Torek,
21. 11. 2017,
17.51

Osveženo pred

7 let

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

39

Natisni članek

Natisni članek

Haag genocid Radovan Karadžić Vojislav Šešelj Ratko Mladić Srebrenica

Torek, 21. 11. 2017, 17.51

7 let

Dosmrtni zapor za Mladića ne bo zacelil ran na Balkanu #foto #video

Termometer prikazuje, kako vroč je članek.

Termometer prikaže, kako vroč je članek.

Thermometer Red 10

39

Ratko Mladić | Foto Reuters

Foto: Reuters

Haaško sodišče je danes izreklo sodbo poveljniku sil bosanskih Srbov Ratku Mladiću. Mladić se je pred sodiščem zagovarjal zaradi genocida v Srebrenici in obleganja Sarajeva. Sodišče ga je spoznalo za krivega in ga obsodilo na dosmrtni zapor. Pregledali smo dokumente, ki jih je na sojenju Mladiću predstavilo tožilstvo in iz katerih so razvidna grozodejstva največje morije na Balkanu.

Pravijo, da človeka prej ali slej dohiti njegova vest.

Ko se je Ratko Mladić januarja 2014 pojavil v sodni dvorani Mednarodnega sodišča za vojne zločine na področju nekdanje Jugoslavije (ICTY) v Haagu, je tam stal vidno postaran mož, ki ima zaradi dveh možganskih kapi težave z govorom in tvorjenjem stavkov. Poskušal je stati mirno, a se je opiral na mizo. 

Sodišče je prosil, ali mu lahko iz celice prinesejo – zobno protezo.

"Streljajte v živo meso!"

Tam je stal tedaj 72-letni Mladić, nekoč gospodar življenja in smrti, ki je v tistih krvavih dneh julija 1995 v Srebrenici odločal, kdo od zajetih prebivalcev tega mesta na vzhodu Bosne in Hercegovine lahko gre na avtobus in kdo pred strelski vod. 

Tam je stal general, "največji sin srbskega naroda", ki je s hribov nad Sarajevom ukazoval vojakom, "naj streljajo v živo meso". Tam je stal nekdanji poveljnik vojske, ki je leta 1992, le slabega pol stoletja po zaprtju Auschwitza, sestradane in prestrašene ljudi na "osvobojenih" območjih zapirala v koncentracijska taborišča. Tam je stal "junak", ki se je pred roko pravice skrival desetletje in pol.

Video: Planet TV

Tam je stalo poosebljenje ideje o Veliki Srbiji, tega bolnega načrta politično-kriminalnih elit iz Beograda, ki so ga na terenu prepustile podizvajalcem – psihiatrom, zobozdravnikom in oficirjem iz Knina, Banjaluke in Pal. 

Tam je stal Mladić – star, sključen in brez zob. Enako kot ideja, ki je za sabo pustila več sto tisoč mrtvih in najmanj tri uničene države. Le da ta drugače od Mladića v resnici ni končala na smetišču zgodovine. 

"Nikoli več" iz Nürnberga izzvenel v prazno

"Nikoli več," se je glasilo sporočilo, ki so ga leta 1945 ob ustanovitvi sodišča za vojne zločine v nemškem Nuernbergu ponavljali tamkajšnji tožilci, sodniki in drugi. Sodišče, na katerem je bilo obsojenih 18 nekdanjih vodij nacistične Nemčije, je bilo ustanovljeno tudi zato, da se grozodejstva, ki jim je bil svet priča med drugo svetovno vojno, nikoli več ne bi ponovila. 

Leta 1948 je generalna skupščina Organizacije združenih narodov (OZN) sprejela konvencijo o preprečevanju in kaznovanju genocida – pojma, ki je postal del mednarodnega prava po holokavstu. Do danes jo je podpisalo 143 držav. 

Evakuacija beguncev iz Srebrenice 12. julija 1995. Moške in dečke, ki so morali ostati, so v naslednjih dneh pobili. Bilo jih je okoli osem tisoč.

A nuernberški "nikoli več" je že čez nekaj desetletij izzvenel v prazno – v gozdovih okrog Srebrenice, brezpotjih Žepe, zaporih v Foči in Višegradu, na ulicah Bijeljine in Zvornika, v izstrelkih, ki so padali po Sarajevu, Bihaču in drugih mestih v BiH. 

Ostal je pokopan pod hlodi - "balvani", s katerimi so že poleti 1991 meje "Velike Srbije", v kateri nikoli ni bilo prostora za prebivalce drugih narodnosti, postavljale paravojaške enote iz Knina. Tam, kjer je Mladić začel graditi svojo kariero vojnega zločinca.

Mladić – zgodba o ideji Velike Srbije

Zgodba o Ratku Mladiću ni "le" zgodba o nekdanjem visokem oficirju Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki se je ob razpadanju Jugoslavije odzval klicu edine prave domovine. 

