Tina Bregant o vstopu v politiko: Vidim se na tem položaju #video

S Tino Bregant, specialistko pediatrije ter fizikalne in rehabilitacijske medicine in nekdanjo državno sekretarko na ministrstvu za zdravje, smo se pogovarjali o spopadanju Slovenije z epidemijo covid-19, težavah našega zdravstva in mogočih rešitvah, pa tudi o opravljanju funkcije državne sekretarke in morebitni vrnitvi v politiko. 

Novice Nova državna sekretarka na ministrstvu za zdravje je Tina Bregant

Kako se spominjate začetka epidemije in kako gledate na trenutne razmere? Kmalu bosta minili dve leti, odkar smo v Sloveniji potrdili prve primere okužbe.

Začetkov epidemije se spomnim kot zdravnica, delala sem tukaj, kjer sem danes, v zavodu Cirius Kamnik, in vse nas je bilo zelo strah, spremljali smo kolege iz tujine, iz sosednje Italije. Konec decembra, po božiču, se je že vedelo, da se v Aziji nekaj kuha. Zadnji dan v letu je Svetovna zdravstvena organizacija dobila sporočilo Kitajske, da je stvar resna. Šlo naj bi za zelo nalezljivo pljučnico neznanega izvora. Virusni genom je bil določen že nekaj dni pozneje. Virus sars-cov-2 se je zdel velika, a oddaljena grožnja. Zdelo se je, da bo morda ostal na Kitajskem, tako kot je bilo z virusom sars in pozneje z virusom mers, ki sta se zamejila in res ostala na vzhodu. A sars-cov-2 je bil nevarnejši. Prestopil je vse meje. Razširil se je po vsem svetu kot globalna epidemija.

Smo najbližji sosedi Italije in bili smo med prvimi na udaru v Evropi. Nismo vedeli dovolj, nismo imeli dovolj zaščitne opreme. Zdravniki smo se bali, da bo tako kot v Bergamu ali da bo covid-19 kot španska gripa terjal zelo visok davek. Prvi val smo prebrodili. Bili smo hitri in temeljiti. Naučili pa smo se, da potrebujemo zaščitno opremo, maske, poostreno higieno, distanco. Hkrati pa, da zapiranja šol, vrtcev in zdravstvenih dejavnosti, kot je na primer onkologija, preventiva najmlajših in nosečnic, ne sme biti več v takem obsegu. Potem je prišlo poletje in jesenski drugi val, ki je najbolj prizadel domove za starejše. Kljub naporom vseh, ki so se trudili organizirati delo v rdečih in sivih conah, je bila smrtnost visoka. To se me je dotaknilo. Tudi pri nas doma smo izgubili moževega očeta, ne sicer zaradi covida, zaradi druge stvari, ki pa bi se morda v nekem drugem položaju lahko rešila drugače.

Potem so prišla cepiva. Res sem iskreno verjela, da se bomo čim prej cepili in z dostopnimi cepivi obvladali razmere. Nisem pričakovala, da se bodo obrnile tako, kot so se. Kot zdravnica in tudi kot človek, mama sem bila zelo razočarana. Otroci in mladostniki so plačali visoko ceno, kar ne bi bilo potrebno, če bi bili starši in stari starši precepljeni. Pomladni val je nato spet vseboval zaprtje šol. V tem valu pa je zlasti zdravstveno osebje izčrpano. Presežene so vse zmogljivosti, na vseh ravneh. Žal mi je, da se je to zgodilo. Mislila sem, da bomo v letošnjo jesen stopili dobro precepljeni in da bodo naše intenzivne enote in zdravstvo zdržali. Se pa bojim, da ljudje ne bomo zdržali, če bo takšno stanje še kar vztrajalo. Razmere se zdaj, kar zadeva okužbe v populaciji, sicer umirjajo. V bolnišnicah in v zdravstvu pa se še nekaj časa ne bodo umirile. Nekaj je ta zamik, ki ga opažamo na intenzivnih enotah, drugo pa so bolezni, ki so morale počakati, in ti ljudje bodo prej ali slej poiskali zdravniško pomoč. Trenutno obsedno stanje se bo za nas v zdravstvu znatno podaljšalo, to pa je težko in utrujajoče.

