V Naklem pogreb posmrtnih ostankov strahinjskih žrtev

Z lanskim izkopom posmrtnih ostankov, preiskavo dogodkov, identifikacijo žrtev ter današnjim pogrebom, so umorjeni in njihovi svojci po 64 letih vendarle dobili svoj mir, družba pa korak k spravi. Nikakršnih dokazov za skrajni ukrep Avgusta leta 1944 so se sodelavci partizanskega gibanja in političnega vodstva na ravni kraja Naklo ter okrožja Kranj odločili za poboj šestih moških, enega s Police ter petih iz Strahinja, v knjižici Sprava pod Storžičem: Strahinjske žrtve 1944 - 2008 razkriva predsednik komisije za prikrita grobišča in zgodovinar Jože Dežman. Pojasnjuje, da dokumenti ne dajejo nikakršnih dokazov, ki bi opravičevali skrajni ukrep, da se vzame človeško življenje, temveč so v nasprotju s pravili, ki so zavezovali partizane, poboj samovoljno izvedli člani okrožja Kranj in gorenjski odred.

Skrivnost je bila odkrita leta 1990

Svojci, ki so zaradi izgube sinov, mož in očetov trpeli režimsko nasilje ter slab socialni položaj, so želeli izvedeti, ali so pobiti res česa krivi, kako so umrli in kje so jih zagrebli. Slednje so izvedeli leta 1990, ko je svojcem o tem povedal Ivan Markič iz Bašlja, kateremu je to na smrtni postelji naročila njegova mama, ki je bila partizanska sodelavka. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je šele kasneje izdalo dovoljenje za prekop in 10. novembra lani so pod Storžičem izkopali posmrtne ostanke štirih izmed šesterice ubitih.

Najdene posmrtne ostanke Jerneja Kisovca, Janeza Uraniča, Franca Kuharja in Toneta Rehnbergerja so danes njihovi svojci pokopali v skupni grob na pokopališču v Naklem, upajo pa, da se jim bodo v večnem miru kmalu lahko pridružila tudi Peter Praprotnik in Peter Stegnar. Prvi je bil ubit drugje, medtem ko je drugi predvidoma padel v prepad pod Storžičem, zato bodo njegove ostanke poskušali še najti.

Dežman: Šlo je za vojni zločin

"Danes po 64 letih od dogodka, po analizi in zgodovinski raziskavi tako dobivamo celovito sliko, ki kaže, da je šlo za vojni zločin," je poudaril Dežman. Pokop žrtev je po njegovih besedah konec desetletja trajajočega procesa, v katerem so raziskali okoliščine, našli grob, z znanstveno genetsko molekularno analizo potrdili identiteto ter z objavo dejstev odprli možnost za javno razpravo.

To odpira priložnost spravi. "Sprava je namreč preprosto to, da imamo vsi možnost javno se do dogodka opredeliti in o tem razpravljati," je ob pogrebu pojasnil Dežman, ki meni, da je najpomembneje, da je sedaj dogodek v javnem spominu in da ni več tabu, skrit nekje pod Storžičem. "Upam, da bomo v prihodnosti izpeljali več procesov, da bo nastala javna zavest o vsej zapletenosti in tragičnosti tega obdobja za vse, ki so bili vanj vpleteni," je poudaril Dežman, ki želi pokojnim večni mir, živim pa spravo z več medsebojnega sočutja.

Takšna simbolna sprava se dogaja tudi drugod po svetu

Takšna simbolna sprava se dogaja tudi drugod po svetu, na primer v Španiji. "Razlika je ta, da ima pri nas ena stran svoje mrtve že pokopane, druga pa zamolčane žrtve sedaj pokopava, medtem ko v Španiji vojskujoči strani državljanske vojne pokopavata vsaka svoje," je pojasnil Dežman. Ob tem je dodal, da so na območju Slovenije sicer precej žrtev našli in pokopali že med vojno, po vojni pa je bila ta številka relativno majhna. Kasneje, od leta 1990 je bilo vendarle nekaj odkritij ostankov žrtev medvojnih in povojnih pobojev. "Takšna družinska iniciativa in pokop v zasebni režiji, pa je zaenkrat v Sloveniji še redkost," je dejal Dežman.

V imenu pokojnih so žive prosili za odpuščanje

Domači in svojci pokojnih, ki so leta in leta spraševali, kaj in zakaj se je to zgodilo, so danes izpolnili človeško in državljansko dolžnost pokopa v blagoslovljeni zemlji. "Naš spomin na pokojne naj danes preveva duh evangelija, iz katerega so tudi oni črpali svojo moč," so v sveti maši pred pogrebom dejali sorodniki, ki so danes ob grobu po stari slovenski pogrebni navadi opravili tudi spravno dolžnost - v imenu pokojnih so žive prosili za odpuščanje.

"Danes tem žrtvam priznavamo pravico do imena in groba, ki je temeljna civilizacijska norma"

"Danes tem žrtvam priznavamo pravico do imena in groba, ki je temeljna civilizacijska norma," pa je dejal Franci Petrič, ki je vodil sveto maši. Meni, da je pokop kamenček v mozaiku odkrivanja resnice druge svetovne vojne. "Resnica nas osvobaja, če pa se bomo izmikali dejstvom, sprave ne bomo dosegli," meni.