To je predvsem zgodba o genezi, legitimaciji in uresničitvi ideje, zavite v predmoderne mite in akademski celofan "rešitve srbskega nacionalnega vprašanja", za katero se je skrival načrt za množične zločine. 

Ratko Mladić in Radovan Karadžić | Foto: Reuters Ratko Mladić in Radovan Karadžić Foto: Reuters

Že leta 1991 se je Mladić ob pravem času znašel na pravem mestu. V obdobju osamosvajanja Slovenije in Hrvaške je postal načelnik štaba vojaško-pomorske oblasti v Kninu, kjer so tamkajšnji srbski politiki že leto dni pred tem razglasili avtonomijo in organizirali paravojaške enote. 

Bil je ključni igralec "vaje", ki so jo JLA, paravojaške enote iz Srbije in lokalni "goloroki" srbski uporniki uspešno ponavljali. Njen epilog je bil vedno isti. Ob vsakem izbruhu spopadov na območjih tako imenovane Krajine so tja prišli tanki JLA – kot mirovniki, ki so v resnici že količili meje bodoče samooklicane srbske države na Hrvaškem.

"Srbskemu narodu podarjamo to mesto. Po uporu dahij se bomo Turkom maščevali za vse, kar se je dogajalo na teh prostorih," je dejal Ratko Mladić na dan zavzetja Srebrenice 11. julija 1995.

Če se hrvaški policisti iz mesta ali vasi niso želeli umakniti, je sledilo obstreljevanje. Kot na primer v Kijevu, vasi v bližini Knina, po kateri je tolkel prav Mladić. Civiliste hrvaške narodnosti, ki so se izognili smrti, so v najboljšem primeru čakala leta pregnanstva.

Od Dalmacije do Sarajeva

Do začetka 1992, ko je v vojni na Hrvaškem nastopilo premirje, so srbske enote okupirale že skoraj tretjino tedaj že mednarodno priznane države. Mladić je bil eden od poveljnikov v operaciji Obala 91, s katero so srbske enote poskušale Hrvaško z okupacijo Zadra in Šibenika presekati na dva dela. To jim ni uspelo.

Mladić se je v tem obdobju "podpisal" pod obstreljevanje dalmatinskih mest in Slavonske Požege. Prav tako je bil po komandni liniji odgovoren za poboj 88 ljudi v vasi Škabrnje pri Zadru. ICTY sicer v obtožnico proti Mladiću nikoli ni zajel njegovih zločinov na Hrvaškem. 

Radovan Karadžić je oktobra 1991 v skupščini Republike BiH pred nameravano odcepitvijo od Jugoslavije svaril, da "ni dobro, kar počnete. To je pot, na katero želite popeljati BiH. Je ista avtocesta pekla in umiranja, po kateri sta šli Slovenija in Hrvaška. Ne mislite, da ne boste BiH popeljali v pekel, muslimanski narod pa v izginotje. Muslimanski narod se ne bo mogel ubraniti, če bo izbruhnila vojna".

Spomladi 1992 je Mladić po uspešnem "treningu" na Hrvaškem dobil priložnost kariere. Postal je načelnik druge vojaške oblasti JLA v Sarajevu, ki ga je vojska takrat že obkolila – uradno v sklopu vojaške vaje. Začelo se je obleganje, dolgo 1.425 dni. Bilo je najdaljše v moderni zgodovini, skoraj enkrat daljše od nemškega obleganja Leningrada med drugo svetovno vojno. 

Sredi Evrope, manj kot pol stoletja pozneje, je general Mladić stiskal obroč okrog mesta, v katerem so bile le osem let prej olimpijske igre. Cena: 15 tisoč mrtvih, od tega približno 1.600 otrok.

Junak goslarjev in režimskih medijev 

V značilni srbski mitomaniji je Mladić, ki je vedno ostro nasprotoval kakršnemu koli mirovnemu načrtu za BiH, zaradi česar si je občasno celo nakopal jezo iz Beograda, veljal za heroja. Slavo so mu – dobesedno - peli goslarji in režimski mediji: poročevalci s terena in pisuni, ki so bili zvočnik propagandne vojne, namenjene predvsem domači publiki v Beogradu in drugod. 

Pri tem so namerno spregledali, da je imel veliki vojskovodja pri okupaciji skoraj dveh tretjin ozemlja BiH precej lahko delo. 

