Nedelja, 30. 7. 2017, 18.57
7 let, 2 meseca
Zakaj je Hrvaška dobila Savudrijo, čeprav tam niso živeli Hrvati
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
10
28
Določanje slovensko-hrvaške meje, zlasti tiste na območju Istre, že desetletja buri duhove. Tudi po arbitraži se bodo o tej temi še vedno kresala različna mnenja. Poglejmo, kako je v zadnjih stoletjih zgodovinsko in narodnostno nastajala meja v Istri.
Na območju Istre so se v zgodovini prepletale predvsem štiri etnično-jezikovne skupnosti: Slovenci, Italijani oziroma Romani, Hrvati in Vlahi.
Istra je bila dolga stoletja razdeljena na beneški del Istre (sem so med drugim spadali današnja slovenska obala, zahod in jug Istre …) in avstrijski del Istre (osrednja Istra, severovzhodna Istra …).
Beneška in avstrijska (kranjska) Istra
Avstrijski del Istre je bil v okviru Kranjske oziroma, kot tudi pravijo nekateri zgodovinarji, "pritaknjen" Kranjski, zato lahko govorimo tudi o kranjski Istri.
Razdelitev Istre od okoli 15. do 18. stoletja: črtkano območje je bilo del Beneške republike, belo območje del Habsburške monarhije oziroma Vojvodine Kranjske (Herzogtum Krain).
Istrski staroselci
Staroselsko prebivalstvo Istre od zgodnjega srednjega veka so Italijani (potomci staroselskih istrskih Romanov), ki govorijo istrobeneško narečje in so živeli strnjeno zlasti na zahodni obali, Slovenci šavrinskega podnarečja na severu polotoka ter Hrvati v osrednji in vzhodni Istri.
Ti istrski Hrvati govorijo severnočakavsko narečje, ki je od vseh čakavskih narečij še najbolj sorodno slovenščini. Severnočakavsko narečje se govori ob Kvarnerju do Bakra, na otoku Cres in na severu Lošinja. Južno od Bakra in tudi na otoku Krk se govori srednječakavsko narečje.
Mešanje slovenskega in hrvaškega vpliva
Slovensko naseljevanje Istre v srednjem veku je segalo tudi na področje do Mirne, kjer se je ta val s severa pomešal s hrvaškim naselitvenim valom. To dokazuje vpliv slovenščine (med drugim vprašalni zaimek kaj) v buzetskem oziroma zgornjemirenskem narečju.
Vse buzetsko narečje ima sledove vpliva slovenščine, pri čemer, kot je ugotovil slovenski raziskovalec narečij Matej Šekli, so obrobni severni buzetski govori popolnoma slovenski in so del šavrinskega podnarečja oziroma del slovenskega istrskega narečja.
V 19. stoletju in vse do konca prve svetovne vojne je bila vsa Istra del avstrijskega primorja.
Upad prebivalstva v Istri
Kljub jezikovni sorodnosti s Slovenci so se prebivalci zgornje Mirne vsaj od devetdesetih let 19. stoletja večinoma začeli narodnostno opredeljevati kot Hrvati. Govorci buzetskega narečja so bili sicer v 19. stoletju znani tudi pod imenom Fučki.
Pisana etnična sestava, ki izvira iz srednjega veka, pa je postala še bolj pisana v novem veku. Zaradi bolezni (pogosta mrzlica v dolini reke Mirne, kuga sredi 14. stoletja), turških vpadov konec 15. stoletja ter krvavih avstrijsko-beneških vojn na začetku 16. in 17. stoletja je polotok doživel upad prebivalstva.
Prihod Čičev
Tako Avstrijci kot še bolj Benečani in tudi hrvaški plemiči Frankopani so zato v Istro naseljevali nove prebivalce. V avstrijski del (današnja Čičarija in zgornji del doline Raše oziroma doline rečice Boljunčica) so se z območja Velebita in Like preselili staroselski Vlahi (Slovani so jim nadeli ime Čiči). Ti dvojezični pastirji tropov ovac so govorili romunsko (to je bil njihov izvirni jezik) in srednječakavsko narečje.
