Četrtek, 13. 3. 2025, 6.46
1 ura, 36 minut
Že 12 let pontifikata Frančiška: "Naredil je pomembne korake"
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,09
Papež Frančišek obeležuje 12 let na čelu Katoliške cerkve.
Papež Frančišek je na današnji dan pred 12 leti prevzel vajeti Katoliške cerkve in postal 266. papež ter naslednik apostola Petra. Prvi papež iz Latinske Amerike je v Cerkvi naredil kar nekaj sprememb. "Vseskozi je njegova glavna usmerjenost prenova Cerkve, ki jo je zastavil. Zadnje obdobje je recimo intenzivnejše tudi v tem smislu, tudi v luči sinodalnega procesa, ki ga je sprožil," je za Siol.net ocenil teolog Janez Juhant. V oceni Frančiškovega pontifikata je izpostavil tudi njegov odnos do beguncev, revnih, izkoriščanih in zapostavljenih, pa tudi do občutljivega področja spolnih zlorab. Komentiral je tudi papežev odnos do Slovenije.
O zdravstvenem stanju papeža smo govorili s teologom in akademikom dr. Janezom Juhantom, ki tako kot verniki in preostali svet informacije o zdravstvenem stanju papeža dobiva le preko uradnih kanalov in medijev. "Mislim, da je razumljivo, da na človeku, ki je star 88 let, kot jih ima papež Frančišek, vsaka tovrstna bolezen (prehlad in kasneje pljučnica) pusti posledice, kar se zdaj odraža na njegovem zdravstvenem stanju, ki je, kot pravijo, stabilno. Ampak seveda še ni rečeno, da je že povsem na poti k ozdravljenju in je še marsikaj odprto," opozarja Juhant.
"V tem smislu se je obnašal kot voditelj Katoliške cerkve, ki to predstavlja, se za to zavzema in po svojih močeh to tudi živi. Zato je tudi tako dejavno posegal v vsa ključna vprašanja sodobnega sveta in seveda tudi kristjane. Cerkev, škofe, duhovnike in tudi vernike je spodbujal k temu, da bi to tudi neposredno v svojem okolju živeli in tako delovali," je o pontifikatu papeža Frančiška izpostavil Janez Juhant.
Kaj je najbolj zaznamovalo pretekla leta Frančiškovega pontifikata? Je največje premike dosegel v prvi ali drugi polovici dosedanjega papeževanja, katerega obletnico praznujemo ravno danes?
Seveda lahko razdelimo obdobje pontifikata, a je to po mojem mnenju bolj povezano z zunanjimi dogodki, recimo s pandemijo covid-19 in zadnja leta z vojno v Ukrajini ter drugimi spremembami. Vseskozi pa je njegova glavna usmerjenost prenova Cerkve, ki jo je zastavil. Zadnje obdobje je recimo intenzivnejše tudi v tem smislu, tudi v luči sinodalnega procesa, ki ga je sprožil.
Vseskozi je načrtoval in poskušal izvesti spremembe, ki bi katoliške kristjane naredile bolj odprte za težave sodobnega sveta in seveda tudi Cerkev bolj približale sodobnemu človeku. Tu se sicer postavljajo zelo zahtevna vprašanja, saj gre za vprašanje odprtosti Cerkve.
Osebno me je najbolj nagovorilo, da je Frančišek izrecno izpostavil vero vsakega človeka, upanje in tudi pot, skozi katero to upanje kristjani izražamo. S tem je izrazil tudi tisto, kar je zapisano v konstituciji o Cerkvi v sedanjem svetu: veselje in upanje, trpljenje in težave sodobnega človeka. Da je torej Cerkev tista, ki deli vso veselje in seveda tudi trpljenje sodobnega človeka.
V tem smislu se je obnašal kot voditelj Katoliške cerkve, ki to predstavlja, se za to zavzema in po svojih močeh to tudi živi. Zato je tudi tako dejavno posegal v vsa ključna vprašanja sodobnega sveta in seveda tudi kristjane. Cerkev, škofe, duhovnike in tudi vernike je spodbujal k temu, da bi to tudi neposredno v svojem okolju živeli in tako delovali.