Biljana Plavšić, nekdanja predsednica Republike srbske, je bila po tistem, ko je sprejela odgovornost za zločine proti človečnosti na Balkanu, obsojena na 11 let zapora. | Foto: Reuters Biljana Plavšić, nekdanja predsednica Republike srbske, je bila po tistem, ko je sprejela odgovornost za zločine proti človečnosti na Balkanu, obsojena na 11 let zapora. Foto: Reuters Na eni strani je bila 80-tisočglava vojska Republike srbske, še ene od samooklicanih tvorb, ki je prevzela kader in orožje JLA, nekoč tretje najmočnejše vojske v Evropi, in se pri tem napajala še z denarjem in drugo pomočjo iz Beograda. Delovala je v navezi s številnimi paravojaškimi enotami iz Srbije, ki so nosile zveneča imena: s Tigri leta 1999 ubitega Željka Ražnjatovića Arkana (haaško sodišče ga je v 24 točkah obtožilo zločinov proti človeštvu), Belimi orli Vojislava Šešlja

Na nasprotni strani so ji stale enote bošnjaške vlade v Sarajevu, za katero je veljal embargo na orožje, in nekoliko bolje oborožene hrvaške sile (HVO). V Grudah, kjer je bil sedež avtonomne republike Herceg-Bosna, so že nekje konec leta 1992 ugotovili, da gredo njihovi ozemeljski načrti v BiH bolj v nos vladi v Sarajevu kot Srbom, zato so z drugimi raje trgovali – z orožjem, naftnimi derivati in drugimi dobrinami. 

Glavnino ozemlja, predvsem na vzhodu, je tako Mladić osvojil, ne da bi pri tem naletel na organizirani odpor – če odštejemo težo bele tehnike, ki so jo njegovi prostovoljci iz hiš pobitih Bošnjakov nalagali na tovornjake. Območje Posavine, ključno za povezavo med zahodom in vzhodom BiH, naj bi Srbi dobili v roke v skladu z dogovorom med srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem in Franjem Tuđmanom

Treh obkoljenih mest (Sarajevo, Bihač, Goražde) mu nikoli ni uspelo zlomiti. Mladić večje bitke pravzaprav nikoli v karieri ni dobil. 

Fotografija Fikreta Alića, taboriščnika iz Trnopolja, je bila leta 1992 objavljena na naslovnici revije Time. Postala je simbol koncentracijskih taborišč v BiH. | Foto: Reuters Fotografija Fikreta Alića, taboriščnika iz Trnopolja, je bila leta 1992 objavljena na naslovnici revije Time. Postala je simbol koncentracijskih taborišč v BiH. Foto: Reuters

Srebrenica – zločin nad zločini

Spomladi 1995, po treh letih neuspešnih mirovnih misij, strahovitih zločinov in bolj ali manj statičnih frontnih črt, je postalo jasno, da je vojna v BiH v zadnji fazi. 

V dogajanje so se vpletle ZDA. Sprva zadržani Američani - BiH je bila vendarle dvorišče Evrope - so doktrino humanitarnih intervencij opustili po avanturi Somaliji leto dni prej, zato so morali najti druge načine. Diplomatski pritisk na Miloševića je bil vse večji. Srbija pa je bila zaradi sankcij ekonomsko na kolenih. 

V mednarodni skupnosti so se odločili Srbom na Hrvaškem ponuditi le avtonomijo znotraj priznanih meja, BiH pa razdeliti na dve konfederativni enoti: srbsko entiteto in federacijo, ki je združevala ozemlja pod nadzorom bošnjaških in hrvaških enot. V to je načeloma privolil tudi Milošević.

Obleganje Sarajeva | Foto: Reuters Obleganje Sarajeva Foto: Reuters Odprto le bilo le vprašanje, kako se bo delilo ozemlje. 

Mladiću se je zato z etničnim čiščenjem mudilo. Nad Sarajevom je po zadnji ofenzivi spomladi 1995 počasi že dvignil roke in pogled preusmeril drugam. Znotraj srbskih ozemelj so bile namreč "muslimanske enklave" (Srebrenica, Žepa, Goražde, Bihač). Te so kvarile pogled na zemljevid srbskih ozemelj. Najbolj moteča so bila tri območja v Podrinju, regiji ob meji s Srbijo, v kateri je živelo pretežno bošnjaško prebivalstvo. Ta niso bila napoti le načrtom o etnično srbskem levem bregu Drine, ampak tudi povezavam med zahodnim in vzhodnim delom srbskih območjih v BiH, torej med Bosansko Krajino in Semberijo oziroma Romanijo.

"Turkom se bomo maščevali"

"Moramo doseči svoj končni cilj, popolno srbsko Podrinje. Ne bo umika, dokler je vprašanje srebreniška enklava. Življenje naših sovražnikov moramo narediti nemogoče," je vojakom govoril Mladić.

Prva je bila na vrsti Srebrenica. 