V poznejših stoletjih so Čiči opustili romunski jezik (razen v kraju Žejane). Zdaj se večinoma narodnostno opredeljujejo kot Hrvati, razen na severu Čičarije, kjer so se, čeprav so ohranili čakavsko narečje, opredelili za Slovence.
Italijanski zemljevid Balkana iz srede 17. stoletja. Območje Velebita, Like in Dalmatinske Zagore je poimenovano Dežela Morlakov, Morlakija (Morlachia). Vlaško prebivalstvo se je na to območje preselilo ali pa pribežalo v obdobju turških osvajanj.
Morlaki, Vlahi, Slovinci, Srbi ...?!
Veliko bolj obsežno kolonizacijsko politiko je imela Beneška republika, ki je v Istro med 15. in 17. stoletjem naseljevala med drugim tudi Grke, Albance, zlasti in predvsem pa Slovane iz Dalmacije.
Zahodni del Istre, približno južno od Mirne in do spodnje Raše ter del severne Istre (Vodice in Jelovice na severu današnje hrvaške Istre), so poselili prvotno zgolj štokavsko govoreči prebivalci z območja Makarske v osrednji Dalmaciji in Hercegovine. V Istri so ti priseljenci pozneje prevzeli tudi nekatere čakavske jezikovne značilnosti.
Benečani so te priseljence, čeprav niso govorili romunsko, poimenovali Morlaki oziroma Morlacchi, kar pomeni Črni Vlahi (črni zato, ker je del oblačila Morlakov bil črne barve, op. p.), staroselski Hrvati, na primer tisti iz okolice Žminja v osrednji Istri, so Morlake (od tu izvira slovenski priimek Mrlak ali Merlak, op. p.) poimenovali samo Vlahi. Da bo zmeda s poimenovanji še večja, so se Morlaki sami imenovali Slovinci, to je Slovani. V 19. stoletju pa so katoliške Slovince označevali tudi kot Srbe ali Srbohrvate.
Severni Dalmatinci in Črnogorci
Kraje na zahodu današnje hrvaške Istre severno od spodnje Mirne so večinoma poselili prebivalci severne Dalmacije, ki govorijo južnočakavsko narečje. Vsi priseljenci iz Dalmacije so bili katoliki, le konec 17. stoletja so Benečani v kraj Peroj na zahodni obali Istre naselili pravoslavne Črnogorce.
Različni etnografski zemljevidi Istre
Tako etnično in jezikovno prepletena je Istra stopila v 19. stoletje, obdobje oblikovanja sodobnih nacionalnih zavesti. Zlasti nejasna je bila narodnostna in jezikovna meja med Slovenci in Hrvati, zato so se pojavljali številni ne vedno povsem ujemajoči poskusi določitve razmejitve med narodoma.
Na zemljevidu z naslovom Nationalitäts-Karte von Deutschland (Narodnostni zemljevid Nemčije), ki ga je leta 1848 objavil nemški geograf Heinrich Kiepert, je slovensko območje pomaknjeno globoko v istrski polotok.
Za Slovence manj ugoden je zemljevid iz leta 1846 z naslovom Sprachenkarte der Österreichischen monarchie (Jezikovni zemljevid Avstrijske monarhije), ki ga je izdelal avstrijski topograf in etnograf Joseph Vincenz Häufler. Po tem zemljevidu, na katerem so slovanski prebivalci Istre označeni s skupnim imenom Istrani, je meja na istrskem polotoku nekje na današnji slovensko-hrvaški meji, pri čemer na nekaterih območjih, v slovensko škodo, sega precej globlje na sever.
Slovenci (sivozelena barva), Hrvati oziroma Srbohrvati (zelena barva), Italijani (rumena barva) in romunsko govoreči Vlahi (bela barva).
Kot eden od najnatančnejših poskusov razmejitve med Slovenci in Hrvati v Istri v 19. stoletju velja zemljevid z naslovom Ethnographische Karte der Österreichischen monarchie (Etnični zemljevid Avstrijske monarhije) avstrijskega statistika Karla von Czoerniga, ki je bil objavljen leta 1855.
