"Tudi če greš sam v svet, ni panike"

Zelo zgodaj ste se odločili za samostojno življenje. Niste se samo odselil od doma, ampak ste odšli kar na Nizozemsko. Zakaj ste imeli občutek, da morate tako zgodaj od doma?

Takoj ko sem dopolnil 18 let in sem končal srednjo šolo, sem moral iti v službo. Že od vsega začetka sem znal povsem sam poskrbeti zase. Ker sem tako zgodaj začel delati, nisem imel pravega študentskega življenja in zato sem hotel iti stran od staršev, pravzaprav celo čim dlje. Ni boljšega mesta za kaj takega kot Amsterdam. Na Nizozemskem sem si ustvaril širok krog prijateljev, zato sem spoznal, da tudi če greš sam v svet, ni panike. V bistvu si še veliko bolj izpostavljen in moraš spoznati nove ljudi. Premagati moraš velik strah, kar je koristno tudi za naprej v življenju. Študentska leta ti omogočijo, da izgubiš ta strah, in moj Amsterdam mi je dal točno to. Moraš si sam oprati perilo, si zlikati in to je bilo res lepo.

Na začetku sem tri mesece delal kot sobarica – pospravljal sem sobe, sprejemal nočne goste in bil prava snažilka. Takrat se mi je ego kar sesul, ampak je bilo fino, ker sem videl, da bom lahko delal vse v življenju. Potem sem delal še v Zari, kjer nisem toliko zaslužil, zato sem si moral najti še eno službo, tako da sem delal še v "coffee shopu". Bilo je zelo naporno, vendar sem kmalu obdržal samo delo v "coffee shopu", kjer pa sem kmalu začutil, da mi ne omogoča osebne rasti. Zato sem si začel iskati službo v kuhinji. Poslal sem prošnjo v neki klub, kjer je med tednom šola, ob koncih tedna pa so tam "partyji" in imajo tudi zelo dobro restavracijo, ki se uvršča med 20 najboljših v Amsterdamu. Tam sem moral pripravljati obroke za od pet do deset tisoč ljudi. Moral sem organizirati svoj kader, naročati sestavine. To delo sem imel malo več kot eno leto.

Potem se je k meni preselilo še dekle, ki je bilo sprejeto na izmenjavo prek Erasmusa. Takrat sva oba delala in življenje v Amsterdamu je bilo kot nekakšne delovne počitnice. Vse skupaj sem na Nizozemskem živel skoraj tri leta.

Zakaj ste se odločili, da greste tako daleč?

Končal sem srednjo šolo in sem šel delat, vendar nikjer nisem začutil motivacije. Po nekaj mesecih sem ponavadi ugotovil, da tam ne bom srečen. Nisem vedel, kaj bi naredil, saj za šolo nisem imel veliko časa, in edina možnost se mi je zdela, da bi šel nekam stran in pustil svetu, da vidim, kaj mi bo prinesel. Potem sem videl, da se vse da urediti.

Kaj vam je pomagalo, da ste zdržali in niste kar spakirali ter odšli domov?

To, da sem si hotel dokazati, da sem sposoben skrbeti sam zase. To je bila največja motivacija – da sem vedel, zakaj in za koga delam. To izkušnjo sem potreboval in točno to sem tudi dobil. "Street knowledge" je bil na Nizozemskem kar močan.

Ste imeli kdaj občutek, da bo treba nazaj?

To sem začutil kaj nekajkrat. Že ko sem čistil stranišča. Bil sem popolnoma prepoten, v uniformi, z rokavicami. Takrat sem se prav razjokal, kam sem padel. Ko sem se pomiril, sem se spomnil na domovino, kamor se vedno tako rad vračam, saj je res čudovita.

"Vsi ptički gredo iz gnezda, ko je čas za to"

Kaj svetujete staršem, katerih otroci se želijo že tako zgodaj odseliti?

Moja mama se je strinjala, da je to res tisto, kar potrebujem. Bila je prav vesela in mi je rekla, naj grem daleč od nje. Če greš iz Slovenskih Konjic v Ljubljano, to ni to. Vseeno si lahko čez eno uro doma. Zato sem moral iti tako daleč, da sem se sam znašel, če je šlo kaj narobe. Vsi ptički gredo iz gnezda, ko je čas za to. Odnos med starši in mladimi se izboljša, ko gremo od doma, saj si gremo manj na živce. Ko smo skupaj, res cenimo skupen čas.

Kaj je najpomembnejše, ko se odseliš in greš na svoje – kuhanje in druge gospodinjske veščine, služba?