Bombni napad na tržnico Markale, v katerem je umrlo 66 ljudi. | Foto: Reuters Bombni napad na tržnico Markale, v katerem je umrlo 66 ljudi. Foto: Reuters Enajstega julija 1995 je Mladićeva vojska po treh letih napadov zavzela Srebrenico, na papirju varno območje pod okriljem OZN, ki so ga branili nizozemski vojaki. "Srbskemu narodu podarjamo to mesto. Po uporu dahij se bomo Turkom maščevali za vse, kar se je dogajalo na teh prostorih," je v kamero govoril Mladić. 

V poznejših dneh je bilo v Srebrenici in okoliških vaseh ubitih okrog osem tisoč moških in dečkov, z domov pa pregnanih okrog 30 tisoč ljudi. Nič se ni zgodilo naključno. Še v dveh mesecih po organiziranih pobojih so Mladićevi vojaki v gozdovih po vzhodu BiH iskali preživele moške.

Nekaj dni pozneje je padla še Žepa, vas južno od Srebrenice, ki jo je "varoval" ukrajinski bataljon. Mladićeva vojska je zajela poveljnika obrambe Meha Avdića in ga pozneje usmrtila. 

Ne Mladić, Američani so rešili Banjaluko

Krvoželjnost srbskih "osvoboditeljev", pri katerih sta bili Srebrenica in Žepa le veliki finale morije, v kateri so od leta 1992 sistematično etnično očistili vsa osvojena mesta od Foče pri meji s Črno goro do Zvornika v bližini Tuzle, je bila zadnje znamenje mednarodni skupnosti, da bo vojni naredila konec. Drugi genocid v dobrem letu dni, po Ruandi, kjer so leta 1994 prej hutujske milice pobile 800 tisoč ljudi, je bil za zahodno javnost vendarle preveč. 

Pokop žrtev v Srebrenici | Foto: Reuters Pokop žrtev v Srebrenici Foto: Reuters Letala zveze Nato so bombardirala položaje Mladićeve vojske. Tuđman je po tem, ko so v Kninu zavrnili zadnji ponujeni predlog za avtonomijo, tako imenovani načrt Z-4, Mladić pa je sile že začel prestavljati proti Bihaču, dobil zeleno luč za akcijo Nevihta, ki se je po osvoboditvi Knina v poznejših tednih razširila še na severozahod BiH. 

Ozemlje Republike srbske je začelo hitro kopneti. Prvič po treh letih vojne je njena vojska naletela na najmanj enakega nasprotnika in se sesula v prah. 

"Heroji" vojne, od Mladića do paravojaških enot, ki so se v vojni najbolj izkazale s poboji civilistov in ropanjem hiš, so pustili na cedilu lastni narod. Banjaluka, kjer so srbski skrajneži leta 1992 razstrelili več kot deset džamij, je bila pred padcem. 

Daytonski sporazum so podpisali predsednik BiH Alija Izetbegović, hrvaški predsednik Franjo Tuđman in srbski predsednik Slobodan Milošević. | Foto: Reuters Daytonski sporazum so podpisali predsednik BiH Alija Izetbegović, hrvaški predsednik Franjo Tuđman in srbski predsednik Slobodan Milošević. Foto: Reuters

Slabih 30 kilometrov pred mestom sta bošnjaške in hrvaške sile ustavila Washington in njegov diplomat Richard Holbrooke, veliki mojster vseh dogovorov o BiH, ki jih je z balkanskimi politiki najraje sklepal ob dimu cigar in viskiju. Prav na domnevni sporazum s Holbrookom, ki naj bi mu dajal imuniteto, se je na haaškem sodišču skliceval Radovan Karadžić, šef medvojnega političnega vrha Republike srbske.

Česa je bil obtožen Mladić

Sledil je Dayton, ki je zapečatil usodo BiH kot države, razdeljene na dva enaka dela, s tem pa (ne)hote tudi legitimiral Mladićeve zločine. 

Takrat Mladića ni bilo več na položaju. Že v začetku avgusta 1995 ga je Radovan Karadžić, njegov "brat v genocidu", ki nikoli ni užival tolikšne priljubljenosti kot Mladić, umaknil s položaja vrhovnega poveljnika. Seveda ne zaradi pobojev v Srebrenici in Žepi, ampak zaradi izgube ozemlja v ofenzivi hrvaške vojske. 

Obtožnica zoper Ratka Mladića in Radovana Karadžića

Prve izkope trupel iz množičnih grobišč v Srebrenici je Mladić že dočakal kot obtoženec za genocid v Srebrenici, zločine proti človeštvu in številne druge vojne zločine. 