Papež je izrecno izpostavil, da je treba ljudem, "ki so na poti" (skozi Sredozemsko in druga morja) in se spopadajo z različnimi izzivi in nevarnostmi, pomagati.
Je na katerem področju papež v dosedanjem času pontifikata poskrbel še za posebno velik premik, zaradi česar je bil morda deležen tudi kritik?
To so recimo vprašanja, ki so deloma povezana z osnovnim terminom t. i. neke ideologije, ki vlada v sodobnem svetu oziroma usmerjenosti sodobnega človeka, da sam čim bolje živi in izživi svoje življenje. On je to poskušal postaviti v kontekst in je zelo izpostavljal to, kar je zapisal tudi v nedavni postni poslanici v teh dneh, da je potrebno, da ljudje vendarle hodimo skupaj, smo romarji in da ni vsak sam. Da se pri tem povežemo in pri tem izražamo upanje, da pri vsem našem prizadevanju ne gre samo za svet, ampak končno tudi za to, da pridemo k Bogu.
Osebno v tem sam vidim, da je izrecno izpostavil to, da človeka postavimo v božje obličje in smo vsi ljudje, ne samo katoličani, ampak tudi vsi drugi verni in drugi ljudje, ljudje pred Bogom in k njemu gremo.
Kar zadeva konkretne stvari, pa mislim, da je treba izpostaviti predvsem begunce. Pri tem se velikokrat napačno razume: izrecno je izpostavil, da je treba ljudem, "ki so na poti" (skozi Sredozemsko in druga morja) in se spopadajo z različnimi izzivi in nevarnostmi, pomagati. Ne pomeni pa to, da je podpiral trgovanje z ljudmi, torej ni bil za to, da se podpira mafijske družbe, ki te ljudi izkoriščajo. Vsakemu trgovanju in izkoriščanju človeka nasprotuje.
Danes je to tudi svetovni problem. Pri begunstvu gre za moderno suženjstvo, ki ljudi izkorišča. Papež je svoja potovanja izrecno vsepovsod usmeril tako, da bi revnim, izkoriščanim, prizadetim in "trgovanim" čim bolj pomagali. Tako izprašuje vest temu svetu. Vedno pa je to seveda naredil zato, da bi ljudi spodbudil k večji ljubezni in večji velikodušnosti do soljudi in da bi jih tudi bolje pripravil na to, kar kristjani imenujemo božje kraljestvo, torej da smo vsi bratje in sestre in otroci enega Očeta.
"Verjamem, da se bo ta proces Cerkve nadaljeval. Cerkev je sicer pred zelo zahtevnimi nalogami, pred t. i. sinodalnim procesom, ki je veliko širši, saj zadeva določene institucionalne, pravne in druge spremembe," je povedal teolog, filozof in akademik Janez Juhant.
Papež je v tem času tudi naslovil in se aktivno ukvarjal s tematiko zlorab in spolnih zlorab. Mu je na tem področju uspelo narediti večje premike?
To so seveda zelo občutljiva vprašanja in mislim, da je v tem smislu, ne samo pri tem papežu, ampak tudi v Cerkvi kot tudi družbi, marsikaj dozorelo. Zavest recimo. Stoletje nazaj se o tem nikjer v družbi ni govorilo, čeprav so se te stvari in zlorabe tudi dogajale. Pomembno je, da sodobna družba te stvari zavestno spremlja. Pri nas je potrebno, da ne govorimo samo o zlorabah duhovnikov, ampak tudi učiteljev in različnih drugih poklicev. Tudi starši so v nevarnosti, da počno take stvari.