Ta zemljevid so naredili na podlagi štetja prebivalstva v Istri leta 1846, ki ga je opravil Czoernig. Ta je prebivalce narodnostno opredelil glede na njihov jezik in izvor. Hrvate in Srbe šteje kot eno etnično skupino, zato Hrvate v Istri večinoma označuje kot Srbohrvate. Po njegovih ugotovitvah je Dragonja delila popolnoma slovenske Šavrine od mešanega slovensko-srbohrvaškega območja južno od Dragonje. Czoernig je severni del Čičarije videl kot del popolnoma srbohrvaškega območja, a je tudi del Čičarije, ki je zdaj na Hrvaškem, štel kot mešano slovensko-srbohrvaško jezikovno ozemlje. Do kod segata ti mešani slovensko-hrvaški območji, na Czoernigovem zemljevidu prikaže sivozelena oddebeljena črta znotraj zeleno pobarvanega ozemlja.
Kozlerjeva slovensko-hrvaška razmejitev
Dragonjo kot mejno reko med Slovenci in Hrvati je videl tudi slovenski kartograf in narodni buditelj Peter Kozler. Ta je sicer leta 1853 izdelal znani Zemljovid slovenske dežele in pokrajin, ki pa ni zemljevid slovenskega etničnega ozemlja, ampak le dežel, v katerih živijo Slovenci. Oznaka Istre na zemljevidu tako ne pomeni, da ta narodnostno v celoti pripada Slovencem.
Leta 1854 je Kozler natisnil delo Kratek slovenski zemljopis, v katerem je slovensko-hrvaško mejo postavil na črto: Piran–dolina Dragonje ali Rukava–Topolovec–Sočerga–Rakitovec–Zazid–Jelovice–Podgorje–Golac–Obrov–Poljane pri Podgradu–Podgrad–Pasjak–Jelšane.
Če je bila današnja slovenska obala v 19. stoletju in vse do let po drugi svetovni vojni narodnostno italijanska, pa je Slovencem že pred dolgimi stoletji uspelo prebiti romanski govoreči obalni pas na območju Tržaškega zaliva med Miljami in Štivanom (glej Czoernigov zemljevid iz leta 1855). Severno od Milj in vse do Štivana ob reki Timavi so bile namreč ob morju posejane slovenske ribiške vasi. Na tej starodavni slovenski obali je bila samo ena italijanska "trdnjava" – mesto Trst.
Vsi kajkavci v Istri Slovenci?
Kozlerjeva razmejitev, zlasti omemba Dragonje kot mejne reke, se je precej uveljavila in tudi skoraj zasidrala v slovensko zavest. Tudi slovenski zgodovinar in geograf Simon Rutar to reko v zadnjem desetletju 19. stoletja imenuje kot približno mejo med Slovenci in Hrvati.
Omenja pa tudi, da so pred desetletji v štetjih prebivalstva vsi kajkavsko govoreči Istrani, ne samo čisti Slovenci (čisti pomeni, da so govorili čisto slovenščino), kot jim pravi Rutar, označevali kot Slovenci. Torej tudi govorci buzetskega narečja na primer v samem Buzetu, Oprtlju …
Kajkavsko govoreči, to je vsi, ki so uporabljali vprašalnik kaj, so bili kot Slovenci označeni tudi v umaški dekaniji in motovunski dekaniji, pa v Zamasku v bližini Pazina … Leta 1861 (verjetno je mišljeno leto 1869, op. p.) so tako v Istri poleg 34.446 pravih Slovencev severno od Dragonje našteli še 33.305 Slovencev južno od Dragonje, skupaj torej 67.751.
Pri štetja prebivalstva so v Avstriji od leta 1880 naprej vpeljali poizvedbo o tako imenovanem sporazumevalnem jeziku (nem. umgangssprache), ki naj bi kazal tudi na narodno pripadnost. Takšen način štetja prebivalstva je v Istri okrepil statistično število Italijanov, saj je bil vsak, ki se je (večinoma) sporazumeval v italijanščini, popisan kot Italijan, čeprav ni nujno, da je bil italijanskega etničnega izvora. Na fotografiji: zemljevid glede na stanje sporazumevalnega jezika v Istri leta 1880. V primerjavi s Czoernigovim štetjem se je število Italijanov povečalo. Na zemljevidu: Slovenci (rumena barva), Italijani (modra barva), Srbohrvati (zelena barva), romunsko govoreči Vlahi (oranžna barva). Rumena barva slovenskega sporazumevalnega jezika sega tudi malce južneje od Dragonje.