A je nekaj dobrega v tej pandemiji. Po prvih šokih, ko se ni dobilo mask in zaščitne opreme, smo ugotovili, da smo vsi skupaj v istem loncu. Izkazalo se je, da dokler ni varen vsak izmed nas, ni varen nihče. To bi bilo lahko lahko veliko znamenje za človeštvo in za vsakega od nas, kako pomembno je, da ne poskrbimo le zase, za svojo državo, ampak da resnično poskrbimo za vse. Vsaj delno smo začutili, kaj pomeni sodelovanje.

"Ko danes gledam nazaj, moram reči, da nisem z lahkim srcem prevzela mesta državne sekretarke, ker se mi je zdela naloga izjemno težka, in izkazalo se je, da je res tako. Sem pa hvaležna za to izkušnjo. Sama se včasih pošalim, da je šlo za zadnjo izgubo nedolžnosti. Veliko sem se naučila o sebi. Včasih sem se morala vsak dan sproti spraševati, kdo sem, kakšne so moje vrednote, ker so se me stvari dotaknile." Foto: Gaja Hanuna

Spopadanje države z epidemijo in sprejemanje ukrepov ste kot državna sekretarka na ministrstvu za zdravje in pozneje kot vodja kabineta ministra za zdravje spremljali iz prve vrste. Kako to, da ste se odločili prevzeti funkcijo državne sekretarke?

Čutila sem, da država potrebuje našo pomoč. Po temeljitem razmisleku in pogovoru z domačimi sem se odločila, da sprejmem to mesto. Bilo mi je težko, ne samo zaradi epidemije koronavirusa, ampak tudi zaradi nekaterih drugih stvari, na primer poznavanja ustroja države, pa otroci so bili sami doma, šolali so se na daljavo. Tisto, kar me je morda najbolj razočaralo, so izjemno grobi odnosi in komunikacija v parlamentu,  kar je bilo verjetno tudi posledica epidemije. Razmere med ljudmi so se izjemno zaostrile.  Pričakovala sem, da bodo razprave v parlamentu na višji ravni.

Ko danes gledam nazaj, moram reči, da nisem z lahkim srcem prevzela mesta državne sekretarke, ker se mi je zdela naloga izjemno težka, in izkazalo se je, da je res tako. Epidemije še zdaj ne obvladujemo tako, kot bi si želeli.

Kako se je po vašem mnenju vlada odzvala na epidemijo, kaj je bilo narejeno dobro, kaj bi bilo lahko narejeno bolje?

Zdi se mi, da se v zadnjem obdobju vse preveč krivi komunikacijo. Za vse ne more biti kriva komunikacija. Tudi razmišljanje, da moramo najti krivca (in bomo vsi preostali potem olajšani krivde), je zelo neproduktivno. Treba se je pogovarjati, a ne toliko o krivcu, temveč o vzrokih in mehanizmih, kaj mogoče ni bilo optimalno in kaj je bilo tako slabo, da je treba v naslednjem primeru izboljšati, ter seveda o tem, kaj je bilo dobro. Nič ni črno-belo. Pravzaprav gre za načela učenja. Vemo, da se otrok, podobno kot tudi mi, ne bo ničesar naučil, če bo za vsako napako hudo kaznovan. Če je kazen prehuda, se izkaže, da ko narediš nekaj narobe, to pospraviš pod preprogo, ker te je tako strah kazni.

Učna krivulja pri covidu je zelo strma. Vsi se učimo, a očitno se ne učimo dovolj hitro in dovolj kakovostno, da bi epidemijo že premagali. Potrebuje pa vsaka stvar svoj čas. Spremembe, sploh vedenjske, so izjemno zahtevne in zahtevajo dodatne napore.

Vemo pa, da sta v težkih razmerah dobrohotnost in dobronamernost ključni. Vsi smo bili premalo dobrohotni drug do drugega. Ves čas smo iskali napake, ne da bi v resnici iskali skupen cilj. Sama sem delala v Angliji in tam mi je bilo zelo všeč, da to, da si z nekom prijatelj, ni pogoj, da izpelješ projekt. Celo nasprotno, zaželena so različna prepričanja. Ko pa si sedel za mizo, si imel skupen cilj. Tako najdeš šibke točke, jih optimiziraš in k skupnemu cilju prideš kot posameznik in kot skupina, boljši. S tem se moramo v Sloveniji zagotovo še ukvarjati.

Strinjam pa se, da bi bila lahko komunikacija boljša. Če se spomnim same sebe, sem kot državna sekretarka hitela z ene konference na drugo; brez zadostne piarovske podpore, vprašanja novinarjev so mi bila vržena v obraz, nekatera resnično tudi bizarna. Nisem profesionalni komunikator, seveda je potem težko. Po najboljših močeh sem se trudila kot še marsikdo.

