Petek, 8. 11. 2019, 10.58
5 let
Slovenija bi bila kot Katalonija, če ne bi izkoristila padca berlinskega zidu
Po padcu berlinskega zidu: razlike med vzhodom in zahodom ostajajo #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,62
28
Po padcu berlinskega zidu je veljalo prepričanje, da bo vzhodni del dohitel zahod, pa se to ni zgodilo niti v Nemčiji, pravi zgodovinar Božo Repe. Šlo je le za prikrito kolonialno širjenje: zahod je na vzhodu dobil poceni delovno silo, trg in pokupil podjetja. Ta trenutek po padcu zidu pa je takrat izkoristila tudi Slovenija, sicer bi lahko bili danes na mestu Katalonije, pravi.
Devetega novembra 1989 so v Berlinu spreminjali Evropo in svet. Padec berlinskega zidu je pred tridesetimi leti simbolno porušil delitev med vzhodom in zahodom in naznanil velike politične in družbene spremembe, ki so temu sledile po Evropi, tudi v Sloveniji.
Na področju današnje Nemčije sta bili kmalu po koncu druge svetovne vojne ustanovljeni Zvezna republika Nemčija (ZRN) na zahodni strani in Nemška demokratična republika (NDR) pod taktirko Sovjetske zveze na vzhodni strani. Znotraj te je bil tudi Berlin, ki je bil prav tako razdeljen na dve strani, vzhodni in zahodni del. Da bi preprečili številne pobege z vzhoda na zahod, so oblasti NDR avgusta 1961 začele graditi zid, ki je nato kar 28 let, do padca leta 1989, ločeval prebivalce. Ta teden mineva trideset let od padca zidu in s tem povezanih dogodkov.
V televizijskem prenosu so oblasti Nemške demokratične republike 9. novembra 1989 zvečer oznanile bolj ohlapna pravila za potovanje v tujino. Državljani, ki so lahko domovino do takrat zapustili le s posebnim dovoljenjem, v praksi je bila meja zaprta, so se ob novici zbrali na meji z zahodnim Berlinom in od carinikov zahtevali, da jo odprejo. Zaradi pritiska množice so oblasti pozno zvečer popustile, ljudje pa so lahko obiskali zahodni del mesta in se srečali s sorodniki in prijatelji na drugi strani.
Spremembe so bile na vidiku, a ne tako radikalne
Zgodovinar Božo Repe pravi, da je po padcu berlinskega zidu več razočaranj. A tako kot takrat, ko nihče ni pričakoval padca zidu, tudi ni nihče pričakoval, da se bodo zadeve razvile v to smer.
Tiste noči padca berlinskega zidu ni pričakoval nihče, a se je to vendarle zgodilo. Kot pravi zgodovinar Božo Repe, se je vedelo, da se bo nekaj zgodilo, saj se stvari dogajajo v procesu. Vsa osemdeseta leta pa tudi že prej, je potekal proces detanta (ogrevanje odnosa med državami, op. p), proces nekih reform, ki se v Sovjetski zvezi začnejo z Gorbačovom.
"Pričakovalo se je, da se bo nekaj zgodilo. Da bo to tako radikalno, da bo berlinski zid kar padel in bo konec socializma in da bo Sovjetska zveza razpadla, to pa na tak način ni bilo načrtovano," pravi.
Bali so se, da bodo ostali brez zaščite Sovjetske zveze
Največ živčnosti je bilo po njegovem mnenju pred padcem berlinskega zidu zaznati v Vzhodni Nemčiji, ker so imeli tam eno najbolj ortodoksnih oblik socializma. "Reforme, ki jih je izvajal Gorbačov v Sovjetski zvezi, so ji začele prehitevati. Pravzaprav so jim nasprotovali. Zlasti pa je obstajala bojazen, da to pomeni, da ne bodo imeli več zaščite Sovjetske zveze, kar je z drugimi besedami pomenilo, da ta tip socialistične Nemčije ne bo več obstajal ali pa se bo moral močno spremeniti."
Številne iluzije so se po padcu zidu razblinile
Svet je 30 let po padcu berlinskega zidu bistveno drugačen, kot je bilo pričakovano, pojasnjuje Repe. "Prvič je bilo pričakovanje, da je to končna zmaga zahodnega neoliberalističnega sistema. Torej konec zgodovine, kot je to označil Francis Fukuyama. Zmaga ene ideologije nad drugo. Pri čemer se seveda ne upošteva, da so v svetu še številni drugi sistemi in ideologije, npr. kitajski sistem, ki je danes za zahod izjemno privlačen, ker ustreza tipu kapitalizma, kakršen je," pojasnjuje Repe.