Zadnje štetje prebivalstva v avstrijskem primorju leta 1910
Čeprav so se številni kajkavci južno od Dragonje na poznejših štetjih prebivalstva opredeljevali kot Hrvati, pa je zadnji popis v avstrijskem primorju leta 1910 pokazal, da se za Slovence kljub temu še opredeljuje kar precej prebivalcev Istre južno od Dragonje.
V naselju Kaštel, ki je bil del občine Piran, je tako poleg 812 Italijanov živelo še 362 Slovencev in 71 Hrvatov, torej so Slovenci po številu precej prekašali Hrvate. V bližnji Savudriji (italijansko Salvore), ki je prav tako spadala pod Piran, pa je živelo 371 Italijanov in 66 Slovencev. Za Hrvata se v popisu ni izrekel noben prebivalec Savudrije.
Slovenci v občinah Motovun, Oprtalj in Jelšane
Slovenci so živeli tudi južneje od Kaštela in Savudrije. V občini Motovun se je za tako Slovenca označil vsak tretji prebivalec. Slovenci so med drugim pomenili večino v naseljih Soviščine in Zamask. V občini Oprtalj pa je več Slovencev kot Hrvatov živelo tudi v zdaj hrvaških naseljih Zrenj in Čepič. V teh dveh krajih so sicer leta 1910 našteli največ Italijanov.
Slovenci so po popisu pomenili večino tudi v naseljih občine Jelšane, ki zdaj spadajo pod Hrvaško: Brdce, Pasjak, Šapjane in Rupa. Gre za kraje z območja, ki jih je Czoernig dobrega pol stoletja prej vmeščal v mešano slovensko-srbohrvaško jezikovno območje na območju Čičarije.
Popis leta 1910 v občini Piran
Slovenska enklava ob Kvarnerju?
Malce presenetljivo je, da so Slovenci pomenili tudi večino v občini Lovran ob Kvarnerju, južneje od Opatije, in sicer v naseljih Oprič, Sveti Frančisk in Tuliševica.
Istro zasedli Italijani
Po prvi svetovni vojni je Habsburška monarhija razpadla, Istro pa je dobila Italija. Zanimivo je, da je tik pred razpadom stare Avstrije slovenski politik Fran Šuklje oktobra 1918 predlagal, da bi bila vsa Istra del Slovenije (ta pa bi bila del bodoče Jugoslavije).
Ivan Hribar
"Morje bo od vseh Jugoslovanov"
Šukljetovo idejo sta ostro napadla glavna slovenska liberalna politika Ivan Hribar in Ivan Tavčar. Dolgoletni ljubljanski župan Hribar je bil iz etnografskih razlogov proti slovenskemu prisvajanju istrskih Hrvatov, a je obenem je želel k južnemu okrožju prihodnje jugoslovanske države iz praktičnih razlogov priključiti tudi Vipavsko dolino in dele okolice Ilirske Bistrice.
Hribar se je vprašal, ali je mogoče v ozadju Šukljetovega predloga želja, da bi Slovenija tako dobila več morskega obrežja. Hribar je nato poudaril, da bo plovstvo spadalo v skupne zadeve bodoče Jugoslavije in bo vsak njen državljan imel do morskega obrežja enake pravice.
Slovensko primorje in hrvaška Istra
Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je slovenska Osvobodilna fronta 16. septembra 1943 razglasila pridružitev Slovenskega primorja Sloveniji. Kmalu je sledil hrvaški protiodgovor: vodstvo hrvaškega partizanskega gibanja je 20. septembra 1943 razglasilo priključitev vse Istre k Hrvaški.
Vojaško-operativna razmejitev po reki Dragonji
Ta dva razglasa sta bila na začetku le črke na papirju, saj so območje Istre po kapitulaciji Italije zasedli Nemci. Šele oktobra 1944 so zastopniki OF v slovenskem delu Istre in zastopniki partizanskega gibanja v hrvaški Istri določili razmejitev po črti Dragonja–Topolovec–Pregara–Črnica–Obrov–Rupa.