Mislim, da se bodo v prihodnosti razjasnila nova dejstva. Drugače se je odločati v položaju, ko nimaš vseh informacij. Danes, ko je preteklo že toliko časa, imamo več informacij, ki pa še vedno niso popolne. Vemo recimo, da je pri cepivih proti covid-19 znanost naredila ogromen korak. Naenkrat in vzporedno so začele teči študije, ki sicer tečejo zaporedno in zato trajajo več let. To se je zgodilo prvič v zgodovini človeštva in to je dokaz, kaj vse lahko znanstveniki naredijo, če stopijo skupaj. Razvoj cepiv je neverjeten, čeprav se je za vektorska cepiva, ki so narejena na nekoliko starejši način kot cepiva mRNK, lani poleti že izkazalo, da niso tako dobra, kot smo mislili še predlani, in da lahko celo pustijo resne posledice. Tega po prvem valu epidemije ni vedel nihče od nas.

"Naenkrat in vzporedno so začele teči študije, ki sicer tečejo zaporedno in zato trajajo več let. To se je zgodilo prvič v zgodovini človeštva in to je dokaz, kaj vse lahko znanstveniki naredijo, če stopijo skupaj." Foto: Gaja Hanuna

Jeseni 2020, ko se je Slovenija spopadala z drugim valom epidemije in je vlada sprejemala stroge ukrepe za zajezitev virusa, tudi nošenje mask na prostem razen za nekatere izjeme, ste javnost precej razburili, ko ste na eni izmed vladnih novinarskih konferenc dejali, da je zaščitne maske smiselno nositi tudi ob športnih aktivnostih na prostem. Ljudje so bili zmedeni, naleteli ste na precejšen odpor, na kritike.  

To je bila ena od zame bolj bizarnih novinarskih konferenc. Takrat so ljudje, vključno z mano, v strnjenih kolonah hodili in trimčkali po Rožniku in Šmarni gori. Tudi v parku, v gozdu je bila gneča. Ko prideš v zadihano skupino ljudi, pa je smiselno imeti na obrazu zaščitno masko. To se mi je zdelo logično, ne glede na to, da si zunaj. Poleg tega so takrat objavili kar solidne raziskave o prenašanju virusa prek aerosolov. Morda sem vse skupaj pojasnila na neposrečen način, z novo, nerazloženo besedo, kot je aerosol. Meni se je zdelo samoumevno, marsikomu pa ne. Jaz vem, da maske delujejo. Pozimi si včasih ob mrazu z bandano zakrijem usta na smučišču in tudi pri teku, kar me ne ovira. Zato se mi ni zdelo nenavadno, če sem to naredila tudi lani pozimi.

Mislim pa, da so bile takrat ljudem maske zelo tuje, iskali so razlage, olajšanje, da morda pa le ni tako hudo in jih ne potrebujemo. Dejstvo je, da z nošenjem mask zunaj človeku daš občutek, da je stvar zelo resna. Ali bi danes naredila kaj drugače? V tistem položaju sem odgovorila tako, kot sem, je pa res, da je marsikdo rezal izjave in jih potem lepil, izjave so bile vzete iz konteksta. Tega je bilo veliko in to me je prizadelo. Namesto podvprašanj, kaj je to aerosol, kar bi pripomoglo k razumevanju položaja, sem bila deležna komentarjev. Škoda.

Novice Vroče soočenje: "Ali smo lahko zunaj brez maske, če smo na varni razdalji?" #video

Precepljenost v Sloveniji že nekaj časa stagnira. Zakaj kljub temu, da stroka vseskozi opozarja na zlom zdravstvenega sistema, prezasedenost bolnišničnih zmogljivosti in pomanjkanje kadra, vsakodnevno poročamo o več kot deset mrtvih, ljudje pa kljub temu odlašajo s cepljenjem, ki ščiti pred težjim potekom bolezni in možnostjo hospitalizacije?

