med liberalci, ki so bili pred vojno veliki zagovorniki unitarne in centralistične Jugoslavije. Tako je bil na primer slovenski protikomunistični oporečnik Ljubo Sirc (na fotografiji), ki je pripadal liberalnemu taboru, zelo zadržan do neodvisne Slovenije in je zagovarjal slovenski obstanek v Jugoslaviji.
Jeza je o neodvisni in samostojni slovenski državi v zamejstvu javno pisal od leta 1952, njen zagovornik pa je bil že prej. Tako v enem od svojih člankov omenja, kako se je krščansko-socialistični akademski (tj. študentski) klub Zarja, katere član je bil, leta 1941 zavzemal za samostojno slovensko državo po koncu vojne.
Jeza o novodobni tlaki slovenskega naroda
Leta 1959 je v samozaložbi izdal študijo Nova tlaka slovenskega naroda, v kateri je opozarjal na dvoreznost prevelike slovenske usmerjenosti v jugoslovanski gospodarski prostor in na beograjsko zaviranje razvoja slovenskega gospodarstva.
V študiji, ki je po svoje nekakšno nadaljevanje knjige Banovina Slovenija slovenskega ekonomista Andreja Gosarja iz leta 1940 (Jeza je Gosarja zelo cenil in je zgodovinski SLS predlagal, da se programsko prenovi na Gosarjevih izhodiščih, op. p.), je Jeza med drugim zapisal, da Beograd Sloveniji preprečuje posodabljanje industrije, zaradi česar slovenska industrija ni bila konkurenčna na mednarodnih trgih, slovenski življenjski standard pa ni mogel doseči zahodnoevropskega.
V Novi tlaki je celo zapisal, da se je v Sloveniji med komunisti pojavilo tajno gibanje za neodvisno slovensko državo v okviru sovjetskega bloka, a da bi Sovjeti v okviru svojega bloka rajši videli centralistično Jugoslavijo kot štiri ali pet manjših satelitov v primeru njenega razbitja.
Avtonomija za koroške Slovence in kočevske Nemce
Jeza je v desetletjih, ko je pisal o samostojni slovenski državi, zelo podrobno razdelal njeno ureditev. Leta 1983 je tako pisal, da bi morala biti Slovenija seveda večstrankarska demokratična država, ki bi bila po zgledu Avstrije, Nemčije ali Švice razdeljena na več dežel: Kranjsko, Štajersko, Koroško, Primorsko, Slovensko Istro, Slovensko krajino oziroma Prekmurje ter glavno mesto Ljubljano kot posebno zvezno enoto.
Nedavno umrli tržaški pisatelj Boris Pahor je Jezo med drugim označil za vidca, človeka, ki je videl v prihodnost. Pahor je v uvodu knjige In zgodil se bo čudež, v katerem so zbrana Jezova besedila o slovenski državi, med drugim zapisal, da je bil sam zagovornik preobrazbe Slovenije v nekakšno konfederacijo, medtem ko je bila za Jezo konfederacija le prehodno stanje pred dosegom samostojne slovenske države. Poglavitni razlog, zakaj je Pahor zagovarjal konfederacijo, je bila njegova bojazen, da bi bila samostojna slovenska država bolj ogrožena od sosedov. Odgovor Jeze na Pahorjevo bojazen je bil: "Ko bo Slovenija priznana evropska država, se je nihče več ne bo dotaknil!"
Zanimiv je njegov predlog, da bi na Kočevskem v dogovoru z Avstrijo znova dovolili naselitev kočevskih Nemcev, ki bi jim dali ozemeljsko avtonomijo. V zameno bi koroški Slovenci v Avstriji dobili ozemeljsko določeno avtonomijo.
Penezi in ficki ter dvodomni parlament
Za slovensko denarno enoto je predlagal, da bi se imenovala penez (kot je zapisal, je to najstarejši slovenski izraz za denar), ta penez pa bi se delil na sto fickov (ficek je v slovenščini izraz za denar majhne vrednosti, op. p.). Kot vemo, smo leta 1991 dobili tolarje in stotine.
Slovenski parlament bi imel dve zbornici, poslansko in senatno. Po njegovem opisu bi bila sestava senata malce podobna sestavi današnjega državnega sveta. Poslanska zbornica pa je seveda današnji državni zbor.
Politične funkcije le do 75. leta in odprava smrtne kazni
Na čelu države bi bil poglavar države, ki bi imel štiriletni mandat in bi bil lahko izvoljen največ dvakrat. Vsaka funkcija v Jezovi neodvisni Sloveniji bi ugasnila z dopolnjenim 75. letom. Izjeme bi bile po ustavi nedopustne. Smrtna kazen bi bila odpravljena, najvišja kazen bi bila dosmrtni zapor (v času, ko je pisal svoj program, je v Jugoslaviji uradno še veljala smrtna kazen, op. p.).
