Sobota, 18. 2. 2023, 22.20
1 leto, 9 mesecev
Bliža se obletnica ruskega napada na Ukrajino
Kako je Putin koval načrte za ruski napad na Ukrajino
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
7,77
157
Ruski predsednik Vladimir Putin se je najverjetneje že najpozneje spomladi ali poleti 2021 odločil, da bo proti mednarodno priznani in suvereni državi Ukrajini sprožil obsežen in vsesplošni vojaški napad ter v Kijevu postavil na oblast prorusko usmerjene ukrajinske politike. Njegovo razkosavanje Ukrajine pa se je začelo že leta 2014, ko so po majdanski revoluciji z oblasti v Kijevu strmoglavili proruskega predsednika Viktorja Janukoviča.
Ruski vsesplošni napad na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja lani, ima globoke korenine. Je posledica dveh različnih pogledov na ukrajinsko zgodovino in dveh različnih želja: želje večine Ukrajincev, da bi postali del Zahoda ter ohranili ozemeljsko celovitost svoje države, in želje Moskve, da bi Ukrajino ali vsaj njen del – tudi z nasiljem – ohranila v ruskem vplivnem območju. Prvi oboroženi konflikt zaradi teh dveh nasprotujočih si ciljev je bil že leta 2014.
12. julija 2021 je ruski predsednik Vladimir Putin na spletni strani Kremlja objavil besedilo z naslovom O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev (Ob istoričeskom jedinstve Ruskih i Ukraincev). Sicer je vprašanje, ali se je Putin morda samo podpisal pod članek, ki ga je dejansko napisal nekdo drug, a v njem je med drugim zapisano, da so Rusi, Ukrajinci in Belorusi en narod. S tem je zanikal obstoj posebnega, od Rusov ločenega ukrajinskega naroda.
Besedilo, ki je napovedalo ruski napad na Ukrajino
Po Putinovem mnenju sta bila ustvarjalca ukrajinskega naroda v 19. stoletju poljska elita in Avstro-Ogrska, ki sta želeli oslabiti Rusijo. V zadnjih letih pa naj bi Zahod Ukrajino zvlekel v nevarno geopolitično igro, katere cilj je spremeniti Ukrajino v pregrado med Evropo in Rusijo ter v odskočno desko proti Rusiji. To je Putin poimenoval ustvarjanje Protirusije iz Ukrajine, kar da je za Rusijo nesprejemljivo.
Ko zdaj gledamo nazaj, je bilo to Putinovo besedilo za številne analitike zlovešča napoved ruskega napada na Ukrajino, ki se je začel 24. februarja lani, približno sedem mesecev po njegovi objavi. Trditve, ki zanikajo ukrajinsko narodnost in vidijo v Ukrajini protirusko zahodno orodje, so tudi sicer precej razširjene med Rusi (deloma tudi zaradi medijske propagande).
Rusija Ukrajine ne želi izpustiti iz svojih rok
"Smo en narod. Ukrajinci so Rusi, samo pozabili so na to," je novinarju BBC nedavno povedal eden od prebivalcev ruskega mesta Belgorod, ki leži nedaleč od meje z Ukrajino. "Ukrajina je lutka v rokah Zahoda," je dejala druga prebivalka Belgoroda, tretja pa, da je nova generacija Ukrajincev zrasla v sovraštvu do Rusov in da jim morajo zato spremeniti njihovo miselnost, da ne bodo več sovražili Rusov.
Ukrajinski in ruski narod sta vzhodnoslovanska pravoslavna naroda (del Ukrajincev je sicer unijatov, kristjanov pravoslavnega obreda, ki priznavajo vrhovno oblast papeža v Rimu). Oboji se tudi sklicujejo na srednjeveško Kijevsko Rusijo. V času carske Rusije, ki je izvajala politiko rusifikacije Ukrajincev, pa tudi v času Sovjetske zveze, je velik del Ukrajincev, še zlasti na jugu in vzhodu Ukrajine, opustil ukrajinščino in prevzel ruščino. Izoblikovala se je tudi mešanica ukrajinščine in ruščine, poimenovana suržik, ki se je zelo razširila po Ukrajini. A uporaba ruščine (ta je med drugim tudi materni jezik ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega) še ne pomeni, da se rusko govoreči Ukrajinci tudi počutijo Ruse v narodnem smislu.
Dejstvo je, da Kremlju že dolgo ni bila všeč želja večine Ukrajincev po približevanju Zahodu ter vključitvi v EU in Nato ter da je za vsako ceno želel Ukrajino obdržati v ruskem vplivnem območju. Pri tem se je Rusija opirala tudi na prorusko usmerjeni del prebivalstva, ki večinoma živi na vzhodu Ukrajine in na polotoku Krim. Ključno je postalo predvsem to, kdo je ukrajinski predsednik.
