Tatjana Borovšak živi s petimi otroki v Suhem Vrhu in je srečna

"Po napornem dnevu si rada vzamem čas za sebe. Tako sem si lani postavila na travnik kopalno kad, v katero sem nalila vodo, prilila še rmanov čaj in nasula cvetove vrtnic. Rekla sem si, da če že delam in je vsenaokrog mene lepo ter estetsko, zakaj ne bi še sama uživala v tem okolju,« je povedala med pogovorom o življenju na Goričkem Tanja Borovšak, arhitektka, ki se je po veliki življenjski prelomnici odločila, da bo kot mama samohranilka s petimi otroki živela v Suhem Vrhu na Goričkem, čeprav je bila prej mestni človek.

Tanja, ki je kot najstnica le z veliko težavo spremljala mamo v Suhi Vrh in je zaradi odpora do prisilnih obiskov na podeželju skorajda zbolela, danes trdi, da ji je delo na vrtu v neizmeren užitek in da je najbolj srečna takrat, ko je sredi svojega zelenja. Če bi lahko, bi ves čas delala samo to. Toda življenje ima svoje zahteve – dokler otroci ne bodo sami skrbeli zase, je prisiljena opravljati tudi službene zadeve, torej delo v svojem arhitekturnem ateljeju Zlati rez, ki ga je ustanovila 2001. leta.

Spoznanje, da je živeti z zemljo pomembno Pot do tega spoznanja je kar dolga. Ne da se ga vsiliti nekomu, ki nikoli ni živel na podeželju, niti ne preskočiti vseh življenjskih preizkušenj na poti. In Tanja jih je imela kar precej. Čeprav je že v svojem gimnazijskem času veliko raje hodila na mamino domačijo v Suhem Vrhu, pa si takrat prav gotovo niti v sanjah ni predstavljala, da bo nekoč živela na Goričkem. Odločila se je za študij arhitekture in že v drugem letniku imela prvo hčerko. Vseeno je Tanja po sedmih letih v Ljubljani končala fakulteto in diplomirala, se vrnila v Mursko Soboto, kjer je stanovala v Prešernovi ulici, čez poletje in ob koncu tedna pa vse več časa preživela z otroki v Suhem Vrhu. In tako je počasi začel nastajati poleg maminega vrta tudi Tanjin vrt. Kdaj torej pride to spoznanje, da je pomembno imeti svoj vrt in živeti z zemljo?

"Ko imaš družino in ko imaš vrt tudi zaradi hrane in premišljuješ, kaj boš dal na mizo in otrokom. Mi smo se že od vsega začetka prehranjevali zdravo. V začetku sem na vrtu delala toliko, kolikor mi je dopuščalo delo v podjetju. Toda težko je bilo vse to obvladati, se neprestano voziti sem gor. V desetih letih pa se je veliko zgodilo in spremenilo. Postala sem mati samohranilka s petimi otroki in videla, da so izdatki za hrano res ogromni. Predvsem zelenjava in sadje sta čedalje dražja. In ker je zdrav način življenja že od nekdaj del mene in sem v petnajstih letih preštudirala marsikaj o makrobiotiki, permakulturi, naravnem vrtnarjenju, divji hrani, nabiranju zelišč, sem od vsakega pobrala le tisto, kar mi je ustrezalo. Po odločitvi, da se preselimo, je bila moja osnovna misel: kako preživeti na 'grünti' – ta misel me spremlja ves čas," mi je pripovedovala Tanja Borovšak. Pri tem se spomniva, koliko je neobdelanih vrtov, ki so se spremenili v okrasne umetelno urejene vrtove, polj, travnikov in opuščenih sadovnjakov na Goričkem.

Logistika za življenje v naravi Ne moreš uživati v delu na vrtu, če ne živiš z njim. Če se voziš nekam, da bi tam delal, si z mislimi vedno nekje drugje. Tanja je to spoznala že zgodaj. Zdaj ji ni žal, da se je odločila živeti s petimi otroki v Suhem Vrhu, na gričevnatem terenu v vasi, katere ime priča, da je tam »suho«, brez vode. In kako se je meščanka z arhitekturnim znanjem lotila dela na vrtu?

"Priznam, da sem najprej preštudirala vso literaturo, ki je bila na voljo v knjižnici. Jaz še vedno grem na vrt delat s knjigami. Vzamem s sabo košarico, v kateri so knjige, in preštudiram, katera rastlina gre s katero skupaj, kako dolgo rastejo, katera zelišča ali rože morajo biti zraven. Tega se potem držim in vidim, da mi uspeva. Pač sem na vrtu s knjigami,« prizna. Pri ureditvi ji je pomagalo tudi arhitekturno znanje, saj ima izostren občutek za red in estetiko. Tako se je z znanjem iz knjig in spoznavanjem terena lotila dela, najbolj intenzivno pa pred leti, ko se je začela kriza in je bilo vse manj naročil za delo. Toda tokrat ni več sama, ampak ji v Suhem Vrhu pomagajo tudi otroci. »Sin, drugi otrok, študira agronomijo na mariborski kmetijski fakulteti in je navdušen nad pridelavo – najprej sem 'okužila' jaz njega, zdaj pa se kar dopolnjujeva. Najstarejša hčerka pripravlja doktorat s področja živilske tehnologije na Biotehniški fakulteti in mi je tudi lahko v veliko pomoč. Druga hčerka končuje srednjo umetniško šolo v Mariboru – smer balet, dva pa sta še v osnovni šoli, najmlajši sin pa si je tudi omislil kokoši in petelina. Tako se peljemo vsi zjutraj v Mursko Soboto in popoldne, ko vsi končamo svoje obveznosti v šoli in glasbeni šoli, spet nazaj v Suhi Vrh."

