Sobota, 25. 8. 2018, 19.54
6 let, 3 mesece
Trije tedni v Sloveniji so bili dovolj, da se je Óscar vanjo zaljubil
Španec Óscar Alcaraz Mugica se je skupaj s slovenskim dekletom v Slovenijo vrnil po treh letih in pol življenja v Afriki. Tamkajšnje izkušnje so ga naredile bolj potrpežljivega in manj občutljivega, tudi slovenske ceste so mu zelo všeč. Življenja v Sloveniji se zelo veseli, za enega od svojih novih izzivov pa si je zadal tudi učenje slovenščine.
Leta 2011 je diplomiral, po poklicu je inženir kemijske industrije. Kot pripravnik je v Španiji sprva delal v podjetju Nestle, a želel si je oditi iz Španije in se naučiti angleško. Ker je v Španiji veliko delal tudi kot prostovoljec, se je od nekdaj želel v tej vlogi preizkusiti tudi v Afriki. Našel je program, v okviru katerega je nato eno leto delal na Danskem, bil osem mesecev v Afriki in se za štiri mesece spet vrnil na Dansko.
Na Danskem je spoznal slovenko in se zaljubil
V prvem letu na Danskem je delal z najstniki s posebnimi potrebami, predvsem s tistimi s težavno preteklostjo. V enem od centrov, kjer so stanovali, je spoznal tudi Slovenko, ki je delala kot prostovoljka pri istem programu in postala sta par. Kot preostalih pet članov njihove ekipe, sta nato tudi onadva za odšla v Malavi v Afriko.
Po osmih mesecih v tej afriški republiki, kjer je Óscar poučeval študente, ki so tam nato postali učitelji, sta se z dekletom vrnila na Dansko. Ko se je njuno prostovoljsko delo izteklo, sta se odločila, da se bosta preselila nazaj v Afriko. Dogovorila sta se za delo v Mozambiku, se novembra 2014 preselila tja in tam živela tri leta in pol do letošnjega aprila, ko sta se vrnila v Evropo, najprej za en mesec v Španijo in nato v Slovenijo.
Obožuje naravo, rad hodi v hribe in Slovenija ga navdušuje tudi zaradi tega.
V Mozambiku sta pomagala izboljševati življenje tamkajšnjim šolarjem
V Mozambiku sta delala pri projektu prehranjevanja v šolah (School feeding project), ki ga financira Ministrstvo za kmetijstvo Združenih držav Amerike, vodi pa ga nevladna organizacija ADPP Mozambik, ki v Mozambiku že 36 let izboljšuje življenjske pogoje ljudi z osredotočanjem na razvoj izobraževanja, zdravstva, kmetijstva in obnovljivih virov energije.
"Gre za projekt, ki v sodelovanju z vlado in lokalnimi oblastmi poteka na približno 270 šolah in vključuje okoli 82.000 otrok. S projektom izboljšujejo šolski uspeh, prehranjenost in zdravje otrok v Mozambiku skozi številne različne dejavnosti," pojasnjuje Óscar.
Oscar je bil s svojim dekletom del projekta, ki izboljšuje življenje afriškim otrokom.
V Afriki sta živela tri leta in pol
Pri projektu sta z dekletom sodelovala tri leta in pol. Aprila sta se odločila, da se želita vrniti v Evropo in pridobiti še druge izkušnje.
Po počitnicah v Španiji sta po vsej Evropi začela iskati zaposlitev in se na koncu odločila, da bosta ostala v Sloveniji, ker je bila tudi Óscarju zelo všeč, našel je službo in zdaj se veseli novih izkušenj.
"Tudi ko sem bil julija ponovno v Španiji in Sloveniji, sem imel ves čas v mislih to, da se želim vrniti v Slovenijo. Tu mi je zares všeč. Obožujem naravo, všeč so mi živali. Prav tako ne maram velikih mest. Prihajam namreč iz vasi Molledo, ki spada v špansko provinco Cantabria, katere glavno mesto je okoli 60 kilometrov oddaljeni Santander.
Óscar prihaja iz vasi Molledo (na fotografiji), ki spada v špansko provinco Cantabria, katere glavno mesto je okoli 60 kilometrov oddaljeni Santander.
Ljubljana mu je všeč, ker je majhna in se povsod kaj dogaja
Kot pravi, prihaja iz vasi, ki leži na takem območju, da je, ko je marca v gorah še sneg, 45 minut stran od smučišč in hkrati pol ure stran od morja. Tudi njegov domači kraj je tako eden od redkih, ko lahko v bližini marca dopoldne deskaš na snegu in popoldne surfaš na morju.
