Četrtek, 27. 7. 2017, 4.00
7 let, 2 meseca
Spopad ministric: bo vlada pokrila 200-milijonsko luknjo v bolnišnicah?
Bo spopad dveh ministric, ki radi izražata čustva, na seji pripeljal do tega, da bo katera od njiju izgubila živce? Analiza o vzrokih za rdeče številke v bolnišnicah že povzroča napetosti v vladi.
Na ministrstvu za finance, ki ga vodi Mateja Vraničar Erman, dodatnega denarja za kritje izgube in neplačanih obveznosti nočejo dati. Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc je ocenila, da bi bila lahko izguba javnih zdravstvenih zavodov ob koncu leta večja za 70 milijonov evrov, imeli pa bi lahko do 200 milijonov evrov neplačanih obveznosti.
A na ministrstvu za finance ob konkretnih podatkih o poslovanju bolnišnic pričakujejo tudi predlog sanacijskih ukrepov. Po njihovem mnenju bi moralo ministrstvo za zdravje pripraviti sanacijske ukrepe, ki bodo javnofinančno vzdržni, ustavno skladni in zamišljeni tako, da bodo zagotavljali stabilno finančno poslovanje javnih zavodov na dolgi rok.
Ministrica za zdravje Milojka Kolar Celarc ne namerava čakati na dolgotrajno odločanje vlade. "Ne morem zagovarjati tega, da se problemi, ki so se kopičili in prikrivali tudi po desetletje in več, predložijo v reševanje naenkrat," je poudarila Vraničar Ermanova. Ista ministrica je sicer pred mesecem dni storila natanko to, kar zdaj očita Kolar Celarčevi. Vladi je namreč tik pred odločanjem o prodaji Nove Ljubljanske banke (NLB) predlagala, naj država jamči za morebitne obveznosti iz izgubljenih tožb hrvaških bank za devizne vloge v Ljubljanski banki (LB).
Medtem Kolar Celarčeva ne namerava čakati na dolgotrajno odločanje vlade. Rok si je postavila do konca tega meseca.
Pridobili smo poročilo o analizi vzrokov za primanjkljaje javnih zavodov v zdravstvu, ki jo je ministrstvo za zdravje v začetku tedna že posredovalo na ministrstvo za finance. O njej bo na današnji seji razpravljala vlada.
Preberite še:
Bolnišnice z rekordno izgubo. Kje se najdlje čaka na poseg?
Zdravstveni mastodont, ki dobi vse več, a ima vedno premalo
Koliko manj zapravimo za zdravstvo glede na tujino?
Čeprav je slovenski zdravstveni sistem v očeh domače javnosti slabo delujoč, poln korupcije, zdravstvene storitve pa slabo dostopne, nekatere evropske in svetovne raziskave kažejo povsem drugačno sliko.
Slovenija se namreč po kakovosti zdravstva in njegovi dostopnosti uvršča v boljšo polovico oziroma celo v sam vrh. Tudi študija Evropske komisije iz leta 2015 naš zdravstveni sistem uvršča med učinkovitejše in ga postavlja za zgled drugim državam v regiji.
V letu 2015 smo v Sloveniji za zdravstvo porabili manj kot 2.000 evrov na prebivalca, medtem ko se je v EU ta številka približala 2.800 evrom. Če upoštevamo različne kupne moči, je Slovenija med 28 državami zasedala 15. mesto.
Skrb vzbujajoče je tudi to, da se je obseg denarja, ki ga namenjamo za zdravstvo, od leta 2010 povečal za manj kot 300 evrov na prebivalca. Večina drugih evropskih držav je za to namenila več denarja, nekatere tudi tisoč evrov več na prebivalca.
Če bi želeli doseči povprečje EU, bi morali samo iz javnih virov v zdravstveno blagajno preusmeriti 1,22 milijarde evrov ali skoraj polovico več denarja. Za primerjavo, v letošnjem letu se bo v državni proračun skupaj nateklo blizu devet milijard evrov.
Skrb vzbujajoča finančna slika
Tudi v bolnišnicah ni mogoče najti dodatnega denarja za zdravstvo.
UKC Ljubljana, UKC Maribor in druge velike zdravstvene ustanove, ki jih dušijo rdeče številke iz preteklosti, so namreč v lanskem letu še poglobili izgubo in dosegli enega od najslabših rezultatov do zdaj.
