Spotkast
Ponedeljek, 8. 4. 2024, 22.03
7 mesecev, 3 tedne
SIOLOV PODKAST
Danica Vidmar: Težko je reči, katero skrinjo je težje odkleniti: žensko ali moško #Spotkast
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,79
Danica Vidmar je zelo posebna ženska, ki se je na življenjski poti znašla pred zahtevnimi osebnimi preizkušnjami, ko se je upokojila, pa izdala svoj knjižni prvenec in uspešnico Deklice brez gnezda – v iskanju poti do odraslih otrok. V njej razkrije svoje odnose med družinskimi člani, ki niso bili najboljši. To je zgodba deklice, ženske in mame, s katero si želi, da bi o odnosih med starši in otroki govorili naglas in predvsem bolj iskreno. "Želela sem, da ta knjiga vzbudi (samo)refleksijo bralca, in morda bo prav z njo posameznik prej našel pot do najpomembnejšega odnosa v življenju – s samim seboj," pravi naša gostja v tokratnem Siolovem podkastu.
Usodni listek
"Za nastanek knjige je bil usoden listek, ki sem ga davno tega prejela na delavnici o poslanstvu, na njem pa je pisalo: pripovedovalka zdravilnih zgodb. Bilo je v času vrhunca moje kariere, ko so bili zame kot finančno direktorico dom hoteli ... Ko sem ta listek našla v posebni situaciji, sem se spomnila besed Jasperja Juula, ki je rekel: Napiši svojo knjigo," se spominja Vidmarjeva. In tako se je začela njena zgodba, približno deset let po prelomnem srečanju z danskim družinskim terapevtom.
Vidmarjeva razkrije, kakšne težave je imela kot mama, zakaj ni našla pravega stika s svojima hčerama in zakaj je vedno imela občutek krivde. "Imela sem slabo samopodobo, preveč sem se prilagajala, se podrejala, dolga leta sem živela s potlačeno jezo, česar se v resnici nisem zavedala. Ena od teh oblik slabe samopodobe je perfekcionizem, delavnost ... Do tam, kjer sem namesto svojih otrok želela reševati njihove težave. Nisem jih slišala, kaj mi pripovedujejo, temveč takoj vklopila svojo glavo in poskušala rešiti njihove težave."
Šele ko lepo delamo s seboj, lahko vzpostavimo zdrav odnos
Svojo življenjsko zgodbo je razkrila, ker si želi, da bi o odnosu med starši in odraslimi otroki spregovorili glasneje in bolj iskreno. "Zdrav temelj vseh odnosov je naš odnos do nas samih. Šele ko vzpostavimo ta odnos do sebe, ko lepo delamo s seboj, šele takrat lahko vzpostavimo zdrave odnose."
Z eno od hčera se je že "pomirila", z drugo še ne povsem. "Bila sem izjemno skrbna mama, nisem pa znala biti ljubeča mama. Otroci potrebujejo starše, ob katerih se počutijo varni in ljubljeni. Z mlajšo hčerko sva tudi s pomočjo te knjige prišli do lepega odnosa dveh odraslih ljudi, ki se obravnavata z veliko naklonjenostjo in si puščata prostor. Res sem hvaležna za ta odnos. Pri starejši hčerki pa je ob knjigi in zaradi knjige nekaj šlo narobe, a ne vem še povsem točno, kaj. Je pa med nama nastala visoka stopnja iskrenosti."
"Kar zdravi, je resnica. Ključ do resnice pa je hvaležnost," poudari Vidmarjeva. Za to je potreben pogum. Tudi če bomo prosili za pomoč, ne bomo reve, doda. "Prositi za pomoč je znak poguma, odprtosti, je pa res, da ko prosiš za pomoč, moraš biti konkreten. Da si konkreten, pa moraš spet začeti pri sebi. Odkleniti svoja čutila. Dosti čustev namreč odklopimo in ko začneš priklapljati nazaj, priklapljaš vso paleto, ne samo tistih, ki bi jih rad. Zdravijo resnica, priznanje in spoznanje."
V sendviču med starimi starši in svojimi otroki
Knjiga v enaki meri pomaga tudi mlajšim staršem, ugotavlja. "Da svoje starše vidijo drugače. In ko se zgodi odpuščanje in razumevanje staršev, ko se začne rojevati družinska empatija, je lažje tudi za starše, ki živijo v sendviču med starimi starši in svojimi otroki. Tej generaciji je zdaj najtežje."
Z obsojanjem se nikamor ne premaknemo
Tudi prepirati se je treba znati, še pravi Vidmarjeva. "Gre za osebno govorico, ko govoriš iz sebe do svoje polovice. Pomeni, da ne rečeš: 'Ti si mi to naredil', 'Če bi ti to', 'Nikoli ne pospraviš za seboj' ... Kazanje s prstom ali očitanje gotovo ni osebna govorica. Pri prepiranju je treba ohraniti mero dostojnosti."
Z obsojanjem se nikamor ne premaknemo, doda. Pot ven je, da se ozreš vase in pogledaš svoje rane. "Navadno obe strani delujeta iz istih ran, samo različno. Nekdo je prizadet, nekdo agresiven. Agresivni partnerji potrebujejo pozornost v enaki meri, če hočete zdravljenje, kot tisti, ki so žrtve. Sta samo dve strani istega kovanca."
Z moškimi ni nič drugače
"Moja knjiga je napisana kot zgodba mame, žene, otroka, deklice, a z moškimi ni nič drugače. Čutijo popolnoma iste stiske, verjamem, da celo večje," še meni sogovornica in tudi pojasni, zakaj – tudi zgodovinsko – misli tako.
Vidmarjeva iskreno pove, da njena pot ni bila lahka in da čeprav še ni prišla čisto do konca, je vredno iskati in vztrajati. "Danes sem zase neprepoznavna in toliko sreče, kot jo čutim zdaj, nisem nikoli v življenju."
"Verjamem, da bodo bralci v knjigi našli, kar iščejo. Po izdaji knjige sem sicer še naprej delala, 'čistila prostore' in na jesen življenja sem našla celo nekaj, česar nisem nikoli pričakovala: ljubezen. Ljubezen, v kateri pa želim odgovornost za svojo srečo ohraniti sama."