Obtožnica ga je v enajstih točkah bremenila:

  • pobojev več kot sedem tisoč Bošnjakov (moških in dečkov) v Srebrenici v organiziranih usmrtitvah. Med njimi so bili poboji več kot tisoč moških v skladišču v vasi Kravica v srebreniški enklavi in tisoč moških pri šoli v Orahovcu,
  • pobojev Bošnjakov in bosanskih Hrvatov. Med njimi pobojev najmanj 144 ljudi v Biljanih v občini Ključ, več kot 200 ujetnikov v zaporu v Foči, približno 150 ljudi v koncentracijskem taborišču Keraterm pri Prijedorju in 140 ljudi v taborišču Sušica pri Vlasenici,
  • pregona in priprtja tisočih Bošnjakov in bosanskih Hrvatov v koncentracijskih taboriščih Manjača, Omarska, Keraterm, Trnopolje, Foča in Batković z nemogočimi življenjskimi pogoji in z namenom fizičnega uničenja teh ljudi,
  • umorov, ki so bili del širšega cilja: širjenja terorja med civilnim prebivalstvom Sarajeva med obleganjem v obdobju 1992-1995. Obtožnica posebej omenja obstreljevanje tržnice Markale v februarju 1994, ko je bilo ubitih 66 ljudi, ranjenih pa 140,
  • uničenja zasebne in javne lastnine, med drugim tudi kulturnih spomenikov in sakralnih objektov, predvsem džamij,
  • zajetja pripadnikov mednarodnih varnostnih sil OZN (Unprofor) za talce.

Ratko Mladić | Foto: Gregor Jamnik Foto: Gregor Jamnik

Užival zaščito srbskih oblasti 

A pravica je, ne le na Balkanu, počasna gospa. Še leta 1996 je bil Mladić še svetovalec predsednice Republike srbske Biljane Plavšič, ki je šest let pozneje v Haagu priznala krivdo za pregon Bošnjakov in Hrvatov na območju 37 občin v BiH. Obsojena je bila na 11 let zapora. Od leta 2009 je na prostosti. 

S koncem vojne se je začelo novo življenjsko obdobje Ratka Mladića. Postal je begunec, ki se je kar 16 let uspešno skrival s pomočjo vladnih organov Srbije, Republike srbske in sorodnikov. 

To ni presenetljivo ob govoricah, da mu je mednarodna skupnost pri begu dala leto dni prednosti – do lokalnih volitev v BiH leta 1997. Takrat naj bi bil Mladić že v Srbiji, kjer je užival zaščito Miloševićevega režima, (para)obveščevalnih in policijskih struktur. Pri tem je imel ključno vlogo Rade Bulatović, tedanji šef tajne službe in poznejši veleposlanik v Ukrajini. 

Ratko Mladić | Foto: Gregor Jamnik Foto: Gregor Jamnik

To se ni spremenilo niti po tem, ko je na oblast v Srbiji prišel Vojislav Koštunica. Ravno nasprotno, da je vojska Jugoslavije od "nekoga z državnega vrha Srbije" dobila nalogo, da morajo varovati Mladića, je pred haaškim sodiščem potrdil tudi nekdanji Mladićev šef za varnost. 

Čeprav je Srbija leta 2002 sprejela zakon o sodelovanju s haaškim sodiščem, je Mladić od države, ki se je pozneje imenovala Srbija in Črna gora, še vse do leta 2005 prejemal pokojnino. Prosto se je gibal po Beogradu, hodil na nogometne tekme in v restavracije.

"Zajeti muslimani so nas opozarjali, da bodo pobiti"

Šele leta 2006, 11 let po (!) haaški obtožnici proti Mladiću, so srbske oblasti začele pregon oseb, ki naj bi pomagale skrivati Mladića, in sprejele zakon o zamrznitvi premoženja haaškim obtožencem. Oktobra 2007 so za informacije, ki bi lahko pripeljale do aretacije Mladića, ponudile milijon evrov nagrade. Srbski policiji ga je uspelo aretirati šele maja 2011. 

V vsem tem obdobju so v javnost prihajali videoposnetki, ki so dokazovali, kako je Mladić ves ta čas živel svobodno v Srbiji. 

Sojenje Ratku Mladiću se je začelo maja 2012, 17 let po koncu vojne v BiH. Razkrilo je srhljive podrobnosti vojne.

Uvodne besede so tožilci začeli z zgodbo Eldvina Pašića, ki je leta 1992 kot 14-letnik ostal brez očeta, saj je bil ta skupaj s preostalimi 149 moškimi ubit v pokolu v občini Kotor Varoš. 

Sarajevo leta 1995. | Foto: Reuters Sarajevo leta 1995. Foto: Reuters

Iz dokumentacije sojenja, ki smo jo pregledali, izhaja, da je tožilstvo predstavilo goro dokazov: telefonske pogovore, v katerih Mladić daje ukaz za obstreljevanje Sarajeva; videoposnetke usmrtitev; pričanja novinarjev, ki so ob obisku koncentracijskih taborišč pričali o zažganih, obglavljenih in razčetverjenih truplih; pričanja žrtev (eden od njih, Ibro Osmanović, je v vojni izgubil 33 članov širše družine) in preživelih v pobojih … 

Pričali so visoki oficirji in vojaki Unproforja ("Mladić mi je zagrozil, da bodo Sarajevo zravnali z zemljo, če ne bomo dovolili umika njegovih vojakov iz kasarn JLA," je govoril brigadir John Wilson), nizozemski vojaki iz Srebrenice ("Zajeti muslimani so nas opozarjali, da bodo pobiti") in nekdanji Mladićevi vojaki, ki so potrdili, da so bile usmrtitve v Srebrenici načrtovane vnaprej. 