"Kapitalu v resnici demokracija ne ustreza"
Druga je padla iluzija, da obstaja enačaj med kapitalizmom - zahodnim tekmovalnim sistemom - in demokracijo. Danes vidimo, da tega ni. Da se avtokratski diktatorski režimi razvijajo tudi znotraj formalno parlamentarnih ureditev. Kapitalu v resnici demokracija ne ustreza, zato jo v neki meri tudi pušča. Svet je šel v neki sistem stabilokracij. Tudi tiste države, ki so še ostale demokratične ali napol demokratične, kot je EU, take sisteme podpirajo. Ves Balkan ima vrsto voditeljev, ki so za EU in ZDA sprejemljivi.
Prebivalci vzhodnega dela mesta so se v noči na 10. november takole povzpeli na zid, ki je prej delil mesto.
Vzhod ni dohitel zahoda, niti v Nemčiji
Tretja iluzija je bila, da bo to prineslo neko združeno Evropo, ki bo enakopravna. Da bo vzhodni del dohitel zahodni del, pa se to ni zgodilo niti v Nemčiji. Pravzaprav je šlo za prikrito kolonialno širjenje - zahod je tam dobil poceni delovno silo, dobil je trge, s svojo ekonomsko močjo je pokupil vse, kar je bilo propulzivne industrije. Gre za neke podrejene odnose. Če pogledate samo odnos Slovenije do Nemčije, je to popolnoma jasno, pri drugih državah pa še sploh.
Sistem ravnovesja je porušen, velja zakon močnejšega
Omenja še eno posledico, ki pa je za mednarodne odnose najbolj ključna. "Neki sistem ravnovesja, ki sicer ni bil dober in je izhajal iz blokovske delitve, je danes porušen. Mednarodnega pravnega reda tako rekoč ni več. Velja zakon močnejšega, džungla močnejšega. Tukaj imajo primat ZDA in tega se niti več ne prikriva." Pri tem spomni na razmere v Siriji, kjer ZDA rečejo, da bodo tam ostale, ker jih zanima njihova nafta. Torej je to nafta ZDA, to je izrazito kolonialna percepcija.
"Tako se stvari razvijajo v svetu. Ni več pravega minimalnega pravnega ravnotežja. Mednarodno pravo se ne spoštuje in nihče od nas, še posebej manjših držav, ni zaščiten na neki minimalni ravni. Včasih so se vsaj delali, da to ni tako," pravi.
S padcem zidu je povezan tudi razpad Jugoslavije
Kakšen vpliv pa je imel padec zidu na dogajanje v Jugoslaviji in osamosvajanje Slovenije? Repe odgovarja, da mi na osamosvojitev gledamo kot na notranji proces, kot na uspeh določenih voditeljev. "V resnici je to kompleksna zadeva in razpad Jugoslavije je povezan s padcem berlinskega zidu in koncem hladne vojne. Takrat te formalno še ni bilo konec, se je pa že zelo nakazovala."
Predori v Berlinu, skozi katere so z vzhoda na zahod pobegnili številni Nemci.
Zakaj je bila Jugoslavija posebna
Dodaja, da je Jugoslavija obstajala zaradi blokovske delitve sveta v mednarodnem prostoru, zato je imela posebno vlogo, bila odprta na zahod in imela stike z vzhodom. "Mi smo lahko potovali na obe strani, česar ni mogel nihče. Od tega je Jugoslavija dobivala velike koristi, kredite, podporo … Če bi hladna vojna še trajala, bi bila Jugoslavija nujna in koristna za obe strani, torej bi preprečili, da bi razpadla. Tako pa v mednarodnih odnosih ni bilo več potreb."
Bali so se kaosa v Sovjetski zvezi, na koncu se je v kotlu kuhal Balkan
Velike države so razpadu Jugoslavije nasprotovale, ker so se bale kaosa, pojasnjuje naš sogovornik. "Ne toliko kaosa na Balkanu, ki je s stališča mednarodnih razmer majhen, a eksploziven. Bali so se, da bo Jugoslaviji sledila Sovjetska zveza, kjer pa je bilo jedrsko orožje. Če dopustimo krvav razpad Jugoslavije, bi po isti poti šla SZ. Nazadnje se je izkazalo, da je SZ razpadla mirno, Balkan so pa pustili, da se kuha v svojem kotlu."
Fotografija je nastala 12. novembra 1989. Prikazuje vzhodne Berlinčane, ki so se na Potsdamer Platzu srečali s prebivalci zahodnega dela mesta.
Če ne bi izkoristili trenutka, bi bili lahko danes na mestu Katalonije
Slovenija je imela pri osamosvajanju srečo, saj je ujela ugoden mednarodni trenutek. Tudi Nemčija, ki se je združila, ima največ zaslug, da sta bili Slovenija in Hrvaška mednarodni priznani. Nemci so izhajali iz tega, da če so imeli oni pravico do združitve, imajo tudi ti narodi pravico do samoodločbe, pojasnjuje Repe. Dodaja pa, da če bi takrat zamudili tisti trenutek, bi bili danes tam, kjer sta Katalonija ali Kosovo. Ta mednarodni kontekst padca berlinskega zidu je za slovensko osamosvojitev in razpad Jugoslavije ključen, še pravi.
28