Tudi Slovenci imamo svoj Camino

Malokdo ve, da je velik del Jakobove poti speljan tudi po Sloveniji.

Jakobova pot v Sloveniji je dolga že kar 297 kilometrov. Ustanovila sta jo Marjeta in Metodij Rigler s prijatelji. Prvič sta se na romanje na grob sv. Jakoba v španski Composteli, ki po Jeruzalemu in Rimu velja za tretjo božjo pot na svetu, odpravila leta 1995. "Takrat smo šli z avtobusom in šele ko smo prišli na cilj, so nam v enem od prenočišč povedali, da smo prvi Slovenci, ki so romali po tej poti," se Metodij Rigler spominja trenutka, ko ga je prevzela Jakobova pot. Takrat o približno 800 kilometrov dolgi poti do groba sv. Jakoba, ki jo je potem prehodilo tudi na stotine (vernih, nevernih in drugače verujočih) Slovencev, še ni bilo dosti znanega. "Prvič sem o njej bral v začetku devetdesetih v nekem avtomobilskem članku, saj sta se po poti odpravila dva novinarja," pripoveduje Metodij in dodaja, da je k priljubljenosti Jakobove poti veliko naredila tudi knjiga Shirley MacLaine – čeprav je ta precej stvari na romanju doživela po svoje.

"Blagor vama, uboga reveža!" Marjeta in Metodij sta bila po vrnitvi deležna številnih vprašanj. Da bi nanje odgovorila, sta napisala knjigo Blagor vama, uboga reveža – tako ju je namreč poimenovala sorodnica pred odhodom. Knjiga je bila razprodana in je doživela ponatis, Marjeta in Metodij pa sta leta 2000 ustanovila Društvo prijateljev poti sv. Jakoba, po vzoru drugih držav v Evropi. Njihov namen je oživljanje tradicije slovenskih srednjeveških romanj in potovanj po poteh, ki vodijo v Compostelo. O slovenskih romarjih, ki so hodili tja, je pisal že Prešeren, najbolj znan srednjeveški romar iz naših krajev pa naj bi bil Ulrik II. Celjski, vnuk Hermana Celjskega.

Dolgo sta tavala v temi "Kmalu po vrnitvi iz prvega romanja sva začela raziskovati, kako je z romarskimi potmi v Sloveniji, a smo kar dolgo tavali v temi. Nismo našli podatkov, na katere bi se lahko oprli. Potem pa je leta 2000 v Parizu izšel vodnik o evropskih Jakobovih poteh in v njej je bila zarisana t. i. hrvaška smer, ki je vodila tudi čez Kostanjevico in druge slovenske kraje. Potem nam je bilo veliko lažje. Marjeta se je zakopala v arhive in knjižnice, pomagali so nama številni prijatelji in prostovoljci." Ko so enkrat vedeli, kje iskati, so se viri kar nizali. Srednjeveške poslikave in kipi v slovenskih cerkvah, pa tudi ljudske pesmi o romarjih ter številne cerkve svetega Jakoba so osnova članom društva pri raziskovanju in postavljanju stezic, ki so v srednjem veku tudi prek Slovenije vodile v Compostelo. "Kot po vsej Evropi se je tudi prek našega ozemlja izrisalo več stezic. Osrednja pot, ki so jo poimenovali Deblo Jakobove poti, poteka od hrvaške meje pri Obrežju prek Ljubljane proti Trstu. Gorenjska veja gre iz Ljubljane in pelje prek Korenskega sedla v Avstrijo ali prek Svetih Višarij v Kanalsko dolino v Italiji in naprej proti Composteli. Od madžarske meje proti osrednji Sloveniji smo začrtali tretjo smer, ogrsko vejo. Da je pot potekala prav po teh krajih, med drugim nakazujejo imena nekdanjih romarskih prenočišč, kot so Špitalič pri Žički kartuziji, Špitalič v Tuhinjski dolini, najdena keramična skodelica na celjskem gradu …"

Člani društva prijateljev Jakobove poti so t. i. Deblo Jakobove poti čez Slovenijo slovesno odprli 25. julija 2010. 5. septembra letos pa so odprli še gorenjsko-višarsko vejo poti, ki se cepi na Koroško.