Mladić se je branil z melodijami iz svojega in srbskega vojnega repertoarja. Takoj po branju obtožnice se je izrekel za nedolžnega in izjavil, da je branil svojo državo in svoj narod. 

Njegova obramba, ki jo je financirala Banjaluka, je zločine prikazovala kot posamične incidente, ki so bili zgolj odziv na zločine "muslimanskih paravojaških enot". Bošnjaki naj bi z domov odhajali po svoji volji. Mladićeva žena je celo pričala, da je bil njen mož v času Srebrenice z njo doma v Beogradu, njegov voznik pa, da je bil tam na poroki.

"Ideologije ne moreš ločiti od množičnih zločinov"

In prav tu se je pokazala največja pomanjkljivost haaškega sodišča – da mu namreč zgodovine ni uspelo napisati na novo. 

"Prvič, žrtve nimajo nobenega občutka, da je bilo pravici zadoščeno. Drugič, zgodovino so napisali na novo. Sojenje v Nürnbergu je po drugi svetovni vojni napisalo zgodovino Nemčije in nacizma v dobro Evrope, zato v Nemčiji pravzaprav ni več neonacističnih gibanj. Nemška družba je s svojo preteklostjo po hitrem postopku razčistila," je konec lanskega leta v pogovoru za Siol.net dejala Florence Hartmann, nekdanja predstavnica za odnose z javnostmi haaškega tožilstva.

"Ideologije ne moreš ločiti od množičnih zločinov, ki so bili storjeni v njenem imenu, saj brez njih ne bi obstajale. Ne gre le za pravico, da imaš svoje mnenje in voliš, kogarkoli želiš. Ideologija ločevanja etničnih skupin pomeni ločevanje človeštva na več delov." 

"Gre za fanatizem, ki ne more obstajati brez nasilja. Te ideologije je treba stigmatizirati in pri tem je treba vztrajati," je poudarjala Hartmannova.

Preberite več: "Bila sem v samici, ko se je Ratko Mladić sprehajal po hodniku" #video

Toda za to je le deloma odgovorno sodišče, ki je za svoje delovanje porabilo dve milijardi ameriških dolarjev, letos pa bo prenehalo delovati (13. decembra ga čaka le še vložitev pritožbe na oprostilno sodbo Vojislava Šešlja). Res je, da je po začetnem zagonu haaško sodišče delovalo vse bolj politično, predsednik Theodora Merona pa je bil celo tarča očitkov o korupciji. 

Odgovornost je skriva drugje – največ je nosi mednarodna skupnost. Ne le zaradi njenega političnega trgovanja z obsojenci.

Zakaj v Srbiji ni bilo "denacifikacije"

Denacifikacija Nemčije je bil proces, ki so ga v zahodnem delu intenzivno vodile tri zmagovalke druge svetovne vojne (ZDA, Velika Britanija in Francija), vzporedno pa so ga spremljali tudi ekonomski in drugi procesi, na primer Marshallov načrt pomoči. V njem nič ni bilo prepuščeno naključju.

Predsednik Radikalne stranke Srbije Vojislav Šešelj, ki je bil obtožen zločinov proti človečnosti. Haaško sodišče ga je oprostilo, tožilci se bodo na to pritožili. | Foto: Reuters Predsednik Radikalne stranke Srbije Vojislav Šešelj, ki je bil obtožen zločinov proti človečnosti. Haaško sodišče ga je oprostilo, tožilci se bodo na to pritožili. Foto: Reuters V Srbiji "denacifikacije" pravzaprav niti ni moglo biti. Ne le zato, ker pokojni Milošević, krovni arhitekt balkanskih vojn, v Haagu ni dočakal sodbe. Srbsko družbo in vzvode oblasti so namreč tudi ob prelomu stoletja – enako kot druge države nekdanje Jugoslavije - še vedno trdno obvladovale obveščevalne in kriminalne strukture, ki so ob koncu vojn političnim elitam začele izstavljati račune. Denar so začele prelivati v privatizacije in druge ekonomske procese. 

Ob tem primežu so bili leta 1999 še Natovi napadi ter poznejša odcepitev Črne gore in – še posebej boleče – Kosova, ki v srbski mitologiji velja za "sveto srbsko ozemlje". To je ob "nevihti" na Hrvaškem, ki je v Srbijo pripeljala okrog 200 tisoč beguncev, in koncu vojne v BiH, ki se je končala brez zmage, v pomembnem delu prebivalstva Srbije spet okrepilo lažni občutek žrtve, kar je idealen humus za razrast nacionalizma. 

