Nina o Gibraltarju, kjer javni uslužbenci poleti v službo pridejo kar v kopalkah

Nina Šoštarič je ena tistih Slovencev, ki jih je v življenje v zdomstvo prisilila ekonomsko-politična situacija v Sloveniji.

Sicer je že kot otrok "na nek način" sanjala o tujini, vendar pa se je za tujino zavestno odločila pred dvema letoma, ko je v Sloveniji po njenih besedah vedno bolj kazalo, "da bomo Slovenci potrebovali vsaj nekaj desetletij, da rešimo svoje travme, ki jih pogrevamo še od druge svetovne vojne".

Ko je kriza pokazala zobe, je družino odpeljala na Gibraltar Boljšo prihodnost je Nina za svojo družino našla v Gibraltarju, na tistem malem polotoku na skrajnem južnem koncu Iberskega polotoka, ki je del čezmorskega ozemlja Velike Britanije.

Tja so se selili, ko so se začele v Sloveniji kazati prve posledice varčevalnih ukrepov. "Po kratkem iskanju službe prek interneta se je vse odvilo zelo hitro in v roku enega meseca smo spakirali in šli," pripoveduje Nina. Edini večji problem so bili le slovenski uradi in operaterji, ki so vsi zavarovani s trimesečnim odpovednim rokom.

Delodajalcev ne zanimajo izkušnje, temveč ambicije Kot diplomirana filozofinja je imela v Sloveniji precej negativnih izkušenj, saj te "ljudje takoj dajo v neproduktiven predalček in preprosto ne prepoznajo potenciala humanistike". V tujini je to drugače, bolj cenijo odprto miselnost, komunikativnost in sposobnost večopravilnost.

Delodajalcev v tujini po njenih izkušnjah ne zanima toliko, kaj si že delal, temveč kaj si se pripravljen naučiti in delati. Nina je tako dobila priložnost delati kot novinarka in grafična oblikovalka za lokalno revijo, pa čeprav se z grafičnim oblikovanjem prej nikoli ni srečala.

Tako majhen, pa tako pester Življenje v Gibraltarju, ki meri komaj šest in pol kvadratnih kilometrov, je po Nininem opisu "zanimiva mavrica", preplet angleške in španske kulture, ki ga dopolnjujeta velika islamska in judovska populacija. Kot angleško ozemlje ga zaznamuje tudi kolonialistična dediščina, kamor je indijska manjšina s seboj prinesla še hinduizem.

"Za razliko od muslimanov, ki so večinoma Maročani, in hindujcev, ki so dobro integrirani v družbo, imajo judje svoje šole," opisuje Nina in dodaja, da je vera, tudi krščanska, zelo prisotna v vsakdanjem življenju.

Tudi Gibraltar ima svoje prednosti in slabosti Čeprav je Gibraltar v angleškem upravljanju, pa je mentaliteta izrazito španska. To pomeni, da se vse opravi "mañana", to je enkrat v nedefinirani prihodnosti. "Ko moraš kaj urediti, zna biti to velik problem. Če pošlješ elektronsko pošto ali pokličeš, te nihče ne obravnava resno. Dokler se vsaj trikrat fizično ne pojaviš, za njih zadeva še ni nujna," pravi Nina.

Tako delajo tudi javni uradi, vsaj v poletnem času. "Med 10. junijem in 10. septembrom na primer ves javni sektor dela po poletnem urniku, od 9. do 13., tako da pridejo v službo kar v kopalkah in ko končajo ob 13. uri, grejo samo še na plažo."

A na drugi strani ima ta mentaliteta tudi pozitivno stran, ti ljudje so namreč veliko bolj srečni, pozitivni, vljudni in prijazni ter vedno nasmejani. "Ko greš čez cesto, ti vsak takoj ustavi, voznik avtobusa te vljudno počaka, če zamujaš in tako naprej."

Za Nino je bil sicer največji šok ta, ko so se ji mimoidoči na ulici nasmehnili. Še bolj jo je presenetila sproščenost upokojencev, ki se med čakanjem na avtobus veselijo in norčujejo drug iz drugega kot razposajeni slovenski najstniki.

Otroci bolj samostojni in igrivi S tega vidika je življenje za družino v Gibraltarju bistveno bolj preprosto. Kot pravi Nina, so otroci manj pod stresom, manj je primerjanja, manj domačih nalog in nobene nezdrave tekmovalnosti. "Po eni strani so bolj samostojni, saj se zaradi majhnosti prej odpravijo sami do bližnje trgovine, po drugi strani bolj igrivi, saj več časa preživijo zunaj in nimajo toliko stika s tablicami in Facebookom."

Zdaj že na Irskem Po dveh letih življenja v tujini Nina pravi, da je bila to dobra odločitev, saj takšna izkušnja razširi pogled, če ugotoviš, da ti to ne ustreza, se še vedno lahko vrneš v domovino, "običajno z ugotovitvijo, da se ni nič spremenilo".

Nini življenje v Gibraltarju res ni najbolj ustrezalo, njo in družino je namreč omejevala prav njegova majhnost in s tem povezana nezmožnost udejanjanja različnih interesov, a se za vrnitev domov niso odločili, temveč so se pred kratkim preselili na sever, na Irsko.

Z veseljem bi se vrnila tudi v Slovenijo, če bi tu imela pogoje za normalno življenje - normalno službo, solidno stanovanje in vsaj enkrat letno družinske počitnice. "To pa so za mojo generacijo žal oddaljene sanje."