Oranžna revolucija 2004–2005 in majdanska revolucija 2013–2014
Leta 2004 sta se tako na predsedniških volitvah pomerila proruski kandidat iz Donbasa Viktor Janukovič in prozahodni Viktor Juščenko. Slednjega so pred volitvami celo zastrupili z dioksinom, ki mu je iznakazil obraz. V drugem krogu je zmagal Putinov kandidat Janukovič, a so zaradi domnevnih volilnih goljufij po volitvah izbruhnili množični protesti, ki so jih poimenovali kar oranžna revolucija. Ikona te revolucije je postala Julija Timošenko. Ustavno sodišče v Kijevu je nato razveljavilo drugi krog, v ponovljenem krogu pa je zmagal Juščenko.
A Janukoviču je uspelo leta 2010, ko je na predsedniških volitvah premagal prozahodno Timošenkovo. Kmalu po zmagi jo je Janukovič poslal v zapor zaradi domnevne korupcije. Ko pa je leta 2013 zavrnil podpis pridružitvenega sporazuma med Ukrajino in EU, so se 21. novembra na trgu Majdan v Kijevu znova začeli zbirati protestniki.
Oblast se je odzvala z nasiljem, a protestov ni zadušila. Na koncu so proti protestnikom začeli uporabljati celo strelno orožje. A tudi to majdanske revolucije ni ustavilo. Ukrajinski parlament je na koncu 22. februarja 2014 odstavil Janukoviča, ki je pobegnil v Rusijo.
Odcepitev Krima in Donbasa
Potem pa je zavrelo med proruskim prebivalstvom na Krimu in v pokrajinah Doneck in Lugansk na vzhodu Ukrajine. S pomočjo Rusije in njenih vojaških sil se je Krim odcepil od Ukrajine, Putin pa je polotok enostransko in v nasprotju z mednarodnim pravom 18. marca 2014 priključil Ruski federaciji. S prikrito pomočjo ruske vojske so poslušnost Kijevu odrekli tudi v delu vzhodnih ukrajinskih regijah Lugansk in Doneck oz. Donbasu.
Prorusko prebivalstvo oziroma prebivalstvo ruskega narodnega izvora v Ukrajini živi zlasti na Krimu in v Donbasu (ukrajinski regiji Doneck in Lugansk). Avtohtono prebivalstvo na Krimu so sicer turško govoreči Krimski Tatari, Rusi so se tja začeli priseljevati šele v 18. stoletju. Mesta v Donbasu so postala magnet za ruske priseljence ob začetku industrializacije v 19. stoletju. Krim je bil v Sovjetski zvezi najprej v okviru Rusije, leta 1954 pa je takratni sovjetski voditelj Nikita Hruščov polotok dal Ukrajini. Del krimskih Rusov se je že po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 želel izločiti iz Ukrajine in se pridružiti Rusiji, a takrat za te načrte še niso imeli podpore Moskve. Leta 2014 je bila zgodba drugačna. Tistega leta je s podporo Rusije izbruhnil tudi upor v Donbasu, kjer je veliko tamkajšnjih rusko čutečih prebivalcev podprlo razglasitev neodvisnosti od Kijeva. Vprašanje pa je, ali so imele te proruske želje podporo večine prebivalcev Luganske in Doneške regije, saj na tem območju nikoli ni bilo nespornega in mednarodno nadzorovanega referenduma, bili so samo referendumi, ki jih je nadzorovala Moskva. Na fotografiji: motoristična povorka donbaških Rusov v Donecku.
Po ustanovitvi samooklicanih Luganske in Doneške ljudske republike so izbruhnili spopadi med proruskimi separatisti in ukrajinskimi silami. Ukrajincem je večino ozemlja obeh regij uspelo ohraniti pod svojim nadzorom. Med ukrajinskimi in proruskimi silami se je v Donbasu tako vzpostavila frontna črta, ob kateri so se vseskozi vrstili manjši spopadi.
Rusija kopiči vojsko ob meji z Ukrajino
Marca in aprila 2021 je začela Rusija kopičiti svojo vojsko na Krimu in ob meji z Ukrajino. Julija tega leta je sledilo na začetku članka omenjeno Putinovo besedilo O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev. Ruska vojaška krepitev se je nadaljevala tudi v poznejših mesecih. Ruska vojska je prišla tudi v Belorusijo na vojaške vaje, ki so bile le kritje za nameščanje ruskih sil v bližini belorusko-ukrajinske meje. Američani so že nekaj tednov pred napadom javno objavljali podatke, da Rusija načrtuje napad na Ukrajino. Kremelj je ta napad nekaj časa sprenevedavo zanikal, a 24. februarja je le prišel tisti usodni dan.
Veliko vprašanje, ki se postavlja od lanskega 24. februarja, je, kakšni so sploh Putinovi cilji. Zasesti vso Ukrajino ali samo njen del? Bi se zadovoljil z mejo na Dnepru ali bi želel tudi vzpostaviti kopensko povezavo s Pridnestrjem, samooklicano prorusko državo na ozemlju Moldavije? Bi v primeru uspeha v Ukrajini Putin nadaljeval osvajalske pohode proti državam nekdanje Sovjetske zveze (Gruzija, baltske države, Kazahstan …)?