Hrvati so prvotno želeli mejo postaviti še bolj proti severu, a so se temu uprli tamkajšnji prebivalci, ki so poudarjali, da niso Hrvati, ampak Slovenci.
Obala ob Piranskem zalivu, ki je danes jabolko spora med Slovenijo in Hrvaško, je bila vse do izselitve Italijanov v letih po drugi svetovni vojni z vseh strani večinoma poseljena z italijansko govorečimi prebivalci.
Zwittrov načrt: Savudrija in Kaštel k Hrvaški
Slovensko-hrvaško mejo ob Dragonji oziroma natančneje po dolini reke Dragonje je sicer že marca 1944 v svojem referatu o mejah predstavil slovenski zgodovinar Fran Zwitter, ki je vodil Znanstveni inštitut pri Osvobodilni fronti. Po njegovem predlogu bi katastrski občini Savudrija in Kaštel (severna meja te občine je bil kanal Sv. Odorika, ki je leta 1946 postal nova glavna struga Dragonje, saj se je prej glavni tok Dragonje v Piranski zaliv izlivala malce severneje) pripadli Hrvaški.
O določanju slovensko-hrvaške meje se pogosto omenja zgodba, da sta se prva moža slovenskih in hrvaških komunistov Edvard Kardelj in Vladimir Bakarić napila in napačno postavila mejo na Dragonjo namesto na Mirno. A je to le iz trte izvita zgodba.
Ko je ozemlje južno od Dragonje prišlo pod hrvaško pristojnost, so Hrvati pohiteli s čimtrdnejšo priklenitvijo novega ozemlja na Hrvaško. Zagrebški profesor Josip Roglić je oktobra 1945 izvedel anketo med prebivalstvom, po kateri je v nekdanjima piranskima katastrskima občinama Kaštel in Savudrija v primerjavi z letom 1910 naštel 21-kraten porast Hrvatov, število Slovencev je bilo za petkrat manjše, število Italijanov pa je upadlo za skoraj dve tretjini.
Slovenska popustljivost do Hrvatov sega v 19. stoletje
Vsekakor je – še zlasti, če upoštevamo strateško pomembnost tega ozemlja za zdajšnji slovenski dostop do odprtega morja – odpoved katastrskima občinama Kaštel in Savudrija velika napaka. Je pa tudi res, da je Dragonja že od srede 19. stoletja veljala za mejno reko med Slovenci in Hrvati.
Za slovensko popustljivost pri določanju slovensko-hrvaške razmejitve v Istri sta dva razloga. Prvi razlog je, da so slovenski politiki, ki jih je bilo strah zlasti italijanskih in nemških apetitov po slovenskem ozemlju, že od 19. stoletja do Hrvatov vodili zavezniško, spravljivo in dobrososedsko politiko, tudi za ceno popuščanja in izgube ozemlja.
Trst, slovensko mesto hrepenjenja
Drugi razlog pa je, da meja s Hrvati v Istri ni bila prednostna naloga povojne oblasti. Glavni cilj je bil poleg Gorice predvsem Trst, z njim pa slovenska stara obala med Miljami in Štivanom ob reki Timav. Glavni delež slovenskih naporov je bil namreč usmerjen v čim bolj ugodno razmejitev z Italijani in meja pri Dragonji je bila precej v senci tega.
V Trstu je po popisu iz leta 1910 živelo 119 tisoč Italijanov (polovica prebivalstva) in 56 tisoč Slovencev (četrtina prebivalstva). Središče mesta je bilo italijansko, predmestja večinoma slovenska, okolica popolnoma slovenska. V svetovljanskem Trstu, ki je bil glavna pomorska luka Habsburškega imperija, so poleg tega živeli še številni Nemci, Čehi, Judje, Srbi … Leta 1910 je bil Trst največje slovensko mesto. V Ljubljani je namreč takrat živelo 52 tisoč ljudi, pri čemer je imela tedaj prestolnica dežele Kranjske tudi močno nemško govorečo manjšino. Ni čudno, da je liberalec in pisatelj Ivan Tavčar enkrat vzhičeno dejal: "Ljubljana je srce Slovenije, Trst pa so njena pljuča."