Kljub višjim prihodkom so ustvarili skupaj več kot 30 milijonov evrov čiste izgube oziroma presežka odhodkov nad prihodki. Velika večina jih je poslovala z izgubo.
Glavni razlogi za njihovo slabo finančno stanje so:
- napredovanja zdravnikov v višje plačne razrede,
- višanje stroškov za zdravila in zdravstveni material ter
- premalo financirani programi zdravstvenih storitev, ki jih plačuje zdravstvena blagajna.
Izgube v bolnišnicah se vlečejo že vrsto let, njihova skupna izguba pa je konec lanskega leta že presegla 170 milijonov evrov. Breme se vse bolj prenaša na dobavitelje, tudi s podaljševanjem plačilnih rokov. Konec maja so imele bolnišnice že za več kot 150 milijonov evrov zapadlih dolgov. Najslabše je bilo na Ptuju, v Topolšici, na Jesenicah in v Ljubljani.
Če bi šlo za gospodarske družbe, bi bolnišnice že zdavnaj bankrotirale, tako pa jih kot javne zavode pri življenju vzdržuje država. Nekaterim je državna zakladnica odobrila tudi večja likvidnostna posojila, da lahko nemoteno izplačujejo plače.
Sveži denar za nadomestila in plače
Zgodba zase je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), skrbnik zdravstvene blagajne, ki upravlja poltretjo milijardo evrov in za svoje delovanje porabi vse več denarja.
Pred krizo je ZZZS posloval s presežki in oblikoval za 130 milijonov evrov rezerv, ki pa so po letu 2009 hitro pošli. Agonijo je leta 2013 prekinil zakon o uravnoteženju javnih financ (ZUJF), ki je zdravstveni blagajni letno prihranil 66 milijonov evrov in jo rešil primanjkljaja.
Čeprav se zaradi okrevanja gospodarstva in večje zaposlenosti prilivi v ZZZS že dalj časa povečujejo, se na drugi strani znatno povečujejo tudi odhodki. Velik del svežega denarja se porabi za boleznine oziroma izplačila nadomestil za odsotnost od dela. Preostalo gre za bolnišnice in druge ustanove, predvsem za plače zaposlenih, ter zdravila.
Povečujejo se tudi potrebe po zdravstvenih storitvah. V letih od 2013 do 2015 se je število oseb, ki so bile napotene k specialistu, povečalo za 168.241 ali skoraj 14 odstotkov. Več je bilo tudi obiskov pri izvajalcih sekundarne ravni zdravstvenega varstva.
Težava so tudi neporavnani prispevki za zdravstveno zavarovanje. V zadnjih letih se je stanje nekoliko izboljšalo, vendar je bilo konec maja še vedno za kar 124 milijonov evrov dolgov, večinoma fizičnih oseb. Od tega je več kot 50 milijonov evrov pogojno izterljivih oziroma je poplačilo odvisno od tega, ali bo ostalo kaj denarja v stečajnih masah.
Od kod primanjkljaji?
Na ministrstvu za zdravje so poiskali tudi vzroke za pretekle primanjkljaje v javnih zavodih.
Vse se je začelo avgusta 2008, ko je bila uveljavljena reforma plačnega sistema v javnem sektorju, ki je bistveno podražila njegovo delovanje. Kljub poznejšim varčevalnim ukrepom so se izdatki v letu 2009 povečali za več kot sedem odstotkov ali 114 milijonov evrov.
Da bi zagotovili finančno vzdržnost ZZZS, so v kriznem obdobju večkrat linearno zniževali cene zdravstvenih storitev ne glede na finančno uspešnost posameznih bolnišnic. V letih od 2009 do lani so prihranili 1,55 milijarde evrov, pri čemer se je v istem času povečal obseg programov za več kot 331 milijonov evrov.
Breme financiranja zdravstva se je v določeni meri preselilo na izvajalce dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki so se zato odločili za zvišanje premije. Kot je znano, bo Vzajemna, največja in najugodnejša na trgu, z avgustom podražila višino premij.
Storitve opravili, denarja niso dobili
Čeprav so v letih 2015 in 2016 delno odpravili varčevalne ukrepe, ki so bili sprejeti za "uravnoteženo poslovanje" ZZZS, bolnišnice in drugi izvajalci pa so prejeli dodatnih 72 milijonov evrov, jih še vedno bremenijo pretekle obveznosti.