"In Ljubljana je, tako kot Santander, manjše mesto, zato mi je všeč. Je namreč mesto, ki ga lahko brez težav obvladuješ, živeti v njem je zelo udobno, še vedno pa je to prestolnica, zato se povsod veliko dogaja. Za primer lahko povem, da sem včeraj, ko sem šel na sprehod, za pot domov potreboval eno uro, saj se je vsakih dvajset metrov nekaj dogajalo in to enostavno obožujem. Še posebno po teh nekaj letih v Afriki se zelo veselim življenja tu," pove Óscar.
Santander je, tako kot Ljubljana, manjše mesto, zato se Oscar v Ljubljani že od vsega začetka počuti zelo domače.
V Sloveniji se že od vsega začetka počutil zelo domače
Že trije tedni v Sloveniji so bili dovolj, da se je vanjo zaljubil. Navdušila ga je narava, gozdovi, živali in rastline, vse je precej podobno severu Španije, od koder prihaja, saj, kot pravi, je vse zelo zeleno. Najbolj ga sicer navdušujejo Alpe, kjer doslej še nikoli ni bil, a si jih je vedno želel obiskati. V Sloveniji je tako kmalu obiskal Julijske Alpe.
"Neverjetno je tudi to, da si v približno eni uri v Piranu, v Alpah, Prekmurju, ali pa v Avstriji in drugje. Prav tako menim, da je Slovenija dobra država. Zelo zanimivo mi je to, da se že od vsega začetka tu počutim zelo domače. Drugačen je le jezik, ki sem ga vzel kot izziv," pravi Óscar.
"V službi, kjer bom zdaj začel delati, slovenščine ne potrebujem, zato nisem pod pritiskom, a verjamem, da se bom jezika prav zato naučil bolje, saj ne bom imel občutka, da se ga moram nujno in hitro naučiti," se novega izziva veseli Óscar.
Zelo se veseli tudi mrzlih zim
Tudi ljudje, kar jih je v Sloveniji spoznal do danes, so se mu zdeli zelo prijazni, zato ostaja pri svojem namenu, da bo tu ostal še nekaj časa. Do zdaj so ga v Sloveniji še posebno navdušile Julijske Alpe, pogledat je šel tudi medvede, saj ga zelo zanimajo divje živali. Všeč mu je bil Loški potok, Piran, navdušen je tudi nad gastronomijo, sploh v Ljubljani.
Njegova zadnja zima v Evropi je bila leta 2013, zato se veseli tudi vroče čokolade, snega in belega, mrzlega božiča. Kot pravi, je zadnje štiri božiče je preživel z morskimi želvami na plaži ali sloni v savani.
Kot pravi Oscar, je zadnje štiri božiče je preživel z morskimi želvami na plaži ali sloni v savani. Ta fotografija je nastala prav na božični dan.
Mozambik je dežela kontrastov
Mozambik, kjer je preživel zadnja tri leta in pol, vidi kot državo z zelo velikim razkorakom med tistimi, ki živijo dobro in preostalimi ljudmi, je zelo revna država. Živel je na jugu Mozambika, v provinci Maputo blizu mesta Maputo. Tam lahko na eni strani ceste vidiš ogromno hišo, hotel, banko ali kakšno drugo novo zgradbo, na drugi strani ceste pa na pol podrto zgradbo. To je kraj, poln kontrastov.
Ljudje se bolj zavedajo, kako blizu smrti so
Kot pravi, je v zadnjih sedmih letih doživel veliko različnih stvari, ki so vplivale nanj.
"Zdi se mi, da je vse vplivalo name tako, da se zdaj ne obremenjujem toliko, stvari name nimajo več takšnega vpliva. Občutim več harmonije, zdi se mi, da sem bolj v ravnovesju," pravi Óscar o svojih izkušnjah.
"Vsekakor pa je name osebno verjetno najbolj vplivalo dejstvo, da se ljudje v Mozambiku veliko bolj zavedajo tega, kako blizu smrti smo lahko. S tem se tudi veliko več soočajo. Bil sem del vodstva pri projektu s 160 zaposlenimi. Težko bi našli teden v vsem času, ko sem bil tam, da ni bilo novice, da je nekomu umrla hčerka, oče, brat, sosed ali kdorkoli drug zaradi malarije, virusa HIV, zaradi prometne nesreče ali česa drugega. To je bilo strašljivo," pravi Óscar.
Otrokom v šolah vsak dan pripravijo hrano. To je velikokrat tudi razlog, da jih starši pustijo v šolo in da se sami odločijo zanjo.
V Afriki se dogajajo tudi stvari, ki te šokirajo
Prav tako, ko nekdo v tistem okolju umre, to ni tako kot v Evropi, pravi Óscar.
"Tudi tam je to tragičen dogodek, a teden ali dva po pogrebu ljubljene osebe ljudje živijo naprej kot prej. Umiranje je zaradi zdravstvenega stanja in vseh drugih razmer te države v razvoju tako pogosto, da tega ne moremo primerjati z Evropo. Ko se na primer vrnem v Španijo in mi starši povejo, da je nekdo v naši vasi umrl, to zdaj sprejmem drugače, ker sem tega tako vajen," pojasni Óscar.