Med covidom se mi zdi, da smo se vsi začeli zapirati v svoje mehurčke. V mojih mehurčkih so vsi precepljeni, tudi s tretjim odmerkom oziroma v pričakovanju tega. Kar zadeva otroke in mladostnike, za katere skrbim, jih je nekaj že cepljenih, nekaj pa se jih bo cepilo, čeprav so mlajši. Delam namreč s kronično bolnimi otroki. To so otroci, ki jih vsako leto cepimo proti gripi, saj je lahko zanje navadna respiratorna okužba, ki ne meni ne vam ne bo povzročila težav, tudi usodna. Glede na to, da delam z ranljivimi skupinami, je precepljenost v mojem okolju visoka

Me pa žalosti, da imamo še vedno 46 odstotkov neprecepljene populacije in tudi če od tega odštejemo 15 odstotkov populacije mladostnikov do 15 let, nam ostane 30 odstotkov. Če rečemo, da je od teh dve tretjini prebolevnikov, nam ostane deset odstotkov in to se morda ne sliši veliko. Ampak to je 200 tisoč ljudi in tudi če jih zboli le majhen delež, na primer le en odstotek, je to še vedno preveč za naše intenzivne enote in za naše zdravstvo. 

Zakaj se nekateri ne cepijo? Proticepilcev je izjemno malo. So pa med necepljenimi tudi ljudje, ki imajo utemeljene razloge, zakaj se ne cepijo. Niso proticepilci, ampak imajo zelo slabo izkušnjo iz družine, so prebrali kaj takega, da jih odvrača od cepljenja, ali kaj podobnega. Pravih medicinskih kontraindikacij za cepljenje proti bolezni covid-19 pa je zelo malo. Potem pa ostane pomemben delež populacije, ki je zelo slabo obveščen. Resnično bi se splačalo narediti analizo, kdo je hospitaliziran v DTS v Ljubljani. Sama ne delam tam, a delajo moji kolegi, in ko se pogovarjam z njimi, pravijo, da gre pri mlajših v večini za slabše izobražene, priseljene. Njihova raven zdravstvene pismenosti verjetno ni zadostna in to ni njihova krivda. Mi kot družba bi jih morali opolnomočiti. Če so to ljudje, ki ne berejo strokovnih člankov, ki nimajo dostopa do verodostojnih informacij o cepljenju in jih niso nagovorile kampanje, bi jih morali nagovoriti drugače. Pri tem vidim vlogo civilnih iniciativ, nevladnih organizacij in tistih, ki so jim blizu.

Predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyn je pozvala, da je čas za razmislek o obveznem cepljenju proti bolezni covid-19. Obvezno cepljenje s februarjem uvaja Avstrija, vse bližje temu so tudi v Nemčiji. Kakšno je vaše mnenje o obveznem cepljenju?

S cepivom imamo nekaj izkušenj. Ne moremo reči, da o njem ne vemo ničesar. Vseeno pa to ni takšno cepivo, kot je na primer cepivo proti ošpicam ali tetanusu, ki ga poznamo in uporabljamo že več desetletij. Z njim tudi zaščitimo odrasle, starejše, in sicer predvsem proti težkemu poteku covid-19. Potrebna je tudi dodaten, poživitveni odmerek. Ne vemo še, ali bo morda potrebno celo sezonsko cepljenje.

Pri cepivu proti covidu se mi zato zdi bistveno, da se ljudje zavestno odločijo, zakaj se bodo cepili. Predvsem pa, da se najprej cepiš zaradi sebe, da ne boš končal na intenzivni enoti, ker intubiran in ventiliran res ne želi biti nihče. Drugo pa je, da pripomoreš k skupnosti. Ključno se mi zdi, da bi covid vzeli kot priložnost. Da se zavemo, da pri taki globalni grožnji, kot je epidemija, vsak od nas šteje. Da se zavestno odločimo za skupnost in skupne interese. Zaradi vsega naštetega nisem za obvezno cepljenje proti covid-19.

Zakaj ste se marca letos odločili za umik iz politike? 

Zame osebno je bilo precej nesprejemljivo marčevsko zapiranje, ko smo zaprli šole, frizerske in kozmetične salone, tako da sem odšla po tisti zadnji seji vlade v marcu. Ni se mi zdelo prav, da smo pozivali k cepljenju otrok in maturantov, 18-letnicam ponudili cepljenje s cepivom AstraZenece, medtem ko nismo imeli niti večinsko precepljene ranljive populacije starejših. Poleg tega sem pa imela občutek, da me novi minister ne potrebuje več in da bo z novo ekipo razmere obvladal. Tudi vsa cepiva so postala široko dostopna; lahko se je cepil vsak, ki se je želel. Morda sem sama polagala prevelike upe v cepivo. Moram reči, da je vsaj zame to, da je potreben še tretji poživitveni odmerek za boljšo imunost, malo razočaranje. Verjamem tudi, da so ljudje, ki so prejeli dva odmerka cepiva in so zdaj v zimskem valu zboleli oziroma bili pozitivni, bolezen je seveda zaradi cepljenja potekala lažje, enako razočarani.