Ob pomanjkanju kritične urbane mase, razočaranju nad Zahodom, brutalni tranziciji in vrsto let slabem ekonomskem položaju je zato skoraj logično, da Srbiji še danes vladajo ideološki dediči balkanskih vojn. 

Aleksandar Vučić, nekoč generalni sekretar skrajno desnih radikalcev, danes predsednik Srbije. | Foto: Reuters Aleksandar Vučić, nekoč generalni sekretar skrajno desnih radikalcev, danes predsednik Srbije. Foto: Reuters Aleksandar Vučić, aktualni predsednik, je kariero v obdobju vojne začel kot novinar v Republiki srbski. Med obleganjem Sarajeva je skupaj s svojim političnim "očetom" Vojislavom Šešljem obiskoval srbske vojake v hribih na mestom. Na zborovanjih na okupiranih področjih Hrvaške je pozival k boju proti "ustašem", devet dni po začetku pokola v Srebrenici pa je v skupščini dejal, da "je treba za vsakega ubitega Srba ubiti sto muslimanov". 

Leta 1998 je bil minister za informiranje v vladi Mirka Marjanovića in spisal zloglasni medijski zakon. Predvidel je astronomske kazni za novinarje, ki so pisali proti Miloševiću. 

Aleksandar Vučić, današnji predsednik Srbije, tedaj pa generalni sekretar srbske radikalne stranke Vojislava Šešlja, med obiskom hrvaškega mesta Glina, ki je bilo tedaj še pod nadzorom oblasti iz Republike Srbske krajine. "Nikoli več ne bo prišla na oblast ustaška oblast," je dejal.

Vojni zločinci – liki iz pop kulture 

Vučić, ki ga zahodne sile danes dojemajo kot "faktor stabilnosti", je le vrh ledene gore. V Srbiji večina ljudi še vedno prepričanih, da je bila vojna v BiH državljanska, od česar manjka le še korak do argumenta, da so zanjo enako odgovorni vsi. "To je bila državljanska vojna. Nikoli se ne more reči, da je bila odgovorna le ena stran," je v ponedeljek izjavil Nedeljko Čubrilović, predsednik ljudske skupščine Republike srbske. 

Ratko Mladić | Foto: Reuters Foto: Reuters "Heroji asfalta" in vojni zločinci so postali liki iz pop kulture. Mladi jih nekritično dojemajo kot idole, čemur smo vsaj v enaki meri priča tudi na Hrvaškem, kjer so vedno bolj intenzivni poizkusi politične rehabilitacije ustaštva. Obiskovalci koncertov "turbo folk" glasbe, še enega stranskega proizvoda balkanskih vojn, jih nosijo na majicah. Ideološki nastavki za nove na Balkanu čakajo na sprožilec, pomembno odgovornost za to pa nosi Zahod, ki vedno bolj odmika roke od regije.

Še ob začetku sojenja Mladiću leta 2012 je bila polovica ljudi v anketi, ki jo je opravila Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE), prepričana, da Karadžić in Mladić nista odgovorna za storjene zločine. 

Po tem, ko je oblast v Srbiji prevzel Vojislav Koštunica, je Mladić užival zaščito tamkajšnjih oblasti. | Foto: Reuters Po tem, ko je oblast v Srbiji prevzel Vojislav Koštunica, je Mladić užival zaščito tamkajšnjih oblasti. Foto: Reuters "Ne glede na razsodbo sodišča bo general Mladić ostal vpisan v zgodovino tega naroda kot človek, ki je branil svobodo srbskega naroda, kot človek, ki je organiziral in poveljeval vojski v zelo nehvaležnih pogojih, kot človek, ki se je za to žrtvoval," je v začetku tedna izjavil nihče drug kot Milorad Dodik, prvi mož Republike srbske, ki si bolj ali manj javno že nekaj let prizadeva za njeno odcepitev. 

V tej entiteti še danes, več kot 20 let po zaprtju koncentracijskih taborišč, na njihovih mestih ni spominskih plošč.

"Žal so bili najbolj nagrajeni zločini"

Z odcepitvijo Republike srbske bi se dokončno zrušil sporazum iz Daytona. Tudi zato pravzaprav ne preseneča, da se je izvirni izvod tega dokumenta, ki bi moral biti v Banjaluki, našel šele pred tedni v eni od hišnih preiskav. 

