Ponedeljek, 21. 4. 2025, 10.24
2 uri, 40 minut
Papež Frančišek je umrl – kaj sledi in kdo bi ga lahko nasledil? #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
2,21
Smrt papeža Frančiška je pretresla katoliški svet. Ob žalovanju za prvim latinskoameriškim papežem se hkrati začenja natančno določen postopek izvolitve njegovega naslednika – konklave, ki bo odločal o novem voditelju Katoliške cerkve. Papež Frančišek je sicer lani določil, da se zanj pripravi preprost pogreb brez skrivnostnih obredov, ki se običajno izvajajo ob smrti papeža, nato pa se bo začelo izbiranje novega voditelja institucije, ki združuje okoli 1,37 milijarde vernikov po vsem svetu.
Povezane novice:
Umrl je papež Frančišek. Znano je že, kdaj ga bodo pokopali.
Iz Slovenije in sveta se vrstijo odzivi na vest o smrti papeža
Papež Frančišek je imel rad šport, predvsem nogomet
Protokol dogodkov po smrti papeža je v Rimskokatoliški cerkvi v veljavi že več stoletij. Nekatere tradicije segajo še v čas starega rimskega cesarstva, sicer pa so proces skozi stoletja izpilili številni papeži.
Po smrti papeža sledi devetdnevno žalovanje (lat. novendiale).
Kardinal kamerlengo – komornik (lat. camerlengo) – je upravnik javnih dohodkov oz. zakladnik in mora po tradiciji potrditi papeževo smrt. To funkcijo že od leta 2019 zaseda irski kardinal Kevin Joseph Farrell. Ko papež umre, je prav on prva oseba, ki jo obvestijo o tem, in je tudi odgovoren za uradno določitev papeževe smrti.
Preden Cerkev ali javnost obvesti o papeževi smrti, izvede poseben priložnostni obred. Kamerlengo se postavi nad papeževo telo in trikrat zakliče papeževo krstno ime. Šele ko ni odgovora na klice, je papež razglašen za mrtvega.
Od tega dejanja naprej papeževo telo ostane večinoma nedotaknjeno. Vatikan prepoveduje kakršnokoli obdukcijo moškega, kar je privedlo do nekaterih zelo zanimivih teorij, ko papeži nepričakovano umrejo. Mrliški list se lahko napiše in komornik zapečati papeške apartmaje.
Danes zapečatenje papeških apartmajev nima več ritualnega pomena, nekoč pa je bilo to namenjeno preprečevanju kardinalom, da bi jih izropali in iz njih odnesli, kar jim je bilo všeč. Danes večjo skrb namenjajo temu, da papeževo telo ne bi pristalo v napačnih rokah.
Po tradiciji se torej njegove dvorane zapečatijo, papežev prstan pa se uniči, kar tudi uradno pomeni konec njegovega papeževanja. Kamerlengo o papeževi smrti obvesti kardinalski zbor, nato pa Vatikan novico razkrije svetu.
Obdobje žalovanja
Po smrti papeža sledi devetdnevno žalovanje (lat. novendiale). Za papežev pogreb pa je predpisana kopica vnaprej pripravljenih pravil in postopkov. Papežev pogreb se mora tako odviti med četrtim in šestim dnem po njegovi smrti, življenje papeža pa se praznuje devet zaporednih dni po njegovi smrti.
Novendiale sicer izvirajo že iz starorimskih običajev, saj so že stari Rimljani za pokojnikom žalovali devet dni. Tudi Italija običajno ob papeževi smrti razglasi obdobje nacionalnega žalovanja.
Papež Frančišek med pogrebom svojega predhodnika, zaslužnega papeža Benedikta XVI., decembra 2022
Papežev pogreb in prehodno obdobje
Papež že sam v času življenja načrtuje velik del svojega pogreba, pri čemer navodila zapusti komorniku, da jih izvede. Papeževo telo blagoslovijo, oblečejo v papeška oblačila in izpostavijo javnosti v baziliki sv. Petra, da se mu lahko poklonijo tudi navadni verniki. Papežem se običajno pokloni več sto tisoč ljudi, med njimi tuji dostojanstveniki in svetovni voditelji.
Nekoč je bilo papeževo truplo razstavljeno na dvignjenem mrliškem vozu, ker pa je papež Frančišek poenostavil pogrebne obrede, bo njegovo telo razstavljeno v odprti krsti, brez velikega pompa in razkošja. V času žalovanja v baziliki sv. Petra in tudi drugih cerkvah v katoliškem svetu potekajo vsakodnevne molitve in spominske maše za umrlega papeža.
Papeže so v preteklosti pogosto balzamirali. Nekaterim so odstranili tudi organe. Cerkev svetega Vincencija in Anastazije blizu vodnjaka Trevi v Rimu na primer hrani 25 balzamiranih src papežev – od papeža Siksta V. (vladal 1585–1590) do papeža Leona XIII. (1878–1903). Hranijo jih v marmornih žarah kot svete relikvije.