Sem pa hvaležna za to izkušnjo. Sama se včasih pošalim, da je šlo za zadnjo izgubo nedolžnosti. Veliko sem se naučila o sebi. Včasih sem se morala vsak dan sproti spraševati, kdo sem, kakšne so moje vrednote, ker so se me stvari dotaknile.

"Kot neodvisna kandidatka sem pripravljena kandidirati tudi za poslanko, se pa vidim predvsem v izvršilni funkciji. Zato sem tudi sprejela povabilo v gibanje Povežimo Slovenijo in sem njihova kandidatka za ministrico za zdravje." Foto: Gaja Hanuna

Podpirate gibanje Povežimo Slovenijo. Lahko potem sklepamo, da znova načrtujete vstop v politiko? Se morda vidite na čelu ministrstva za zdravje?

Natanko tako, kot poje Iztok Mlakar o politiku Gvidu, pesem najbolje opiše moje občutje o politiki, ki pa ga bomo morali preseči, če hočemo sami sebi dobro. Povežimo Slovenijo je priložnost, kjer me niso vprašali o političnem prepričanju, kjer se povezujejo zelo raznoliki ljudje, ki so si zastavili skupen cilj, in to je, da bi se v Sloveniji stvari spremenile na bolje. Kot neodvisna kandidatka sem pripravljena kandidirati tudi za poslanko, se pa vidim predvsem v izvršilni funkciji. Zato sem tudi sprejela povabilo v gibanje Povežimo Slovenijo in sem njihova kandidatka za ministrico za zdravje.

Moja izkušnja z ministrstva je namreč taka, da je marsikaj mogoče, a ni preprosto, je zelo težko in je potrebno usklajevanje različnih interesov. A z dobro ekipo oziroma s širšim soglasjem je mogoče doseči marsikaj. Slovenija se je ravno na področju zdravstva znašla v položaju, kjer bo treba pridobiti široko soglasje državljanov, da se ne bomo več pogovarjali o ločenih vrtičkih, kjer bo vsak vlekel na svojo stran, ampak da se bomo začeli pogovarjati o skupnih projektih, ki bodo določali zdravje vseh Slovencev.

Imam skoraj 20 let delovne dobe v zdravstvu. Pred nekaj leti me politika ni posebej zanimala, saj so me zanimali bolniki v ambulanti. Želela sem biti dobra zdravnica za vsakega izmed njih. Potem pa sem po vseh teh letih ugotovila, da za določenega bolnika ne morem kaj veliko narediti, ker mi sistem to onemogoča. Začela sem razmišljati, kaj lahko v sistemu naredimo in spremenimo tako, da ne bi bilo dobro samo za enega bolnika v moji ambulanti, ampak da bi bilo dobro za večje število ljudi. Vidim nekatere stvari, ki res ne vodijo v boljše zdravje vseh nas, temveč ga še poslabšujejo. Čakalne dobe se le daljšajo, zdravnikov za delo na terenu preprosto ni. Trenutno je 200 tisoč ljudi brez osebnega zdravnika. Kar je nesprejemljivo, ker je osebni zdravnik tisti, ki bolnika najbolj pozna, tisti, ki se z njim najprej pogovori. Dolgoročno to pomeni, da ti ljudje ne pridejo do zdravnika, do napotnice, do redne terapije, ki jo prejemajo, in seveda ne smejo zboleti, ker ne dobijo bolniškega dopusta ali napotnice. To so nevzdržne razmere za bolnike. Nujno je okrepiti primarno raven. Obstajajo strategije, ki bi jih morali uporabiti že danes, kot so na primer uvedba administratorja na primarni ravni, debirokratizacija in uporaba informacijske tehnologije, ki bi olajšala delo, ne pa zgolj služila obračunu storitev in nadzoru. V resnici nastaja velika spregledana tiha večina ljudi, ki še niso bolniki, bodo pa to postali (zaradi staranja prebivalstva, odsotnosti preventivnih pregledov, slabše dostopnosti zdravnika na primarni ravni), in to ni v redu.

Katere so ključne težave slovenskega zdravstva in kaj so konkretne rešitve?

