Spotkast
Četrtek, 12. 12. 2024, 22.47
4 dni, 23 ur
Spotkast z Evo Cimbola
Tomaž Mihelič - Marlenna: Težke izkušnje te izoblikujejo, udobje ti da potuho #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,14
Tomaž Mihelič, ki je po izobrazbi delovni terapevt, je novinar, pisatelj, modni agent in član glasbenega tria Sestre, ki so nas zastopale na Evroviziji leta 2002. V tokratnem Spotkastu z Evo je med drugim spregovoril o svoji novi knjigi To ni še ena knjiga o Caminu in tudi o tem, kako je odšel na romarsko pot sam, a se je domov vrnil z družino. Na poti je bil 33 dni, kot je številka na platnici, imena stanovalcev na tem naslovu so v knjigi izmišljena, doživljaji pač ne. "Ta knjiga je pot. In je dom. Je pot domov."
Odločitev, da se odpraviš na El Camino, ni vedno lahka, a Tomaž se je za to pot odločil precej hitro in predvsem samozavestno. "V meni se je oglasil Gorenjec, ki je rekel, zakaj bi moral dati tako veliko denarja za dopust, če greš lahko na Camino in za malo denarja doživiš ogromno," se je pošalil Tomaž in dodal, da sami sebe premalo obdarujemo, izkušnje pa so najlepše darilo. In čeprav je za marsikoga to lahko precej naporna pot, je Tomažu to doživetje vseeno predstavljalo dopust.
Tomaž Mihelič je na romarsko pot odšel sam, a kot pravi, se je domov vrnil z družino.
Svoja čustva predeluje sproti in tako je nahrbtnik lažji
Tudi sicer ima rad aktivne oddihe. "Tukaj si praktično vsak dan v drugem kraju, vidiš, čutiš in vonjaš vse, kar je okoli tebe. Ko se peljemo z avtomobilom, sicer zaznamo stvari tisti trenutek, a gredo hitro mimo nas. Ko pa hodiš, to dejansko doživiš." Tomaž tudi o poti pripoveduje precej lahkotno, brez čezmernega pritoževanja, morda tudi zato, ker se tudi sicer v življenju drži načela, da zakaj bi obremenjeval ljudi s svojimi osebnimi dramami, če pa imajo tako ali tako že svojih dovolj.
Svoja čustvena bremena razčiščuje in predeluje sproti in redno, kolikor se da. Zato pa, kot poudarja, potem nahrbtnik s težavami ni pretežek. In tudi nahrbtnik z osebno prtljago, ki ga je nosil na poti, ni smel biti pretežek. "Res sem bil presenečen, koliko stvari lahko zbašeš v tako majhen nahrbtnik in kako pomemben del je na poti." Njegov nahrbtnik si je prislužil tudi poglavje v knjigi.
Tomaž je znan kot srčen sogovornik brez dlake na jeziku in nič drugače ni bilo v Spotkastu, kjer sta se z Evo dotaknila tudi dobrodelnosti in fizičnim posledicam pisanja knjige.
Izkupiček od prodaje knjig gre v Afriko
Seveda pa je Tomaž tudi tokrat pokazal svojo srčno plat. Del dobička od prodaje bo namenil pomoči potrebnim v Afriki, saj je pred časom ustanovil Humanitarno umetniški zavod sestre Marlene. Na vprašanje, kako se sooča z očitki, da zakaj pomaga Afriki, ko pa je pri nas toliko ljudi, ki potrebujejo pomoč, Tomaž brez dlake na jeziku odgovarja: "Kako nesramno, kako belo, kako privilegirano, kako prozorno. A delimo na barvo kože, kdo je pomoči potreben? To pomeni, da ljudje, ki tako razmišljajo, niso nikoli nikomur pomagali. Pa ne gre za pomoč – nikoli nikogar spodbudili!"
Sam je namreč pred letom dni doživel velik šok, ko so ga na Zanzibarju prevevala različna čustva. Na eni strani lepote Afrike in dobrosrčnost prebivalcev, na drugi strani pa še vedno grozno izkoriščanje in katastrofalne razmere. Takrat je doživel in videl, da so nekateri ljudje tam še vedno obravnavani slabše, kot pri nas obravnavamo pse.
"Na eni strani razkošje, pregrešno dragi resorti, hoteli, luksuz, večinoma v lasti privilegiranih belcev. Le nekaj metrov stran pa domačini životarijo v hudem pomanjkanju," je povedal o svojem doživljanju Afrike.
Na lastne oči je doživel grozno obnašanje do domačinov
"Na eni strani razkošje, pregrešno dragi resorti, hoteli, luksuz, večinoma v lasti privilegiranih belcev. Le nekaj metrov stran pa životarijo domačini v hudem pomanjkanju. Ti isti domačini, ki garajo za svoje nadrejene, ki so morali odstopiti svojo zemljo, svoje imetje, da bi se lahko na njihov račun peščica izbrancev še bolj bogatila." Izpostavil je tudi Slovenko, ki živi tam, in opisal grozno obnašanje do domačinov, ki ga je doživel na lastne oči. V Spotkastu je spregovoril o tem, kaj vse je tam doživel in zakaj so se ga vse te stvari dotaknile do te mere, da je takoj po vrnitvi domov ustanovil humanitarno umetniški zavod.
"Bullyjing je del realnosti"
Vsekakor pa v Spotkastu z Evo beseda ni tekla samo o knjigi in njegovem doživljanju Afrike. Dotaknila sta se tudi njegovega otroštva in o tem, kako sta starša gledala na to, da si je že kot majhen deček želel krilo, v katerem je potem nastopal v dnevni sobi. Opisal je, kako je bil v osnovni šoli večkrat tepen, in se ob tem zgrozil nad izrazom bullyjing, ki ga vse pogosteje uporabljamo tudi pri nas.
Tomaž in Eva sta spregovorila tudi o medvrstniškem nadlegovanju, modnem svetu in tem, zakaj se je po slabi izkušnji z večjimi knjigarnami odločil knjigo izdati pri majhni založbi.
"Permisivna vzgoja, ko pred otrokom ne smeš več niti glasu povzdigniti ... Saj vidimo, kam to pelje. Zdaj si je treba izmišljevati izraze, bullying – to je zafrkavanje in tega je bilo veliko tudi v naših časih," se spominja Tomaž, ob tem pa poudarja, da je hodil v šolo v časih, ko so učiteljice še dale kakšno zaušnico, ko so klečali v kotu in predvsem imeli strahospoštovanje do učiteljev. Kot razmišlja, tega danes primanjkuje.
Zahvala estetskemu kirurgu
V tokratni epizodi Spotkasta boste izvedeli tudi, kako deluje kot modni agent, s kakšnimi izzivi vse se sooča, kakšno mnenje ima o medijski prepoznavnosti v Sloveniji in katerega dela njegovega telesa se je dotaknil estetski kirurg. Ob poslušanju pogovora pa smo prepričani, da boste želeli izvedeti še več o njegovi poti in knjigi To ni še ena knjiga o Caminu, zato si svoj izvod knjige lahko naročite in s svojim prispevkom navdihnete pomoči potrebne ljudi v Afriki.