Jaz sem zelo užival, če sem lahko sam skrbel za svoje obleke, jih opral, zlikal in zložil v omaro. Vse sem imel lepo urejeno po barvah. Doma nikoli nisem imel tako urejeno, tudi zdaj nimam. Bil sem ponosen na malenkosti, ki jih prej sploh nisem opazil. Pomembno se mi zdi, da si skuhaš, opereš perilo in imaš pospravljeno. Potem je vse drugo precej lažje.

VIDEO: Paštica aglio e olio

Ste živeli sami ali ste skupaj s kom najeli stanovanje?

Živel sem s tremi fanti, ki so bili tam že prej. Eden od njih je odšel domov in se je ena soba sprostila. Ko je prišlo še dekle, pa sva se odselila na svoje. Potem sva na Nizozemskem ostala še eno leto.

"Ohraniti moramo razmišljanje naših babic"

Kdo vas je navdušil za kuhanje?

Mama je veliko pekla torte, babica pa me je popolnoma navdušila nad pripravo vsakdanjih obrokov. Za vse je kuhala, še vedno kuha. Babica je zelo cenila hrano, ker je ni bilo tako veliko. Zdaj pa imamo preveč hrane in je ne znamo več ceniti. Ohraniti moramo to razmišljanje naših babic, ki so včasih uporabljale samo zelenjavo z vrta. Enkrat na teden so jedli meso, če je sploh bilo.

Kako je ohranila to veselje do kuhanja, če še vedno kuha za vas vsak dan?

Po poklicu je bila šivilja, v kuhinji pa se je počutila odgovorno za vse nas, da ne bomo lačni, ko gremo po svojih opravkih. Skrbeti za nekoga in kuhati zanj je veliko zadovoljstvo. 

Tudi zato sem šel delat v kuhinjo, ker zelo uživam, če nekomu nekaj skuham in ga gledam, kako mu tekne.

Torej gre vaša ljubezen res skozi želodec oziroma prek krožnika do ljudi?

Zagotovo. S kuhanjem lahko daš veliko ljubezni. V resnici čisto vsak zna kuhati, če zna najti veselje za kuhanje. Po deset tisoč urah postaneš profesionalec. Če te nekaj veseli, bo to lahko tvoj hobi, in če je hobi tudi služba, boš vedno imel veselje. Pozivam vse: v življenju počnite to, kar vas veseli. Največja težava pri mladih je to, da si ne zaupamo, starši pa nam vedno hočejo pomagati z nasveti. Svetujejo nam šolo po svoje. V resnici pa si mora vsak sam najti področje, ki ga zanima. Vsak se mora najti v tem, kar dela. Če v službi nisi srečen, tudi doma ne boš. Eno tretjino življenja preživimo v službi, zato si moraš v službi najti svojo "družino", sicer ne boš mogel uživati.

Pripravil je štiri jedi, ki jih lahko na krožnik postavite tudi, če kuhate z dvema levima rokama:

Spremljaj Žigove kuharske nasvete

"Ocvrt krompirček je veliko boljši, če ga ješ z rokami"

V kakšni fazi je zdaj vaša restavracija Žigola?

Zdaj smo prinesli pohištvo. Čakam konvektomat, ocenjujem, da bomo oktobra začeli delati. Pripravljamo celostno podobo in spletno stran. To je fino imeti že na začetku, da te ljudje najdejo. Promocijo bi rad gradil od ust do ust, to je najbolj učinkovito.

Želim si kuhati ekološko, moji dobavitelji bodo lokalni. Meso bom vzel pri kmetu, kjer bom lahko prej žival videl in jo pobožal. Saj mi je hudo pri tem, ampak nisem tak človek, da bi naredil 500 porcij na dan. Preveč nas je, da bi vsak dan jedli meso, to ni ekološko. Našel sem toliko drugih nadomestkov, kot so gobe, na primer bukov ostrigar, iz katerega naredim odličen burger. Sploh ne veš, da je rastlinski. Meso bo bolj ob koncu tedna, kot v časih naših babic. Hočem podati posebno zgodbo. Jedli bomo z rokami, saj so si pribor izmislili ljudje, ko so imeli preveč dobrin. Ocvrt krompirček je veliko boljši, če ga ješ z rokami. Ponujal bom ulično hrano z vsega sveta, pripravljeno na svoj način. Azijski spekter ulične hrane mi je najbližje. Iščem sodobne recepte in bi rad ustvaril jed, ki bo značilna za naš kraj, mogoče z ajdo. Ajdove hrenovke so na primer zelo dobre.