Jeza je imel tudi nenavadno zamisel, da bi se moralo vodstvo prihodnje neodvisne slovenske države truditi za odkup kosa ozemlja zunaj Evrope ali Azije, ki bi spadal k slovenski državi in ki bi v primeru kake nove okupacije slovenske domovine v Evropi lahko zagotovil nadaljnji obstoj slovenske države, posebno v mednarodnopravnem pomenu. Fotografija Sejšelov je simbolična, saj Jeza ni izrecno omenjal nobenega ozemlja, ki bi bil primeren za odkup.
Jeza je neodvisno Slovenijo videl kot del demokratičnega in krščanskega Zahoda, a kot je pisal leta 1983, slovenska država po njegovem ne bi težila k vključitvi v Evropsko skupnost, in sicer zato ker bo Slovenija še dolgo gospodarsko prešibka, da bi zmogla konkurenco razvitejših gospodarstev v državah te skupnosti.
Za nevtralno Slovenijo po švedskem zgledu
V času, ko je Jeza pisal svoje programe slovenske države, je bil svet še globoko v hladni vojni. Jeza je zagovarjal stališče, da bi morala biti Slovenija nevtralna država (po zgledu Avstrije, Švedske in Švice, op. p.). Tudi zaradi pragmatičnega stališča, da ne bi kateri od blokov oviral njene ustanovitve in mednarodnega priznanja.
Po drugi strani bi Slovenija dala dva odstotka državnega proračuna za stradajoče in žrtve katastrof po svetu (verjetno po zgledu Švedske, op. p.), pozneje še več. Slovenska država bi v Kopru tudi ustanovila novo slovensko univerzo mednarodnega značaja, kjer bi bila predavanja v angleščini in drugih svetovnih jezikih.
Letaki za brisalci
Jezo je zelo skrbelo številčno upadanje Slovencev, zato je zagovarjal stroge omejitve splava. Ta po njegovem ne bi smel biti dovoljen, razen v nujnih primerih, da se reši materino življenje ali ko je zdravniško ugotovljena nevarnost, da se rodi pohabljen ali nenormalen otrok.
Ko je Jeza leta 1948 pobegnil iz Jugoslavije v Italijo, je najprej načrtoval, da se bo preselil v ZDA. A nazadnje je obtičal v Italiji oziroma v Svobodnem tržaškem ozemlju (STO). V Trstu je potem živel do svoje smrti leta 1984. Zdaj je pokopan v Komnu.
Poleg pisanja o neodvisni slovenski državi je Jeza v Trstu ob koncih tedna, ko so prihajali po nakupe obiskovalci iz Slovenije, za brisalce avtomobilov s slovensko registrsko tablico pogosto zatikal letake. Letaki so pozivali k demokraciji in neodvisnosti Slovenije.
Slovenski Mojzes
Jeza ni dočakal slovenske pomladi in slovenskega osamosvajanja, kot že omenjeno, je umrl v Trstu leta 1984. Zdaj je pokopan v Komnu. Bil je torej nekakšni slovenski Mojzes: goreče je pisal o "obljubljeni deželi" (tj. o neodvisni slovenski državi), pozival Slovence, naj si prizadevajo zanjo, sam pa, ko so si jo Slovenci le priborili, ni vstopil vanjo.
Leta 1988 je slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer, Jezov predvojni krščanskosocialistični somišljenik, v predgovoru knjige Zgodovina Langobardov, v kateri se je dotaknil tudi Jezovih zgodovinskih tez o skandinavskem izvoru Slovencev, med drugim zapisal, da je Jezov boj za posebno in samostojno slovensko državo "v razmerah današnje Evrope pač zunaj realne politike in ustreznega političnega razmišljanja".
Tri leta pozneje so samostojno Slovenijo že začele priznavati prve evropske države, leta 1992 pa je slovenska zastava zaplapolala tudi pred sedežem OZN v New Yorku. Sanje so postale resničnost.
Viri za članek:
Franc Jeza, In zgodil se bo čudež: premišljevanje o slovenski samostojnosti in demokraciji (uredil Boris Pahor, gradivo zbral Primož Sturman), 2012.
Vojka Havlas, Fantastična povest Franca Jeze, diplomska naloga, 2006.
Andrej Rahten, Anton Korošec: slovenski državnik kraljeve Jugoslavije, str. 567.
Članek Šorlijev mlin (opis smrti Maksa Jeze, op. p.), v: Vodovodni stolp, glasilo krajevne skupnosti Vodovodni stolp, marec 2021.
Bogo Grafenauer, predgovor v knjigi Zgodovina Langobardov, 1988.
Alenka Puhar, Poklon Francu Jezi, 2021.
Taja Bračič, Jeza, Franc (1916-1984), v: Obrazi slovenskih pokrajin.
12