- Izvajalci za obdobje od 2013 do 2017 še vedno niso dobili več kot 170 milijonov evrov za pokrivanje stroškov dela, kot so napredovanja, dvig plačne lestvice in izplačila plačnih nesorazmerij.
- Kljub večanju obsega in števila programov so potrebe po zdravstvenih storitvah presegale pogodbene vrednosti, ki jih je plačal ZZZS. Samo v bolnišnicah so v letih od 2008 do 2016 opravili za 580 milijonov evrov neplačanih zdravstvenih storitev.
Ker finančna sredstva ZZZS niso omogočala podaljšanja ukrepa začasnega dviga cen tudi v letošnjem letu, to že vpliva na poslovanje javnih zavodov.
Z izgubo je v prvem četrtletju poslovalo 21 od 26 bolnišnic, za celotno leto pa pričakujejo, da bodo skupaj ustvarile 72 milijonov evrov primanjkljaja. Njihovo poslovanje po eni strani bremeni konec začasnega dviga cen, po drugi pa delna odprava varčevalnih ukrepov.
Če bolnišnice ne bodo zavračale pacientov in bodo opravile vse zdravstvene storitve, tudi če ne bodo plačane, jim bo to prineslo visoke izgube. Razkorak med obsegom dela in plačilom je v letošnjem letu dosegel 15,6 odstotka.
Kako bi sanirali izgube
Zdravstvena reforma, ki so jo v lanskem letu predstavili na ministrstvu za zdravje, bi kot prvo prinesla večje prilive v zdravstveno blagajno. Toda mnogi že od samega začetka opozarjajo, da glavno težavo predstavljajo odhodki, kar se je v zadnjih letih tudi potrdilo.
Ministrica za zdravje Kolar Celarčeva bo tako morala ministrico za finance Vraničar Ermanovo in druge kolege v vladi prepričati, da se bo lotila tudi stroškov zdravstvene blagajne.
Kot kaže, pa se ukrepi za sanacijo bolnišnic ne dotikajo zdravnikov in drugih zaposlenih. Čeprav gre za njihove plače kar 911 milijonov evrov ali 35 odstotkov vsega denarja v zdravstveni blagajni, med ukrepi ni zaslediti zniževanja plač ali odpuščanja.
Po naših informacijah bodo prihranke iskali na več področjih.
Prvo so investicije, kjer bodo še naprej sistematično vlagali v objekte in izvajali skupne postopke nabave medicinske opreme. Preplačila pri nakupu opreme so sicer že dalj časa glavna težava slovenskega zdravstva, kar ugotavljajo tudi nadzorne institucije.
Pri nedavni nabavi rentgenov, anestezijskih aparatov, črpalk in druge opreme za sedem urgentnih centrov naj bi že prihranili okoli 30 odstotkov ali tri milijone evrov.
Skupna javna naročila
Zaradi različnih cen, ki jih posamezne bolnišnice dosegajo pri nabavi zdravil in medicinskih pripomočkov, ter s tem povezanih korupcijskih tveganj je bil uveden tudi projekt skupnega javnega naročanja zdravil in medicinskih pripomočkov.
Poleg tega od februarja deluje skupna baza cen (ali Intravizor), ki omogoča zdravstvenim zavodom vpogled v cene materialov in njihovo primerjavo. To je v pomoč direktorjem zdravstvenih zavodov ter drugim odgovornim osebam pri nabavi zdravil in materialov.
Veliko si obetajo tudi od prenove obračunskih modelov, na podlagi katerih poteka plačevanje izvajalcem zdravstvenih dejavnosti za opravljeno delo.
Pomanjkljivost obstoječih modelov temelji (tudi ali predvsem) na pomanjkljivem vrednotenju storitev. Vsi deležniki zdravstvenega sistema ugotavljajo, da so storitve plačane nesorazmerno – nekatere premalo, nekatere sorazmerno preveč.
Podcenjenost ambulantnih storitev in nepriznano administrativno delo v specialističnih ambulantah se na primer negativno odraža v poslovanju ambulant oziroma bolnišnic.
Po mnenju ministrstva bi morali oblikovati seznam storitev in takšne cene storitev, ki odražajo realno porabo časa medicinskega osebja, materiala in amortizacijo.
18