Kot omenjeno, se bo moral pogreb papeža Frančiška odviti med četrtim in šestim dnem po njegovi smrti. Potekal bo na Trgu sv. Petra, vodil pa ga bo dekan kardinalskega zbora, 91-letni Italijan Giovanni Battista Re. V skladu s tradicijo naj bi nato njegovo telo shranili v kripto pod baziliko sv. Petra. Tam je pokopanih skoraj sto papežev, vključno s Frančiškovim predhodnikom, papežem Benediktom XVI., ki je odstopil februarja leta 2013 in umrl na zadnji dan leta 2022.
A kot je Frančišek povedal v enem izmed intervjujev leta 2023, si je za razliko od predhodnikov za pokop izbral rimsko baziliko sv. Marije Velike, tudi Marije Snežne (Basilica Papale di Santa Maria Maggiore), ki je ena njegovih najljubših cerkva in jo je najpogosteje obiskoval. S tem bo postal prvi papež po sto letih, ki bo pokopan zunaj vatikanskih zidov.
Papež Frančišek si je za pokop izbral rimsko baziliko sv. Marije Velike, tudi Marije Snežne (Basilica Papale di Santa Maria Maggiore).
Frančišek je prekinil še eno tradicijo, in sicer ne bo pokopan v tradicionalnih treh krstah iz ciprese, cinka in bresta, ki so položene druga v drugo, ampak je ukazal, da ga pokopljejo zgolj v krsti iz lesa in cinka.
Če so v krsto papeža Benedikta XVI. položili kovance, kovane v času njegovega papeževanja, in kovinsko cev s papirnatim zvitkom – dokumentom, ki govori o njegovem življenju in vladanju (imenovanem rogito) –, pa naj bi bilo pri Frančišku drugače. Domneva se, da bo najverjetneje pokopan z lastnim rogitom, v katerem bo podrobno opisan samo njegov pontifikat.
Sede vacante in konklave
Po papeževem pogrebu v Vatikanu nastopi prehodno obdobje (t. i. sede vacante), ko je papeški stol prazen. Cerkev v tem obdobju začasno vodi kardinalski zbor s komornikom, ki pa ne more sprejemati pomembnih odločitev, dokler ni izvoljen nov papež.
Te volitve kardinalski zbor začne petnajst dni po papeževi smrti. V času konklava (lat. cum clave ali "pod ključem") so kardinali zaklenjeni v Sikstinski kapeli, brez dostopa ali stika z zunanjim svetom in zavezani k molčečnosti. Ravno postopek "pod ključem" naj bi kardinalom preprečeval zunanji vpliv, kot tudi kampanje posameznih kardinalov za izvolitev, kar naj bi bilo sicer strogo prepovedano.
Pravico do sodelovanja na konklavu in glasovanja imajo vsi kardinali, ki so ob papeževi smrti mlajši od 80 let, in tudi tisti, ki so bili morda izobčeni. Za novega papeža je lahko izvoljen eden od njih, v teoriji pa pravzaprav kdorkoli, saj lahko kardinali konklava po navdihu Svetega duha in po posvetovanji pred konklavom izvolijo kateregakoli krščenega katoliškega moškega. Praksa v zadnjih stoletjih pa kaže drugačno sliko, saj je bil od leta 1389 vedno izvoljen eden izmed kardinalov.
Za izvolitev za papeža sta potrebni vsaj dve tretjini glasov navzočih kardinalov. Teh je lahko največ 120, glasujejo pa tajno in po lastni izbiri. Ime kardinala, ki ga podpirajo, zapišejo na listek in ga vložijo v kelih na oltarju. Sledi štetje, če noben kandidat ne dobi zahtevane dvotretjinske večine, pa izvedejo nov krog glasovanja. Na dan kardinali izvedejo največ štiri kroge. Od leta 1950 mora izvoljeni kardinal (papeški kandidat) prejeti dve tretjini vseh glasov in vsaj še en dodaten glas.
Papež Frančišek (13. marca 2013) na balkonu sv. Petra, ko je prvič po izvolitvi stopil pred množico in nagovoril ljudi.
Ko so glasovnice preštete, jih po vsakem glasovanju zažgejo v peči v Sikstinski kapeli, ki jo pred volitvami vanjo postavijo vatikanski gasilci. V drugi peči zažgejo kemikalijo, ki sprošča dimni signal skozi dimnik (gre za tradicijo od leta 1903). Črn dim sporoča, da novi papež ni bil izvoljen. Bel dim pa naznani, da je Cerkev dobila novega papeža.
Konklavi se po dolžini trajanja zelo razlikujejo. Leta 2013, ko je bil izvoljen Frančišek, je konklave trajal približno 24 ur in obsegal pet krogov glasovanja, vendar pa običajno postopek traja precej dlje. Konklave v 13. stoletju je trajal približno tri leta, v 18. stoletju pa na primer štiri mesece.
