Taksisti tekmujemo, kdo bo hitreje prišel do stranke

Sogovornik je želel ostati anonimen, saj se v hudi konkurenci šeststo ljubljanskih uradnih taksistov (skupaj s tistimi brez licenc jih je po njegovi oceni kakšnih tisoč) pač ne upa preveč izpostavljati.

Po vaši oceni v Ljubljani deluje 600 taksistov z licencami in še kakšnih 400, ki so brez nje. Kako je sploh lahko nekdo taksist brez licence?

To je mogoče, ker dajejo v najem podlicence. Nekdo pridobi licenco za taksi – glavni pogoj je, da imaš lasten avtomobil –, potem pa da podlicence v najem drugim voznikom. Zaslužek se deli na polovico. Ljudje, ki vzamejo taksi v podnajem, običajno ne odprejo s. p.-ja in v bistvu delajo na črno.

Menite, da so se na Mestni občini Ljubljana z omejevanjem tarif reševanja kaosa lotili na pravi način?

Avgusta začne veljati omejitev zgornje meje cene za vožnjo s taksijem. To je pol koraka v pravo smer. Ni pa spodnje omejitve. Temu pravim damping, saj kdor te s taksijem pelje za 60 centov na kilometer, ne more preživeti. Praktično mu ostane sedem evrov na dan. Morda deset, če ne kadi in če ne hodi na malico.

Kako sploh postaneš taksist? Kupiti moraš svoj avtomobil, tablo, taksimeter, odpreti s. p. Je treba izpolnjevati še kakšne pogoje?

S. p. je odprt v enem dnevu. Načeloma moraš opraviti še zpit iz poznavanja mesta in tečaj prve pomoči. Potem se pa tudi že neha. Stvar je zelo preprosta. Pa recimo, da moraš znati slovenščino – ni pa pravilo.

Koliko lahko taksist v Ljubljani v povprečju zasluži na dan?

Decembra, ki velja za vrhunec sezone, lahko zaslužiš tudi tri tisoč evrov, v povprečju pa okoli dva tisoč evrov na mesec. Zato nekateri delajo kot taksisti samo decembra, potem pa izginejo.

Čez poletje, ko je mrtvilo, si vesel, če dobiš od 700 do tisoč evrov mesečno. Poleti je čista tema – delamo samo zato, da plačujemo prispevke državi. Kdor jih pač sploh še lahko plačuje.

Ali med taksisti v boju za stranke nastanejo tudi konflikti?

Seveda, a se vozniki v takih primerih kar hitro dogovorijo. So določena pravila, ki se jih treba držati, in na to se prej ali slej navadijo vsi.

Za kakšna pravila gre? Kaj bi svetovali novincu, nekomu, ki bi danes začel voziti taksi?

Iz centrale recimo pride poziv in gresta dva po isto stranko. Načeloma naj bi stranko pobral tisti, ki je bližje njeni lokaciji. Potem začneta taksija tekmovati, kdo bo prej, pri čemer gre za to, kdo je hitrejši ali spretnejši.

Pravila, ki se jih držimo, so: ni prehitevanja na isti cesti, ne moremo delovati po načelu kateri avtomobil bo hitreje peljal, bo prej tam.

Uporabljajo pa taksisti razne trike, razne vzporedne ulice …

Kdo bo pobral stranko, je torej odvisno bolj od sreče kot od česa drugega. To je hudo. Če bi bilo mogoče delati tako, bi pač enkrat na teden izpolnil listek za loto in dobro živel.

Kako bi moralo biti delovanje taksi služb urejeno po vašem mnenju?

Preveč nas je. Moralo bi veljati: en avtomobil, ena licenca, en voznik. Predvsem pa bi morali poostriti nadzor. Ta bi moral biti reden, ne pa da inšpekcija pride enkrat ali dvakrat na leto – pa še takrat vemo, da bo nadzor, še preden inšpektor zapre vrata pisarne.

Tisti, ki nima urejenih stvari, se bo skril. Mene, ki bom ostal na cesti, pa bodo na vsakem ovinku ustavljali in zahtevali vse mogoče.

Če recimo nekdo nima licence za voznika taksija, je dvesto evrov kazni. Če pa nekdo licenco ima in jo je pozabil doma na hladilniku, je kazen 1200 evrov. S tem da tisti, ki nima licence, tudi kazni ne bo plačal.

Osebno bi postavil mejo, da je taksist lahko samo tisti, ki ima vozniški izpit deset let. Danes pa je tako: včeraj je naredil izpit, danes pa že lahko vozi taksi – v kratkih hlačah in majici brez rokavov. In nihče mu ne more nič. Velika krivda pri tem je tudi na ramenih zavoda za zaposlovanje. Tam so marsikomu, ki je ostal brez dela, dali štiri tisoč evrov in mu rekli, naj gre vozit taksi. Tako, čeprav nas je že vsaj enkrat preveč, vedno prihajajo novi in novi ljudje. Kot da bi se nas držal nekakšen sloves, da je s taksiji mogoče dobro zaslužiti.

Nekateri pravijo, da se še ni rodil tisti, ki bi spravil taksije v red – ampak poskusiti je pa treba.

Na Mestni občini Ljubljana poskušajo marsikaj – najprej so predlagali, da bi šli vsi taksiji pod okrilje LPP-ja, zdaj predlagajo, da sami določimo enotno ceno.

Če bi župan rad, da pridemo delat pod LPP in postavljajo pogoje kot je, kakšne barve naj bo avtomobil, je to lepo. Naj mi da od 20 do 30 odstotkov subvencije, pa bom kupil avtomobil kakršnekoli barve želi. Tudi rožice bom narisal nanj in dal njegovo fotografijo na streho.

Na MOL-u so predlog, da bi se vsi taksisiti zaposlili na LPP-ju, sprva vpeljali zelo na silo. V zadnjem času so se le malo unesli in mislim, da gre zadeva v pravo smer.

Na začetku pa je kazalo, kot da hočejo predvsem večino zdajšnjih taksistov počasi ukiniti in organizirati lastno službo. Temu se, saj veste, drugače reče s tujim po koprivah mahati. Ampak z mojim ne bo nihče. (smeh)