Organizacija, pri kateri je sodeloval Oscar, skrbi tudi za izgradnjo vodnjakov in toalet.
"Ne vem, morda bi lahko rekel, da sem postal manj občutljiv, a zdi se mi, da ti pomembne postanejo drugačne stvari. V Mozambiku sem videl in slišal stvari, ki jih drugod redko. V nekih odročnih območjih ljudje pravico vzamejo v svoje roke, če kdo komu stori kaj slabega. Če pojasnim na primeru – v vaseh so krave veliko vredne, zato jih tatovi kradejo. In ko nekdo ukrade krave, lahko cela vas začne iskati to osebo in če ga ujamejo, ga lahko tudi ubijejo, kamenjajo, morda živega zakopljejo," pojasnjuje Óscar. Kot pravi, ne želi še dodatno spodbujati stereotipov, a v Afriki se dogajajo tudi takšne stvari, ki te šokirajo.
Učilnice so velikokrat kar pod drevesi.
V Afriko nikoli ne moreš priti popolnoma pripravljen na tamkajšnje razmere
"Razdalja med vasjo, v kateri sem živel in glavnim mestom Maputo, je dolga 70 kilometrov. Ni bilo tedna ali dveh, ki bi minila brez nesreče v javnem prevozu, v kateri bi umrlo najmanj sedem ali osem ljudi. To se dogaja tako pogosto, da te ne preseneti več, pa čeprav te na začetku te stvari zelo šokirajo. Kasneje enostavno nisi več tako občutljiv na te novice, nekako se navadiš na to, zavedaš se, da se to dogaja ves čas," razloži Óscar.
Ko se kot prostovoljec odpravljaš v Afriko, te organizacije že doma, kolikor je le mogoče, pripravijo na to, kar te tam čaka, da ne izgubljaš preveč energije in si prej produktiven, pojasni Óscar. A, kot pravi, se vedno najde kaj, na kar ne moreš biti pripravljen.
Ko je prvič prišel v Afriko in iz letališča, ga je presenetilo, da veliko ljudi hodi bosih, brez obutve. Ker je to tako samoumevno, mu tega nihče ni povedal.
Fotografije so nekaj drugega kot to, kar vidiš z lastnimi očmi
Eno je, ko vidiš razmere na fotografijah, v revijah ali na televiziji in nekaj popolnoma drugega, ko si tam in to vidiš pred svojimi očmi, pravi Óscar.
"Velikokrat vidimo čudovite fotografije, a v resnici je lahko realnost nekaj čisto drugega. Ko ljudje vidijo na fotografijah afriško žensko, ki nosi spredaj enega otroka, drugega zadaj in na glavi še težko vodo na glavi, so te slike zelo lepe, Afriko lahko prikazujejo zelo romantično, a ko to vidiš s svojimi očmi, je to nekaj povsem drugega," pravi Óscar.
V Afriki je tudi zelo veliko lepega, predvsem pokrajina, narava in živali. Takoj bi se vrnil tja, a ker je bil nazadnje tam zaradi dela, bi se zdaj vrnil prav zaradi narave, da bi potoval. Lahko bi se vrnil tudi na delo, a zdaj ve, kaj lahko zahteva in pričakuje, pojasnjuje Óscar.
Navdušila ga je narava v Afriki. Pogrešal bo dneve, ko je vstal pred peto uro zjutraj, da je lahko šel v divjino opazovat slone.
Ljudje, ki ne izhajajo iz tistega okolja, ne bodo nikoli popolnoma doživeli, kako je
"Včasih mi je kdo rekel, da je gotovo težko živeti v takšnih pogojih, kot jih imajo ljudje v Mozambiku. A mislim, da si tega Evropejci sploh ne moremo predstavljati. Mi imamo vedno še drugo možnost. Tudi, če se odločiš, da boš živel v Afriki v ruralnem območju in tako kot ljudje živijo tam, torej brez elektrike, kjer je treba po vodo hoditi pet kilometrov daleč, v ekstremno težkih pogojih in popolnoma odvisno od tega, koliko dežuje, saj brez dežja ni pridelka in lahko zato preostanek leta preživiš v pomanjkanju. Tudi, če želiš živeti na ta način, nikoli ne boš mogel stoodstotno občutiti tega, kar občutijo ti ljudje, ker boš vedno imel že drugo možnost, ki bo vedno prisotna v tvoji zavesti," pravi Óscar, ki pritrjuje temu, da zato ker ti ljudje ne poznajo drugih razmer, na te gledajo drugače, kot mi.
V Mozambiku so mu bili predvsem všeč ljudje, njihova energija, pripravljenost na pomoč.