Kako so Hrvati na račun Slovencev dobili Istro
Pri določitvi slovensko-italijanske oziroma jugoslovansko-italijanske meje sta bila v pogajanjih o meji v ospredju dva načela: etnično načelo in načelo etničnega ravnotežja. Ravnotežje pomeni, da za novimi mejami ostane prebližno enako število Italijanov in Jugoslovanov.
Prav zaradi etničnega ravnotežja je velik del primorskih Slovencev s pariško mirovno pogodbo leta 1947 ostal pod Italijo, saj je slovenski narod tako plačal ceno, da je lahko Hrvaška dobila velik del Istre, kjer je živela številčna italijanska manjšina. Naša soseda ima torej do Slovenije velik moralni dolg.
Svobodno tržaško ozemlje
S pariško mirovno pogodbo leta 1947 je bila ustanovljena tudi nevtralna država Svobodno tržaško ozemlje (STO). Sever STO s Trstom vred (cona A) je bil pod vojaško upravo zahodnih zaveznikov, južni del (cona B) pa pod jugoslovansko vojaško upravo. Z Londonskim memorandumom oziroma sporazumom leta 1954 je bil STO ukinjen, cona A je pripadla Italiji, cona B pa Jugoslaviji.
Koper, Izola in Piran so tako postali nova slovenska obala, medtem ko je obala med Trstom in Štivanom, kamor so se po drugi svetovni vojni naselili številni italijanski izseljenci oziroma prebežniki iz jugoslovanskih delov Istre, pripadla Italiji. Naša zahodna soseda je novo mejo priznala šele z Osimskimi sporazumi leta 1975, ki so bili ratificirani leta 1977. Leta 1992 pa je – kljub strahu, da bo terjala ozemlje nekdanje cone A – priznala veljavnost Osimskih sporazumov tudi novima državama Sloveniji in Hrvaški.
Na fotografiji je zemljevid Svobodnega tržaškega ozemlja: Devin (Duino), Nabrežina (Aurisina) Zgonik (Sgonico), Trst (Trieste), Milje (Muggia), Bazovica (Basovizza) in Dolina (San Dorligo della Valle) v coni A ter Dekani (Villa Decani), Koper (Capodistria), Izola (Isola), Piran (Pirano), Marezige (Maresego), Sečovlje (Sicciole), Sv. Anton (S. Antonio), Umag (Umago), Buje (Buie), Novigrad (Cittanova), Grožnjan (Grisignana) in Topolovec (Belvedere) v coni B. Na zemljevidu sta vrisani tudi reki Dragonja (Dragogna) in Mirna (Quieto).
Kako so Hrvati Sloveniji odščipnili del katastrske občine Sečovlje
Če se je leta 1944 Slovenija kratkovidno odpovedala Savudriji in Kaštelu, pa je po osamosvojitvi leta 1991 dovolila južni sosedi, da ji je odščipnila tudi območje katastrske občine Sečovlje južno od Dragonje oziroma nekdanjega kanala Sv. Odorika, kjer so zaselki Škodelin, Bužini in Škrile ter del zaselka Mlini.
Viri za članek:
- Marko Zajc, Kje se slovensko neha in hrvaško začne, Ljubljana 2006
- Matej Šekli, Zemljepisnojezikoslovna členitev kajkavščine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja, Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 9, Ljubljana 2013
- Bogo Grafenauer. Miti o "Istri" in resnica istrskega polotoka, Acta Histriae I., Koper 1993
- Darja Mihelič, Sončne in senčne strani štetij prebivalstva v Avstrijskem primorju, zbornik Zgodovinski pogledi na zadnjo državno ljudsko štetje v Avstrijskem primorju, Ljubljana 2012
- Drago Kladnik, Primož Pipan, Primož Gašperič, Poimenovanje Piranskega zaliva, Geografija Slovenije 27, Ljubljana 2014
- Simon Rutar, Samosvoje mesto Trst in mejna grofija Istra, Ljubljana 1896
28