Po uspešnih volitvah si papež v skladu s kanonskim pravom takoj po izvolitvi izbere poljubno papeško ime, kot si ga papeži izbirajo od 6. stoletja naprej.
Status in avtoriteto papeža v Cerkvi so opredelili s prvim vatikanskim koncilom leta 1870. V dokumentu Constitutio I de ecclesia Christi je zapisano, da obstaja cerkvena vrhovna oblast, ki jo je Kristus prenesel na apostola Petra, ta pa kot rimski škof na svoje naslednike.
Ta vrhovna oblast (primat) obsega najvišjo pastirsko oblast, ki izhaja neposredno od Boga, torej najvišjo, od človeške oblasti neodvisno oblast na cerkvenem področju. Papež je škof celotne Cerkve, v kateri lahko uporabi svojo pastirsko oblast.
Papeške insignije
Tiara ali trojna krona je med najbolj značilnimi simboli papeške moči. Zadnja desetletja papeži tiare ne nosijo več, ampak je bolj v uporabi škofovsko pokrivalo, t. i. mitra.
Simbol papeštva je tudi podoba dveh ključev, zlatega in srebrnega, prekrižanih v obliki črke X. Ta predstavlja ključe nebeškega kraljestva in je pravzaprav najbolj tipičen simbol papeža kot institucije in njegove osrednje vloge v Katoliški cerkvi. Srebrni ključ predstavlja papeževo jurisdikcijo na zemlji, zlati ključ pa v nebesih.
Papeška insignija je tudi t. i. ribičev prstan, ki je zlat in okrašen s podobo svetega Petra, ki iz ribiškega čolna meče mrežo, na njem pa je vgravirano tudi papeževo ime. Kardinal kamerleng ribiški prstan natakne na prst novoizvoljenega papeža, s smrtjo papeža pa ta prstan uničijo.
V preteklosti so papeži s tem prstanom dajali pečate na pomembne dokumente. Ob papeževi smrti uničijo tudi njegov pečat.
Konklave v Sikstinski kapeli leta 1963, ko je pontifikatom nastopil papež Pavel VI.
Habemus papam
Ob belem dimu iz dimnika na Sikstinski kapeli se običajno oglasijo tudi zvonovi na cerkvah tako v Vatikanu kot v Rimu, ki naznanijo pomembno novico. Nato pa se oči običajno več tisoč vernikov in tudi številnih kamer usmerijo na balkon bazilike sv. Petra, kjer predstavnik kardinalskega zbora najprej izreče znameniti latinski rek "habemus papam", imamo papeža, ta pa nato oblečen v belo reverendo (talar) stopi na balkon in prvič nagovori javnost. S tem simboličnim dejanjem katoliški svet tudi dobi in predstavi novega voditelja.
Novi papež običajno ob tem sporoči svoje novo papeško ime. Jorge Mario Bergoglio si je kot prvi v zgodovini izbral ime Frančišek. Množico je že takoj očaral s svojim preprostim pozdravom "buona sera", dober večer.
Večina papežev v zgodovini je papeževala vse do svoje smrti. Zadnji, ki je odstopil predčasno, je bil Benedikt XVI. leta 2013 v starosti 85 let zaradi slabega zdravja. Bil je prvi papež, ki je to storil po 600 letih. Pred njim sta se položaju odpovedala le še dva papeža, Celestin V. in Gregor XII.
Ugibanja o naslednikih papeža Frančiška
Že pred smrtjo papeža Frančiška so mnogi špekulirali o njegovem morebitnem nasledniku. Britanski Independent je na primer izpostavil pet najverjetnejših kandidatov: 70-letnega kardinala Pietra Parolina, ki je vatikanski državni tajnik iz Benečije in velja za najvišje rangiranega kardinala v konklavu.
Možnosti naj bi imel tudi 72-letni madžarski kardinal Peter Erdö, med favorite pa štejejo tudi nekdanjega predsednika Sveta evropskih škofovskih konferenc, 67-letnega kardinala Luisa Antonia Tagleja, ki prihaja s Filipinov in bi lahko postal prvi azijski papež.
Za favorita papeža Frančiška je veljal 69-letni italijanski kardinal Matteo Zuppi, ki je od maja 2022 predsednik Italijanske škofovske konference, v ospredju pa naj bi bil tudi 65-letni malteški kardinal Mario Grech, ki ga je Frančišek imenoval za generalnega tajnika škofovske sinode.
A kot vselej je postopek izbire novega papeža (konklave) nepredvidljiv in zapleten, zato je končni izid odvisen od številnih dejavnikov, vključno z razmerji moči znotraj Cerkve (podporo tako progresivnih kot konservativnih kardinalov), regionalnimi interesi in takratnimi potrebami katoliške skupnosti po vsem svetu.