"Ne glede na to, koliko imajo, te povabijo, da bi s tabo delili svojo večerjo. Vsak dan vstanejo, se vsak dan posebej borijo za svoje življenje in to počnejo z nasmeškom na obrazu," pove Óscar.
Ljudje v Mozambiku so mu bili zelo všeč. Predvsem njihova energija, radodarnost, to, da se vsak dan za svoje življenje borijo z nasmeškom na obrazu. Spoznal je veliko prijateljev in sodelavcev, ki jih prav tako pogreša.
Afrika ni vedno romantična, kot jo predstavljena v dokumentarcih in revijah
Tudi v Mozambiku in drugod po Afriki so mesta razvita, imajo univerze, opere, a velika večina ljudi je revnih in ti ljudje si Evropo predstavljajo kot obljubljeno deželo, pravi Óscar. Vsi stereotipi za Afriko niso resnični, prav tako niso resnični stereotipi, ki v Afriki veljajo za Evropo, dodaja.
"Mediji jo predstavljajo kot zelo revno deželo, hkrati predstavljajo sliko Afrike kot romantične, idilične, čiste dežele. Afrika ima vsekakor tudi to, a predstavljajte si, kako v dokumentarcu gledate prej omenjeno žensko v nekem ruralnem območju, ki nosi tovor in dva otroka. To v dokumentarcu vidite, ne vidite pa, da ima v žepu telefon z internetom in Facebookom. Tam namreč prodajajo kitajske telefone, ki imajo aplikacijo za Facebook že pripravljeno," razloži Óscar.
Na polurni sestanek se je kdaj moral odpeljati že ob štirih zjutraj, da je tja prispel ob dvanajstih in se nato po pol ure takoj odpravil na pot, da je domov prišel do desetih zvečer. Razdalje v Evropi se mu zdaj zato ne zdijo omembe vredne.
Življenje velikih afriških družin ni vedno tako idilično
Prikazujejo lahko tudi idilično afriško družino in kako je lepo, ker so družine velike, povezane, skrbijo drug za drugega, nadaljuje Óscar.
"A ko bi prišli tja, bi morda videli, da v družini z osmimi člani le eden od starejših dela in mora podpirati vseh sedem, ki ne želijo poiskati službe, saj vendar dela njihov brat. Ali pa imajo očetje otroke, ki živijo z mamami, oni pa delajo daleč stran in svoje otroke zato vidijo le enkrat na dva meseca. Morda imajo otroke še v najstniških letih in se tudi poročajo zgodaj, morda ima moški tri otroke s tremi ženskami, ki živijo v različnih krajih in morda katerega od otrok sploh ne vidi, ker mama noče ničesar imeti z očetom. Veliko družin je v Afriki velikih tudi zato, ker če imajo več otrok, bo večja verjetnost za to, da bo eden od njih uspel in nato vzdrževal družino," primere ponazarja Óscar in poudari, da še zdaleč ni vse romantično in idilično.
Vsak bi imel avto, a ni primernih cest
Razlaga tudi, da je prva stvar, ki jo Mozambičan naredi, ko dobi službo, ta, da si kupi avto, to je vpliv kapitalizma in globalizacije, saj je prepričan, da ga mora imeti. A infrastruktura ni primerna za takšne ali toliko avtomobilov, saj se tam ni razvijala sočasno z razvojem avtomobilov, kot morda v Evropi ali drugje v razvitem svetu, pojasnjuje Óscar.
"Enako je s telefoni. Vsi jih imajo, elektrike pa ni. Kot sem rekel, to je dežela kontrastov. Vsi bi imeli avtomobile, cest pa ni, vsaj primernih ne. A bili bi presenečeni, kaj vse zmorejo in kam vse lahko pridejo ti avtomobili," se zasmeje Óscar in pokaže na številne avtomobile, parkirane zunaj.
"Presenečeni bi bili, kaj vse zmorejo povsem običajni avtomobili," pravi Óscar.
Slovenske ceste se mu zdijo odlične, saj si povsod lahko v dveh urah
Naše ceste se mu po izkušnjah v Mozambiku zdijo odlične. "V dveh urah si lahko na katerem koli koncu države, torej so ceste odlične. V Mozambiku smo kdaj dve uri potrebovali za samo 70 kilometrov. Za zgolj polurni sestanek na neki šoli smo morali na pot oditi tudi ob štirih zjutraj, da smo tja prišli ob poldne in se po pol ure takoj odpeljali nazaj, da smo domov prišli do desete ure zvečer," je povedal Óscar, ki se mu tudi zato razdalje v Evropi ne zdijo več omembe vredne.
Slovenske ceste se mu, še posebno po vrnitvi iz Mozambika, zdijo odlične. "Povsod po državi si lahko v dveh urah, torej so odlične," se smeji Óscar.
2