Vrt, urejen po vzoru narave Čeprav je arhitektka, pa to ne pomeni, da je njen vrt arhitekturna mojstrovina – pravzaprav je njen vrt mojstrovina narave, katerega osnovno smer je določal teren. Pri urejanju so uporabljali lokalne materiale, ki so na dosegu roke –brez belih primorskih kamnov ali betonskih obrob in stebrov, ampak le akacijo, vrbo, lesko. In še eno pravilo velja na njenem vrtu: vse je na dosegu rok, del vrta pa je urejen po permakulturnih načelih:

"Ozko parcelo od ceste do gozda in potoka smo začeli obdelovati v celoti. Na "grünti" imam vse biotope, kar jih obstaja na Goričkem: star sadovnjak, zeliščni vrt, nov vrt, vodni biotop, dedkove gorice, nekdanji mamin vrt, gozdni vrt po načelih permakulture. Zasaditev rastlin na vrtu si mora pač vsak razporediti glede na to, kako živi. Tako imamo v bližini hiše zelišča in zelenjavo za juho. Na novo smo zorali travnike in jih spremenili v njive ter jih pognojili le s hlevskim gnojem. Na spodnjem delu vrta imamo grebene, narejene pod rahlim kotom – ko je naliv, se voda ustavlja nad temi dvignjenimi grebeni, potke pa ostanejo zalite in potem voda počasi pronica v te grebene," opiše svojo ureditev novejšega dela vrta Tanja.

Z divjadjo za zdaj niso imeli težav. Na najbolj odmaknjenem delu grunta so posejali ajdo, jo porezali za potrebe čaja, drugo pa podorali. Nato so posejali motovilec in mali radič in za zdaj ni opazila, da bi se ju lotile srne. Tudi na zeliščnem vrtu ima šest takih grebenov, kjer so rasli kamilica, meta, zelena, peteršilj, timijan in šetraj. Seje jih sama, veliko sadik ji pripravi mama, želi pa si, da bi lahko kupovala ekološko pridelane sadike. V veliko pomoč sta ji bili dve bali slame, njena največja želja v tem letu pa je zimski vrt.

Velike vizije za "Süji Vrej" "Ker smo lani pridelali veliko zelenjave, smo je ogromno vložili v kozarce. Delala sem paradižnikovo mezgo z baziliko in bučami za špagete pa kečap z jabolki in hruškami – samo s paradižnikom bi bil preredek, zato dodajam jabolka ali muškatne buče. Eksperimentiram. Skuhala sem tudi okrog 50 vrst marmelad. Lani sem se tudi navdušila nad vsestransko uporabnim sladkim krompirjem pa tudi nad drenom, ki sem ga podrobno raziskala. Ljudje ne vedo, da je to odličen antioksidant, ki ima veliko mineralov. Skuhala sem drenovo marmelado z jabolki, celega pa sem tudi vložila v kozarce. Sama si pripravljam kozmetiko. Prav tako premalo uporabljamo plodove črnega trna, jerebike, skorša, kutine, čremse …" nam razkrije Tanja Borovšak in strinjava se, da so te avtohtone rastline oziroma drevesa po krivici neupoštevani in neuporabljeni.

O njih so se v preteklosti pogovarjali le moški, če so govorili o kakšni posebej dragoceni vrsti žganja. Tanja pa ve, da se iz večine plodov v naravi lahko skuhajo odlične zdrave marmelade. Iz skorša in kakava v prahu pa pripravlja odličen namaz za kruh. "Mogoče bodo ti recepti kdaj na papirju in bodo koristni tudi drugim ženskam na Goričkem," jo spodbudim.

Turizem na temelju avtohtonih rastlin Prav zares je z avtohtonimi rastlinami in s turizmom povezana tudi njena vizija razvoja v Suhem Vrhu. "Želim si razširiti površine, da bi lahko vse to znanje, ki sem ga uporabila na majhnem vrtu, prenesla tudi na večjo površino – prav tako s krožnimi oblikami. To bo nekakšna mešanica permakulturnega in lokalnega. Na eni strani bi rada imela same avtohtone rastline, ki imajo plodove, pa užitne lokalne plodovnice in veliko zelišč. Rada pa imam tudi eksperimentiranje, npr. s tobakom pa zdravo eksotiko, kakršna je na primer aronija. Združiti želim vsa znanja in dodati malo podjetnosti, tako da bi turistom ponudila nekakšen prostor z mobilnimi savnami in možnostjo relaksacije. Vse skupaj si predstavljam kot nekakšen cvetoč vrt, kjer se lahko sprostijo," nam zaupa svoje sanje in pokaže že pripravljene načrte šestih središč z manjšimi objekti.

Verjame, da bo zmogla. Že ko je širila vrt, so ji govorili, da tega ne bo zmogla. Pa je. Tudi te načrte bo uresničila prej ali slej – res pa je, da bi ji s pomočjo tistih, ki so plačani za to, da pomagajo razvijati podeželje, uspelo hitreje.