Primarna raven – družinski zdravniki, pediatri in ginekologi primarne ravni – v zdravstvenih domovih dobesedno gori. Če ne želimo pogorišča, so takoj potrebne reformne spremembe v organizaciji, načinu dela, pri čemer je informacijska podpora lahko ključna. Bolnika moramo vrniti v središče obravnave. Okoli bolnika moramo splesti varno mrežo. Ta ni sestavljena samo iz zdravnikov, v njej so enakovredni vsi zdravstveni delavci, od medicinskih sester, snažilk do profesorjev na fakultetah. Zdravnik ali medicinska sestra sta v zdravstvu zaradi bolnikov in sta nujna za njihovo oskrbo. Precej oskrbe mora biti na domu, ne v bolnišnicah, saj nihče ne želi od doma, sploh ko zboli ali ostari.

"Imam skoraj 20 let delovne dobe v zdravstvu. Pred nekaj leti me politika ni posebej zanimala, saj so me zanimali bolniki v ambulanti. Želela sem biti dobra zdravnica za vsakega izmed njih. Potem pa sem po vseh teh letih ugotovila, da za določenega bolnika ne morem veliko narediti, ker mi sistem to onemogoča." Foto: Gaja Hanuna Zdravstveni sistem je celota, ki skrbi za varno mrežo okoli pacienta, ob tem pa mora mrežo podpirati tisti, ki skrbi za zakonodajo, se pravi ministrstvo in vlada. Tukaj je še zavarovalnica, ki je plačnik storitev, pa NIJZ kot tisti, ki skrbi za javno zdravje in ima pregled nad tem, kaj se bo čez deset let dogajalo v populaciji. Bomo čez deset let na primer lahko še spregledali tiho epidemijo duševnih bolezni, demenco in starajočo populacijo? V tem širšem krogu so izjemno pomembne tudi zdravniška, sestrska in lekarniška zbornica, ki združujejo stroko. Vsi ti omenjeni deležniki morajo delovati kot celota, saj bo le to najboljše za bolnike. Ob tem ni pomembno, ali je bolnik bogat ali reven. Dobiti mora takšno zdravstveno oskrbo, ki ne bo vodila le v podaljšanje let življenja, ampak tudi k bolj zdravemu življenju. V Sloveniji imamo namreč zelo malo zdravih let brez oviranosti. Živimo dolgo, smo ena od najstarejših družb na svetu, ampak naši starostniki niso tako zdravi kot drugod. Trpljenja ni malo.

Veliko je prostora za preventivno dejavnost, za nevladne organizacije, ki prav pri preventivi lahko veliko naredijo. Primarna raven, ki je z vidika države najcenejša, a z vidika bolnika zelo pomembna, mora biti močna. V takem sistemu je potem mogoče imeti tudi odlično terciarno in kvartarno medicino, ki je usmerjena, saj že dobro oskrbljene in pravilno usmerjene bolnike napoti k specialistom.

Sem navdušenka nad znanostjo in zelo rada imam ljudi, zato si želim tudi nov univerzitetni klinični center z novo medicinsko fakulteto, saj vem, da imamo odlične strokovnjake, pridne dijake, ki si želijo študirati medicino, pa res ne vem, zakaj ne bi bili v zdravstvu samooskrbni? Kot že rečeno, za tak sistem bi potrebovali široko soglasje.

V Sloveniji se veliko govori o tako imenovani zdravstveni mafiji. Kdo je zdravstvena mafija, kateri so ključni vzvodi za delovanje?

Zdravstvene mafije ne poznam, do mene ni prišla. Berem in vidim pa nekatere stvari, ki so tako nenavadne, da jih ni mogoče razlagati drugače, kot da se v ozadju dogajajo neki procesi, ki so običajnim ljudem nevidni in potekajo pod površjem. Mislim, da je to vprašanje za razna računska sodišča, in da naj ljudje, ki o tem govorijo, tudi spregovorijo na sodiščih. Sem pa proti pavšalnim ugotovitvam in sojenju iz ljudstva. Če obstaja sum kriminalnih dejanj, morajo to preiskovati ustrezni organi, ki jih v državi imamo.

Novice Minister Gantar za razrešitev državne sekretarke Bregantove

Novice Hitre menjave: v manj kot treh letih trije ministri, prihaja še četrti

Novice Alojz Ihan: zakaj omikron lahko postane nekaj "pozitivnega"

Mnenja Zdravnik Sašo Rebolj: Po tihem upam, da bo skokovit porast okužb ljudi spodbudil k cepljenju #intervju