Putin: Razpad Sovjetske zveze je bil drama za ruski narod
Številni Rusi namreč razpad Sovjetske zveze leta 1991 doživljajo kot rusko nacionalno tragedijo, in sicer v skladu z besedami, ki jih je Putin aprila 2005 uporabil v govoru vodilnim ruskim politikom in poslancem ruskega parlamenta: "Predvsem pa bi morali priznati, da je bil razpad Sovjetske zveze velika geopolitična katastrofa stoletja. Kar zadeva ruski narod, je razpad postal prava drama. Na desetine milijonov naših sodržavljanov in rojakov se je znašlo zunaj ozemlja Rusije. Poleg tega je ta epidemija razpada okužila tudi samo Rusijo."
Putinovo zanikanje samobitnosti ukrajinskega naroda in njegove pravice do lastne neodvisne države, ki je prisotno v njegovem besedilu O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev, je sestavni del ruske politike do Ukrajincev, ki bi jo lahko opisali kot etnocid – torej načrtna ruska politika raznarodovanja Ukrajincev. Ta, poleg besne maščevalnosti zaradi vojaških porazov, navdihuje tudi ruske poboje ukrajinskih civilistov, ki smo jim bili na primer priča v ukrajinskem mestu Buča na začetku vojne v Ukrajini.
Putin torej ne žaluje za Sovjetsko zvezo zato, ker bi bil komunistični nostalgik, ampak njen razpad ocenjuje negativno z ruskega nacionalnega zornega kota.
Putin Kijevu odreka suverenost nad delom Ukrajine
Vrnimo se spet k besedilu O zgodovinski enotnosti Rusov in Ukrajincev, v katerem je Putin zapisal, da so meje sodobne Ukrajine stvaritev Sovjetske zveze in da so komunisti oziroma Leninovi boljševiki Rusijo oropali njenih ozemelj in jih dali Ukrajini (pri tem Putin ne misli samo na Krim, ki ga je Nikita Hruščov leta 1954 dal Ukrajini, ampak tudi na jugovzhodni del Ukrajine, op. p.).
Putin pri tem navaja mnenje nekdanjega župana Sankt Peterburga Anatolija Sobčaka, da bi se morale vse članice nekdanje Sovjetske zveze ob odhodu iz nje odreči vsemu ozemlju, ki so ga dobile v času Sovjetske zveze, torej po vključitvi v Sovjetsko zvezo.
So to ozemlja, ki jih Putin želi od Ukrajine?
Drugače povedano: Putin je Ukrajini poleti 2021 sporočil, da mora Rusiji "vrniti" ne samo Krim (ta je seveda že od leta 2014 pod nadzorom Moskve), ampak tudi ozemlje kratkotrajne sovjetske republike Doneck-Krivi rog (ustanovljene leta 1918), ki je pokrivala jugovzhod današnje Ukrajine vključno z Donbasom in Harkovom. Posredno pa je pod vprašaj postavil celo ukrajinsko oblast nad Podkarpatsko Ukrajino (ta je bila pred drugo svetovno vojno del Češkoslovaške, še prej pa Ogrske) in zahodno Ukrajino (ta je bila po prvi svetovni vojni del Poljske).
Narodnostna sestava Ukrajine leta 2001
Po popisu prebivalstva iz leta 2001 (ta popis je zadnji pred rusko priključitvijo Krima leta 2014 in začetkom spopadov v Donbasu) je v Ukrajini takrat živelo okoli 48,5 milijona prebivalcev. Narodnostno gledano so veliko večino predstavljali Ukrajinci, ki jih je bilo 37,5 milijona (77,8 odstotka vseh prebivalcev). Rusov je bilo 8,3 milijona (17,3 odstotka). Edini dve ukrajinski regiji, kjer so Rusi predstavljali večino, sta bili Krim in Sevastopol (obe na polotoku Krim). Regija Krim je leta 2001 štela nekaj več kot dva milijona prebivalcev. Rusi so predstavljali 58,5 odstotka vsega prebivalstva omenjene regije, Ukrajinci pa 24,4 odstotka. V regiji Sevastopol, v kateri je pristanišče ruske črnomorske flote, je živelo 377 tisoč prebivalcev, od tega 71,6 odstotka Rusov in 22,4 odstotka Ukrajincev. V Donbasu so bili Rusi manjšina. Po popisu prebivalstva iz leta 2001 so Ukrajinci predstavljali 58 odstotkov prebivalstva regije Lugansk in 56,9 odstotka prebivalstva regije Doneck. Rusi pa 39 odstotkov prebivalcev regije Lugansk in 38,2 odstotka prebivalcev regije Doneck.
157