Ratko Mladić | Foto: Reuters Foto: Reuters "Prišel je čas, da Mladić odgovarja za vsako svojo žrtev in skupnosti, ki jih je uničil. Izreči mu katerikoli drugo kazen kot najstrožjo, to je dosmrtno, bi bila sramota za žrtve in v nasprotju s pravico. Nihče si ne more zamisliti globine trpljenja, za katerega je odgovoren," so bile sklepne besede tožilca Alaina Tiegerja, ki je Mladića imenoval kot gospodarja življenja in smrti.

Obsodba Mladića zaradi genocida bo ob že poprej obsojenem Karadžiću morda žrtvam le prinesla nekaj zadoščenja, a pravice na Balkanu, enem od najlepših delov Evrope, ki ga je zgodovina v zadnjem tisočletju prepojila s krvjo, nikakor ne. 

Vlak za to je že zdavnaj odpeljal. Kot je rekla Florence Hartmann: "Žal so bili najbolj nagrajeni zločini. Tisti, ki so jim nasprotovali, danes živijo po vsem svetu."

Kronologija haaškega sodišča

1993 – ustanovljeno Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije (ICTY). Kmalu zatem je vložena prva obtožnica - proti komandantu koncentracijskega taborišča Sušica Draganu Nikoliću zaradi zločinov proti nesrbskemu prebivalstvu leta 1992.

1995 – vložena obtožnica za genocid v Srebrenici proti političnemu in vojaškemu vrhu RS (Karadžić, Mladić).

1996 – obtožen Duško Tadić za zločine v Omarski. 

Julij 1996 – množični izkopi žrtev v okolici Srebrenice.

November 1996 – prva obsodba za Srebrenico (Dražen Erdemović).

Junij 1997 – prva aretacija pod vodstvom sodišča – pridržan je Slavko Dokmanović, srbski župan občine Vukovar, osumljen pobojev nesrbskega prebivalstva.

1998 - sprejeta prva sodba za zločine nad bosanskimi Srbi v taborišču Čalebići blizu Konjica,

1999 – Prvič v zgodovini vložena obtožnica proti aktualnemu šefu države (Miloševiću); preiskave domnevnih zločinov na Kosovu.

2000 – začetek velikih sojenj zaradi spolne zlorabe žensk. Trojica bosanskih Srbov obtožena zločinov nad muslimankami v Foči 1992 in 1993.

2001 – prva oprostilna sodba za genocid proti oficirju Vojske Republike srbske (VRS) za poboj v Srebrenici (Radoslav Krstić).

2002 – Biljana Plavšić prizna krivdo za pregon Bošnjakov in Hrvatov na območju 37 občin v BiH. 

2003 – nekdanji poveljnik jugoslovanske vojne mornarice Miodrag Jokić prizna krivdo in odgovornost za bombardiranje Dubrovnika.

2004 - Milan Babić, nekdanji šef vlade SAO Krajine, prizna, da je sodeloval v pregonu proti nesrbskemu prebivalstvu in priznal zločine v zaporih, deportacije, nasilno uničevanje premoženja in domov. 

December 2004 – ICTY vloži zadnje obtožnice. Končna številka: 161 obtožnic. Posamezna sojenja se nato prenesejo v BiH, na Hrvaško, v Srbijo … 

Marec 2005 – prve obtožnice za zločine v Makedoniji, tudi proti nekdanjemu notranjemu ministru Ljubetu Boškoskemu. 

November 2005 – prve sodbe za vojne zločine na Kosovu; trije pripadniki OVK obtoženi za zločine nad srbskim prebivalstvom leta 1998 v taborišču Lapušnik.

Marec 2006 – Milošević umre, sojenje se preneha.

November 2006 – pritožbeno sodišče potrdi prvo dosmrtno kazen – proti oficirju VRS Stanislavu Galiću za obstreljevanje Sarajeva.

Julij 2008 – po 13 letih privedejo Radovana Karadžića, ki je obtožen za genocid in ostale zločine.

2009 - Milan Lukić obsojen na dosmrtno kazen za poboj v Višegradu, v katerem je bilo ubitih 120 civilistov.

Maj 2011 – aretiran Ratko Mladić

Julij 2011 – aretiran še zadnji ubežnik – Goran Hadžić, nekdanji predsednik SAO Krajina.

Januar 2014 – četverica visokih srbskih politikov na čelu z nekdanjim podpredsednikom Zvezne republike Jugoslavije Nikolom Šainovićem obsojena na zločine proti človečnosti in kršenje vojaškega reda nad albanskimi prebivalci na Kosovu. 

Januar 2015 – končano največje posamično sojenje proti sedmim visokim oficirjem VRS; pet od njih obsojenih za genocid in druge zločine po padcu Srebrenice in Žepe.

Marec 2016 – Karadžić obsojen na 40 let zapora. Oproščen je bil obtožb za genocid v drugih občinah v BiH leta 1992, ne pa tudi za Srebrenico. V istem mesecu je bil vseh obtožb oproščen Vojislav Šešelj.