Ponedeljek, 3. 4. 2017, 10.25
7 let, 2 meseca
Smrt 14-letnika v bolnišnici: vodstvu bolj kot bolniki pomembne funkcije?
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,43
13
"Primer je ogledalo načina vodenja naših bolnišnic, v katerih očitno ne gre za bolnike, ampak za vodstveno-politične funkcije," o primeru smrti dečka zaradi slabih odnosov med zdravniki na pediatrični kliniki meni imunolog Alojz Ihan. "Najhujša stvar, ki se nam v medicini lahko zgodi, je, da bolnik postane orodje za obračunavanje pred novinarji," pa pravi kirurg Erik Brecelj. Strokovni direktor pediatrične klinike Rajko Kenda mu odgovarja: "Takoj ko bo zunanja objektivna komisija ugotovila mojo odgovornost jo bom brez ugovora sprejel."
Na ministrstvu za zdravje kljub dvema opozoriloma z UKC Ljubljana še niso prejeli poročila o izrednem strokovnem nadzoru v zvezi s primerom na pediatrični kliniki, kjer je septembra lani umrl 14-letni bolnik. Ministrica Milojka Kolar Celarc je zdaj zdravniški zbornici odredila še izredni strokovni nadzor nad delom vseh vpletenih zdravnikov.
Kot je pokazala varnostna analiza, je deček umrl zaradi slabih odnosov na kardiologiji pediatrične klinike. Lečeči zdravnik njegovega zdravstvenega stanja ni prepoznal kot ogrožujočega in ga zato ni predlagal na hitro kirurško zdravljenje. Dva druga zdravnika sta nato med hospitalizacijo stanje prepoznala kot nevarno, a "zaradi izkušenj s slabimi medsebojnimi odnosi v potek dogajanja po rednem konziliju sistemsko nista aktivno posegla". Izredni strokovni nadzor je po poročanju medijev pokazal, da bi bilo ob ustreznem pravočasnem ukrepanju smrt mogoče preprečiti.
O primeru se je v zadnjih dneh veliko poročalo, ker je strokovna direktorica UKC Ljubljana Marija Pfeifer predlagala razrešitev strokovnega direktorja pediatrične klinike Rajka Kende, nato pa predlog umaknila, medtem ko je lečeči zdravnik dobil opomin pred odpovedjo. Kdo vse bi moral odgovarjati in zakaj se taki primeri sploh dogajajo, smo vprašali nekaj slovenskih zdravnikov.
"Nikoli nisem komentiral kliničnega centra, zdaj pa ga, ker je Kenda v preteklosti zelo rad komentiral podobne zadeve v zvezi z mano, zaradi katerih on zdaj joče."
Kirurg Erik Brecelj: Katastrofa je, da se strokovne zadeve razčiščujejo v medijih. To se mora urediti znotraj bolnišnice, če to ni mogoče, pa na zdravniški zbornici, ministrstvu, skrajno zadnja je javnost. Kolateralna škoda z debato o naših strokovnih zadevah v javnosti je tako velika, da si zdravnik tega ne more privoščiti, nikoli. Tudi če vse institucije odpovedo.
Kenda se rešuje s tem, da izpostavlja strokovne in organizacijske težave v javnosti – in on je strokovni direktor. Najbrž bi se moral zavedati, da je odgovoren za te stvari, saj je že nekaj let na tem položaju. Potem je jasno, zakaj imajo na pediatrični kliniki težave, saj jih on očitno ni sposoben reševati. Zaradi tega, kar je zdaj naredil, ga jaz ne bi samo odstavil s položaja, temveč bi ga vrgel iz službe.
Najhujša stvar, ki se nam v medicini lahko zgodi, je, da bolnik postane orodje za obračunavanje pred novinarji. Postavite se v kožo staršev, ki na to kliniko pošiljajo bolne otroke … Prepričan sem, da jih je bila velika večina dobro ozdravljena. Profesionalizma tukaj ni, saj to v kliničnem centru počnejo že nekaj časa, od nevrološke klinike z zadevo Radan do otroške srčne kirurgije. Tukaj delajo tako napako, da bi moral zazvoniti alarm na ministrstvu, ki bi moralo na čelo takšne bolnišnice pripeljati ljudi iz tujine, ki so neobremenjeni in profesionalni. Mi v Sloveniji tega očitno nimamo.
"Govoriti, da pokrademo 600 milijonov evrov je populizem najslabše vrste, ki škodi zdravstvu in pri državljanih vzbuja občutek, da vsi lažejo in kradejo."