Camino v Sloveniji V Sloveniji je že 297 kilometrov poti, speljanih tako po gozdnih in travnih stezah kot po asfaltu. Na nekaj soglasij lastnikov zemljišč utemeljitelji poti še čakajo, trenutno pa so najbolj ponosni, ker jim je uspelo označiti še Ogrsko vejo. Kako so romarje sprejeli domačini po vaseh, ki tradicionalno čuvajo zemljo kot punčico svojega očesa? "Najprej so nas marsikje precej nezaupljivo gledali, češ kaj hočemo. Ko smo prišli večkrat, pa so se navadili in se začeli zavedati, kaj lahko to tudi zanje pomeni," Metodij navrže omeni bolj mimogrede. Medtem ko so po španskem delu Camina, ki ga vsako leto prehodi tisoče ljudi, prenočišča uradno zastonj (zanj plačaš prostovoljni prispevek, če imaš denar), je pri nas seveda drugače; cene prenočišč ob romarski poti so kar precej zasoljene; ena noč z obroki hrane bi romarja stala vsaj okoli 20 evrov. Celotna infrastruktura za romarje ob poti še ni urejena, se pa zadeve počasi, a opazno izboljšujejo. "Tako je mogoče že prespati v nekaterih katoliških domovih, na morebitne romarje pa se pripravljajo kmetje tudi že po nekaterih vaseh," pravi Metodij. Potem še doda, da so posebej ponosni na romarski potni list, ki da ga Slovencem zavida vsa Evropa. Pred časom sta z Marjeto slovensko vejo Jakobove poti predstavljala na konferenci v Utrechtu, kjer sta navzoče navdušila tako zelo, da so ju povabili še na Florido. Metodij meni, da so tujci pokazali toliko navdušenja nad slovensko romarsko potjo tudi zato, ker so ljudje (sicer najpopularnejšega) romanja v Compostelo že nekoliko naveličani, alternative, kot je Slovenija, pa znajo biti tudi nekoliko napornejše, saj je treba za razliko od španske poti prehoditi tudi kar nekaj gričev.

Janković jih ni oviral Speljati in označiti tristo kilometrov poti po ozemlju, kjer za vsak najmanjši premik potrebuješ dovoljenje, lastniki pa ljubosumno čuvajo vsak milimeter svoje zemlje in so jo po tradiciji pripravljeni braniti tudi z orožjem, seveda ni mačji kašelj. Da je pridobil dovoljenja, da so postavili table s puščicami ali simbole s počeno školjko, ki označuje Jakobove romarje, je Metodij potreboval kar nekaj let zavidanja vredne trme. "Začel sem z Ljubljano, dve leti sem se trudil, da bi dobili soglasje, da lahko oznake postavimo na območju, ki je opredeljeno kot javno dobro. Srečo smo imeli, ker smo med enim od pohodov srečali župana Jankovića. Pozdravil nas je in pozneje smo se najavili pri njem in mu predstavili, kaj delamo. Rekel je, da denarja ne bo, ne bo nas pa oviral. Tako je tudi po njegovi zaslugi po centru Ljubljane mogoče videti Jakobovo školjko kot simbol poti. Res je, da ne smemo postavljati tabel, saj je to v centru strogo prepovedano – prijazno pa so nam dovolili, da smerne poti in simbol školjke namestimo na lučeh, za katere v Ljubljani skrbi Javna razsvetljava," pravi Metodij, ki ima več težav s prepričevanjem lokalnih šerifov v nekaterih manjših vaseh in krajih.

Po Poti spominov in tovarištva A prepričan je, da jima bo z Marjeto tudi to oviro uspelo premagati. Dovolj zgovorno je namreč že to, da je velik del romarske poti speljan po ljubljanski Poti spominov in tovarištva. Kako jim je uspelo prepričati pregovorno ideološke nasprotnike, da je na lepo urejenih poteh okoli Ljubljane prostora za obe poti? "Ah …" se Metodij nasmehne in zamahne z roko, "partizanom smo predstavili idejo, predlagal sem jim simbiozo in sploh ni bilo nobenih težav, saj so videli, da smo povsem dobronamerni." Malo je bilo posredi tudi sreče, prizna, saj je bil ravno takrat član mestnega odbora za spominska obeležja.

Tako je Jakobova pot ob Ljubljani speljana do Golovca, nato gre čez center mimo cerkve svetega Jakoba, romarska pot, ki jo označuje počena školjka, pa se Poti spominov in tovarištva ponovno priključi na Viču. Metodij, ki je tudi v španski Composteli srečal ogromno ateistov in pripadnikov drugih ver, se samo nasmeji. "Vesel sem, da so dali soglasje, težav – razen občasnih vandalskih izpadov tistih, ki uničujejo ena in druga obeležja, pa ni. Tisti, ki ve, za kaj gre, ko vidi simbol s školjko, pač hodi po Jakobovi poti ali pa po PST. Tisti, ki ne ve, pa ga tako ali tako nič ne briga."