Petek, 7. 10. 2016, 11.11
7 let, 2 meseca
Nobelova nagrada za mir v roke kolumbijskemu predsedniku
Nobelovo nagrado za mir bo letos prejel kolumbijski predsednik Juan Manuel Santos za prizadevanja za dosego zgodovinskega mirovnega sporazuma v Kolumbiji, je sporočil Nobelov odbor v Oslu.
Zgodovinski sporazum, ki sta ga podpisala Santos in vodja Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (Farc) Rodrigo Londono, so dosegli po pol stoletja kolumbijske državljanske vojne, 220 tisoč mrtvih in osmih milijonih razseljenih oseb. Sporazum je bil dosežen po štirih letih tajnih pogajanj na Kubi.
Kolumbijski volivci so sporazum v nedeljo sicer presenetljivo in v nasprotju z napovedmi anket zavrnili.
Santos je bil skupaj z drugimi pomembnimi akterji sporazuma sprva med favoriti za prejem nagrade, to pa se je po zavrnitvi sporazuma na volitvah spremenilo.
Običajno so nagrado podelili akterjem obeh strani v sporu, a člani Nobelovega odbora so poudarili, da je Santos prevzel pobudo in bil kot vodja države popolnoma predan cilju doseči sporazum. Santos je po referendumu odločen, da bo poskušal doseči nov dogovor.
Kolumbija že desetletja živi v sporu med levičarskimi gverilskimi skupinami (Farc), paravojaškimi skupinami in kolumbijskimi vladnimi silami.
Desetletja nemira
Kolumbijo že desetletja onesposablja vojaški konflikt med levičarskimi gverilskimi skupinami (Farc), paravojaškimi skupinami in kolumbijskimi oboroženimi silami. Nasilje se je začelo po uboju populističnega vodje Jorgeja Eliecerja Gaitana leta 1948 in bilo posledica gospodarskih, političnih in socialnih dejavnikov v državi.
Farc trdi, da se bori za pravice revnih, vlada pravi, da hoče vzpostaviti red in stabilnost, paravojaške sile pa, da se branijo pred gverilci. Tako gverilce kot paravojaške sile namreč povezujejo s trgovino z drogo in terorizmom. Ugrabitve, umori, novačenje otrok za oborožen boj, posilstva in druga kriminalna dejanja so bila del taktike spopadov.
Žrtve spopadov so bile predvsem ranljive skupine v družbi (ženske, kmetje, domorodci), ki so se morali odločati med podporo eni od skupin v konfliktu ali selitvijo v urbane dele države, kjer je vladala velika brezposelnost. Mnogi, ki so opozarjali na kršitve človekovih pravic, so bili preganjani.
"Santosov uspeh je poziv kolumbijskemu predsedniku, naj nadaljuje svoje delo za dosego miru s silami Farc"
Santos je že prejel številne čestitke. Generalni sekretar ZN Ban Ki Moon je njegov uspeh označil za upanje in spodbudo za Kolumbijo ter se zavzel za nadaljnja prizadevanja. Odzval se je tudi vodja Farc Rodrigo Londono in poudaril, da je zanje največja nagrada mir.
"To je primerno sporočilo vsem, ki so tako garali za mir," je dejal Ban. "Govori jim, naj nadaljujejo z delom, dokler mirovnega procesa ne pripeljejo do uspešnega zaključka. Pravi jim, da so prišli predaleč, da bi se zdaj obrnili. Mirovni proces bi moral navdihniti naš svet," je poudaril.
Vodja Revolucionarnih oboroženih sil Kolumbije (Farc) Rodrigo Londono je prek Twitterja sporočil, da je edina nagrada, h kateri stremi Farc, "mir z družbeno pravičnostjo za Kolumbijo brez paravojaških struktur, maščevanja ali laži". Ob tem je pozval k "miru na ulicah".
Nekdanji kolumbijski predsednik Alvaro Uribe je kljub ostremu nasprotovanju mirovnemu sporazumu Santosu čestital za nagrado. Ob tem je izrazil upanje, da bo spodbudila spremembe v sporazumu.
Priznana borka za človekove pravice Rigoberta Menchu, ki je Nobelovo nagrado za mir prejela leta 1992, je Santosov uspeh označila kot poziv kolumbijskemu predsedniku, naj nadaljuje svoje delo za dosego miru s silami Farc. "Ganjena sem, saj smo vse leto Kolumbiji namenjali veliko skrbi in naklonjenosti, da bi lahko izbrisala svojo zelo bolečo preteklost," je dejala Menchujeva.
Nekdanja talka sil Farc Ingrid Betancourt je medtem izrazila mnenje, da bi si moral Santos nagrado deliti s silami Farca. Te so danes 54-letno nekdanjo političarko sicer šest let zadrževale v džungli.
"Zelo težko mi je odgovoriti pritrdilno, ampak mislim, da," je odgovorila na vprašanje, ali bi moral Nobelov odbor nagrado razdeliti med obe strani. Betancourtova je sicer dejala, da je "zelo zelo vesela", da je nagrado prejel Santos.
Preberite še: Vsi naši nobelovci
Juan Manuel Santos je kolumbijski predsednik od leta 2010.
Prihaja iz bogate in vplivne družine
Juan Manuel Santos Calderon se je rodil v bogati in vplivni družini (od leta 1913 do leta 2007 so bili večinski delničarji enega najpomembnejših kolumbijskih časopisov El Tiempo) leta 1951 v Bogoti, kjer je obiskoval zasebno šolo Colego San Carlos. Leta 1967 se je pridružil kolumbijski mornarici, kjer je preživel štiri leta.
Svoje šolanje je nadaljeval v ZDA, na univerzi v Kansasu (smer ekonomije in poslovne administracije), hodil pa je tudi na ugledno šolo London School of Economics and Political Science in harvardsko univerzo. V tem času je bil prejemnik nekaj prestižnih štipendij.
Po študiju se je leta 1981 Santos vrnil domov in nekaj časa delal pri družinskem časopisu, dve leti pozneje pa postal direktor časopisa.
Leta 1991 se je prvič resneje srečal s politiko - postal je kolumbijski minister za zunanjo trgovino, pozneje pa je bil še minister za finance in javne kredite ter minister za obrambo.
Leta 2010 je zmagal na kolumbijskih predsedniških volitvah in postal 32. kolumbijski predsednik.
"Moja mati Ljudmila Renko, ki je umrla avgusta letos, je prihajala iz kraja Borovlje, ki danes leži na avstrijskem Koroškem," pojasnjuje Duncan Haldane.
Med letošnjimi Nobelovimi nagrajenci za fiziko je tudi 65-letni britanski znanstvenik slovenskih korenin Duncan Haldane, ki si je nagrado skupaj z Davidom Thoulessom in Michaelom Kosterlitzem prislužil z raziskavami stanja snovi.
Pogovor z njim si lahko preberete tukaj.
Prvič so jo podelili pred 115 leti
Nobelove nagrade podeljujejo od leta 1901, ko je švedski izumitelj Alfred Nobel ustanovil svoj sklad. Sklad ima sedež v Oslu na Norveškem. Letošnji nagrajenci bodo prejeli vsak po osem milijonov švedskih kron oz. 831 tisoč evrov. Nagrade bodo podelili 10. decembra, ko je obletnica smrti Alfreda Nobela.
Lani so nagrado prejele štiri organizacije civilne družbe za prispevek k demokraciji v Tuniziji po jasminovi revoluciji leta 2011.
1