Za odziv smo prosili tudi Rajka Kendo, strokovnega direktorja pediatrične klinike.
Takojšnja zahteva po moji odpustitvi je ob takšnem dogodku priročen izgovor vodstva UKC Ljubljana, da poišče najvišje stoječo žrtev, ki jo v ta namen žrtvuje. To je dimna zavesa, ki pomiri javnost, spremeni pa ničesar. Veliko bolj korektno je zadevo analizirati, poiskati vse mogoče razloge, okoliščine in jih v prihodnje preprečiti. Šele po vsem tem je treba ugotoviti, ali gre za odgovornost, krivdo ali celo kazensko odgovornost.
Takoj ko bo zunanja objektivna komisija ugotovila mojo odgovornost, jo bom brez ugovora sprejel. Ne morem pa si dovoliti, da bi vodstvo UKC Ljubljana še pred koncem preiskave svojevoljno določilo krivca in višino kazni. Še več, vodstvo kliničnega centra je šlo celo do staršev umrlega 14-letnika, se jim opravičevalo in ponujalo odškodnino. S tem dela neizmerno škodo ne samo meni, pediatrični kliniki in UKC Ljubljana, temveč celotnemu slovenskemu zdravstvu. To je način, po katerem deluje kirurg Erik Brecelj, ko pravi, da so vsi barabe, da morajo vsi leteti iz službe, otroci pa ob tem množično umirajo.
Brecelj je po mojem prepričanju naredil največ škode v slovenskem zdravstvu, ko je predstavil idejo, da je za vse težave slovenskega zdravstva krive 600 milijonov evrov korupcije. To je tako, kot da bi rekel, da vsi politiki kradejo in da so vsi zdravniki barabe, ne da bi ob tem pokazal na konkretnega krivca. Vsakdo, ki ima dokaze za korupcijo ali sume na korupcijo, je to dolžan narediti. Govoriti, da pokrademo 600 milijonov evrov, je populizem najslabše vrste, ki škodi zdravstvu in pri državljanih vzbuja občutek, da vsi lažejo in kradejo.
"Napake je treba raziskati, ne pa jih takoj kriminalizirati, kot to počne trenutni slovenski sistem."
Radiolog Gregor Šavli: Pri napakah se najprej išče krivca, ki bo nosil posledice, zato napak nihče ne prizna. Slabi odnosi v tem primeru niso kaznivo dejanje, vodijo pa v težave. Napake je treba raziskati, ne pa jih takoj kriminalizirati, kot to počne trenutni slovenski sistem. Mislim, da je vsako napako treba obravnavati analitično, najprej iskati vzrok in kasneje tudi rešitev zanjo.
"Če bi šlo za bolnike, bi se ves proces odvil okoli bolnika in za bolnika in hkrati daleč od medijev."
Imunolog Alojz Ihan: Primer je ogledalo načina vodenja naših bolnišnic, v katerih očitno ne gre za bolnike, ampak za vodstveno-politične funkcije. Če bi šlo za bolnike, bi ob tako usodnem zapletu bolnišnica rutinsko in najkasneje v dveh tednih sama izdelala tako natančno in na dejstvih utemeljeno poročilo, da bi ga po skupni analizi primera vsi vpleteni podpisali, nato pa bi v naslednjih dveh tednih vodstvo bolnišnice uredilo postopke z oškodovanci in hkrati ustrezno sankcioniralo napake skupaj z ukrepi, da se podobne napake ne bi več mogle zgoditi.
Če bi šlo za bolnike, bi se ves proces odvil okoli bolnika in za bolnika in hkrati daleč od medijev. Ker pa pri nas očitno ne gre za bolnike, so dogodki šli v smer medijsko-političnega boja za vodstvene funkcije v bolnišnici. In to je točno ogledalo tistega, za kar gre pri vodenju naših bolnišnic.
Da je neokusnost še večja, smo bili celo priča, kako je vodstvo UKC "strokovno utemeljeno" razrešilo odgovornega direktorja, čemur je naslednji dan sledil "strokovno utemeljen" odpoklic razrešitve. To pa kaže, da je "stroka" za vodstva naših bolnišnic zgolj borzni papir, s katerim se lahko politično trguje, baranta in se mu čez noč spreminja vrednost in pomen. To je res kritično in skrb vzbujajoče! Če vodstvo bolnišnice ni zmožno o razmeroma preprostem strokovnem primeru v četrt leta dobiti natančnega poročila in se na njegovi podlagi jasno odločiti, kaj dobrega o sebi in svoji bolnišnici lahko tako vodstvo sploh še verodostojno sporoči zaskrbljeni javnosti?
13