Gospod Gorbačov, podrite ta zid

12. junija 1987 je takratni ameriški predsednik Ronald Reagan v govoru pred Branderburškimi vrati v Berlinu pozval ruskega sodobnika Mihaila Gorbačova, naj podre zid, ki je ločeval Vzhodno in Zahodno Nemčijo vse od leta 1961. Le dve leti pozneje je o iskanju svobode s tega berlinskega spomenika prepeval David Hasselhoff, z močno simboliko konca bolečega in dolgega obdobja.

Po koncu druge svetovne vojne so si na podlagi potsdamskega sporazuma ozemlje predvojne Nemčije razdelili Američani, Angleži, Francozi in Rusi. Glavno mesto Berlin, ki je bilo sicer znotraj ruskega dela, so prav tako razdelili na štiri dele. Vse intenzivnejša politična nasprotja med Rusi in preostalimi zavezniškimi državami ter pomanjkanje konsenza glede načina in dinamike obnove povojne Nemčije so vrhunec dosegli 15. junija 1961, ko se je praktično čez noč začela gradnja zidu.

Le začetek vse globljih razlik Družine so bile presekane na pol, prijatelji, znanci in ljubimci so se čez noč znašli na različnih straneh nepremostljive ovire. A betonska fizična ovira je bila le začetek vse globljih razlik. Medtem ko se je pod vplivom Zahoda en del razvijal in postajal vse bogatejši, je vzhodni del stagniral pod rusko diktaturo. Ne glede na izjemno visoko tveganje so mnogi poskušali prebegniti, kar je bilo za nekatere usodno. Po podatkih potsdamskega centra za sodobno zgodovino je berlinski zid skupno zahteval 136 žrtev.

Današnji Berlin določajo drugačni zidovi Gal Kirn, podoktorski raziskovalec zgodovine medijev s Humboldtove univerze v Berlinu, je pojasnil, da kljub zabrisanim mejam zidu (koščki tega so romali povsod po svetu) današnji Berlin določajo novi, drugačni zidovi. Kljub velikim naložbam in gradbenim projektom v 90. letih prejšnjega stoletja se Berlin ni razvil v finančno in gospodarsko središče. Postal je bolj medijsko, kulturno in politično središče, ki v zadnjih letih – v povezavi s finančnim središčem Frankfurta – sprejema največje odločitve o prihodnosti EU. Kirn dodaja, da je Berlin danes bistveno bolj svetovljansko mesto s kopico priseljencev z vsega sveta, kar je prispevalo tudi k trženju mesta kot "revnega, a seksi".

Po združitvi se je, kot dodaja Kirn, zgodil tudi svojevrstni paradoks. Vzhodne četrti Berlina, kot sta na primer Prenzlauer Berg in Friedrichshain, ki so bile v 90. letih praktično prazne, so danes med dražjimi deli mesta s kopico priseljencev iz južnega dela države. Na simbolni ravni je po padcu zidu Zahod koloniziral Vzhod, s čimer je kapitalizem za vedno pogoltnil socializem. Po Kirnovih besedah je Berlin vedno bil in ostaja specifikum v Nemčiji, v zadnjih letih pa se iz bolj svobodnega in kritičnega mesta spreminja v bolj urejeno in vedno bolj drago mesto.