Treba pa je imeti povsod, kot pravi papež, ničelno toleranco. Seveda pa je Cerkev izrecno izpostavljena, da poskuša biti v tem tudi zgled po podobi Jezusa Kristusa, pa tudi zaradi tega, ker smo na nek način moralno obvezani, da pokažemo svetu, kako naj se obnašamo drug do drugega, tako kot na vseh preostalih področjih. Papež je v tem smislu naredil pomembne korake. Že papeži pred njim so sprejeli nekatere ukrepe in tudi on je v tem smislu nekatere korake dosledno izpeljal, čeprav marsikdo recimo še ne vidi, da bi bilo to področje popolnoma rešeno.
Ta vprašanja so seveda zelo zahtevna in tudi Cerkev je v nevarnosti, da morda teh stvari ne rešuje dovolj. A kot vidimo, je Cerkev tako v svetu kot tudi pri nas na Slovenskem sprejela ukrepe, po katerih se natančno ravna in tudi sankcionira, s komisijami in sodišči, ki te stvari procesirajo. Tako morajo tudi žrtve, kot pravi tudi papež Frančišek, najti zadoščenje za svoje trpljenje, ki pa je seveda vedno le delno, saj ni nikoli mogoče v celoti popraviti tega, kar je človek pretrpel predvsem na tem področju.
Slovenije papež Frančišek v času svojega pontifikata osebno še ni obiskal. Kakšen odnos in stik z našo državo ima po vašem mnenju?
O tem, da je v stiku s Slovenijo, ni dvoma. Je v stiku s slovenskimi škofi in tudi imenovanja škofov nenazadnje potekajo z njegovim odločilnim soglasjem, podpisom in imenovanjem, ki ga on napravi na predlog nuncija in vseh drugih komisij, ki so vpletene v te procese.
Poleg tega tudi zelo dobro pozna slovenske razmere. Vemo, da ima v sorodstvu tudi Slovence (papeževa nečakinja je poročena s potomcem Slovencev v Argentini, op. a.). Pozna na primer tudi slovensko potico, zato verjamem, da mu je Slovenija zelo pri srcu, tudi zaradi stika, ki ga je imel s Slovenci v Argentini. Verjamem, da je dogajanje v Sloveniji po svojih močeh tudi spremljal.
Drugo vprašanje pa je, ali je bilo vse v Sloveniji urejeno po naših močeh. Znano je, da je slovenske politike spodbudil, da je treba pokop (vseh žrtev po drugi svetovni vojni, op. a.), ki ga Slovenija še ni opravila, dejansko urediti. To je neformalno povedal našim politikom, da morajo te stvari čim prej opraviti. Se pravi, da dobro razume slovenske razmere. Ve, kakšno je stanje pri nas in kaj je dobro, da še naredimo kot družba in Cerkev.
Papež je velikokrat poudarjal vlogo bolnih in trpečih, zdaj pa se je tudi sam znašel na bolniški postelji. Najverjetneje je završalo tudi v rimski kuriji glede njegovih morebitnih naslednikov. Nekateri so že izpostavili tudi imena.
O kandidatih je zelo težko špekulirati. Znano je, da je večina kardinalov privrženih, če smemo tako reči, njegovi liniji. Manj je tistih, ki mu morda nasprotujejo ali pa mislijo drugače.
Ampak volitve imajo potem svojo logiko in o teh seveda težko špekuliramo. Verjamem, da se bo ta proces Cerkve nadaljeval. Cerkev je sicer pred zelo zahtevnimi nalogami, pred t. i. sinodalnim procesom, ki je veliko širši, saj zadeva določene institucionalne, pravne in druge spremembe.
Osebno nimam skrbi, da se ta proces ne bi nadaljeval. Osebno mi je ta papež zelo blizu, ker je imel tudi dejansko odprto srce za človeka v njegovih stiskah. Morda so mu nekateri očitali, da se premalo drži nekih okvirov Cerkve, a menim, da ni dvoma o tem, da se jih je držal. Na drugi strani pa je vedno poudarjal, da moramo imeti pred seboj človeka, kot to poudarja tudi evangelij.
Preberite še:
