Četrtek, 16. 1. 2025, 22.20
14 minut
Pogovor z novinarjem in dokumentaristom Aleksandrom Reljićem
Režiser nagrajenih dokumentarcev o protestih: Vučić je ranjena zver, a bojim se prelivanja krvi #video
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,27
Od naših poročevalcev iz Srbije
Aleksandar Reljić je novinar na vojvodinski javni televiziji, v zadnjih desetih letih pa je posnel številne dokumentarne filme, ki tematizirajo predvsem soočanje s preteklostjo glede vojnih zločinov, kršenja človekovih pravic in ksenofobije. Nad študentskimi protesti je navdušen. "Prvi so zares dojeli, kaj je bistvo. Vučiću so rekli, da jih on ne zanima in da nima pristojnosti ter so pozvali institucije, naj opravijo svojo nalogo."
Aleksandar Reljić. Nekdanji panker, novinar, režiser nagrajenih dokumentarnih filmov, legenda urbanega Novega Sada. Človek, ki zna potegniti zgodovinske vzporednice z aktualnim političnim dogajanjem v Srbiji, kjer na krilih mladih protestnikov poteka upor proti absolutnemu vladarju Srbije Aleksandru Vučiću. V Novem Sadu, v Vojvodini in celotni Srbiji pravzaprav že poteka revolucija, za katero še nihče ne ve, kako se bo končala. Mnogi se bojijo prelivanja krvi, tudi Reljić.
Kako je tako imenovano dogajanje naroda leta 1988, ko je Slobodan Milošević ukinil avtonomni status Vojvodine znotraj takratne Socialistične republike Srbije, povezano z današnjim uporom, ki so ga sprožile nesmiselne smrti 15 ljudi zaradi zrušitve nadstreška na železniški postaji v Novem Sadu?
In kaj je danes drugače glede na vse prejšnje proteste? Kaj je Reljića in številne druge presenetilo pri uporu mladih, za katere se je zdelo, da jim je povsem vseeno za dogajanja v družbi? Poglejte v spodnjem videu.
Reljić živi v mestni četrti v Novem Sadu, ki je ena od le treh v Srbiji, ki jih Vučićeva Srbska napredna stranka še ne obvladuje. Kako je to mogoče in kako so se meščani organizirali v njegovi četrti?
"Ugotovili smo, da potrebujemo le 11 kandidatov, meščanov, ni se treba organizirati v stranko, pravzaprav stranka ne sme nastopiti, čeprav je imel Vučić vedno svoje kandidate in vedno do zdaj so bili izvoljeni, ne da bi mi sploh vedeli, da so potekale volitve. Zdaj smo osvojili večino, še ob osmih zvečer so ljudje čakali v vrstah, da bi lahko glasovali. Ljudje so vedeli, da ne smejo voliti prvih 11 kandidatov, ker so bili Vučićevi," je za Siol.net povedal Reljić.
Reljić je aktivno spremljal vse proteste v Srbiji. Že kot otrok, ko je imel komaj 14 let. Leto 1988 je bilo za Vojvodino prelomno, tako imenovana antibirokratska revolucija je na krilih srbskega nacionalizma odnesla lokalno oblast te večnacionalne pokrajine.
Prvi na udaru nacionalizma
Reljić je aktivno spremljal vse proteste v Srbiji. Že kot otrok, ko je imel komaj 14 let. Leto 1988 je bilo za Vojvodino prelomno, tako imenovana antibirokratska revolucija je na krilih srbskega nacionalizma odnesla lokalno oblast te večnacionalne pokrajine. "Novi Sad je bil prvi na udaru nacionalizma, ki je na koncu pripeljal do krvavega razpada Jugoslavije. Otroci, malo starejši od mene, so sodelovali na protestih proti temu dogajanju. Eden od mojih znancev se je zaletel v kordon policistov, v reviji Duga je bila objavljena njegova fotografija, bil je mladoleten, oni pa so ga izpostavili s polnim imenom in priimkom, bil je označen za sovražnika."
Leta 1988 enako kot leta 2025
Tako kot režimski srbski mediji danes za sovražnike proglašajo študente, ki z mirnimi protesti opozarjajo, da je bilo dovolj korupcije, nepotizma in neupravičenega bogatenja članov stranke predsednika Aleksandra Vučića.
Začetek konca, ki se je vlekel tri leta
Reljić je spremljal tudi proteste leta 1991, ki jih je Milošević zatrl s tanki Jugoslovanske ljudske armade, in leta 1992, ko je bil srž demonstracij protest proti vojni v Bosni in Hercegovini. Tokratne proteste, ki jih je sprožila nestrokovna obnova železniške postaje v Novem Sadu, zaradi česar je po porušenju nadstreška umrlo 15 ljudi, nekateri primerjajo s protesti v letih 1996 in 1997. Predvsem zaradi odločenosti protestnikov, da gredo do konca. Takratni protesti veljajo za začetek konca Miloševića, ki je ukradel lokalne volitve, na koncu to priznal, a se je na oblasti obdržal še tri leta.
"Problem antipolitičnega razmišljanja je velik problem v Srbiji, ljudem se stranke gnusijo."
Ponavljanje zgodovine s "stabilokracijo"
"On je imel tedaj, tako kot jo ima zdaj Vučić, pomembno podporo v mednarodni skupnosti, na žalost. Milošević je podpisal Daytonski sporazum, s tem se je končala vojna. Postal je faktor stabilnosti na Balkanu, tako kot je Vučić v današnjih razmerah. Zdaj imamo 'stabilokracijo', Vučića držijo na oblasti, zgodovina se ponavlja, so pa politične okoliščine nekoliko drugačne," pravi Reljić.
Današnje študentske demonstracije so manj politične in vprašanje je, kako se lahko to prelije v spremembo oblasti, če državljani nimajo na izbiro močne politične platforme. Leta 1997 je bila povezava med strankami, študenti in civilno družbo močna, danes tega za zdaj še ni. Takrat je bil cilj jasen, uveljaviti ljudsko voljo, ki so jo državljani izkazali na lokalnih volitvah, opozarja novosadski novinar.
Ljudem se stranke gnusijo
"Vsa ta leta imamo problem – nihče ni za Vučića, toda nikogar ni, ki bi ga lahko zamenjal. Pravzaprav nimamo prave opozicije, odnos do strank pa je napačen, čeprav sem sam bolj nagnjen k anarhizmu (smeh). Problem antipolitičnega razmišljanja je velik problem v Srbiji, ljudem se stranke gnusijo."
Ranjena zver
Reljić je sicer nad študentskim protestom navdušen. "Prvi so zares dojeli, kaj je bistvo. Vučiću so rekli, da jih on ne zanima in da nima pristojnosti ter so pozvali institucije, naj opravijo svojo nalogo. Vučić na to nima odgovora, je zdesetkan, je kot ranjena zver, prvič ni v središču pozornosti. Zdaj se tja poskuša vrniti s predlogom o posvetovalnem referendumu o zaupanju predsedniku. Upam, da opozicija te pobude ne bo jemala resno."
Kaj je še značilnost današnjih protestov, si poglejte v spodnjem videu.
Res nimajo pojma, kje živijo?
Večina starejše populacije v Srbiji je bila presenečena nad političnim angažmajem mladine. "Ta generacija naj ne bi spremljala družbenih dogajanj, ne gledajo televizije, ne berejo časopisov, ne sodelujejo v družbenem življenju, na kakšnega smo navajeni mi. Bili naj bi zagledani v telefone, v družbena omrežja. Vse je kazalo na to, da nimajo pojma, kje živijo."
Izgubljeni kompas in nasilje
Reljić je prepričan, da oblast že nekaj časa izgublja kompas in da je njen konec blizu. "Edino, česar v tem trenutku ni, je nek pravi politični dogodek. Se pa bojim nervoze oblasti, da ne bi naredila kakšne neumnosti. Ni dobro, da pride do revolucionarnih obratov." Tudi nasilnih? Reljić pravi, da so nasilja deležni svak dan, ko na primer mirno protestirajo s 15 minutami tišine za 15 žrtev nesreče na železniški postaji. Vučić na proteste pošlje nasilneže, ki provocirajo. "Problem bi bil, če bi prišlo do resničnega nasilja, do krvi, tega se zares bojim."
To pomeni, da lahko pride tudi do državljanske vojne? "Res ne bi govoril o tem, to je zadnja stvar, o kateri bi želel govoriti. Ne prinese nič dobrega. Sem za rešitve znotraj institucij," pravi Reljić.
