Samozažig, ki je zanetil krvave vojne in omogočil vzpon džihadistov

Mladi Mohamed Buazizi iz tunizijskega mesta Sidi Buzidi samozažiga ni preživel, umrl je zaradi posledic opeklin v začetku januarja 2011. Njegov samozažig je bil iskrica, ki je zanetila politični požar v državi. 18. decembra so na ulice stopili Tunizijci, ki jih je pretresla mladeničeva usoda.

Tunizijci strmoglavijo avtoritarni režim Zlasti tunizijska mladina, nezadovoljna s slabim gospodarskim stanjem in skorumpirano oblastjo (v Tuniziji so od neodvisnosti leta 1956 naprej vladali arabski socialisti), je zahtevala spremembe. Tunizijcem je uspelo, dolgoletni avtoritarni predsednik Zine El Abidine Ben Ali je januarja 2011 odstopil in zbežal v Savdsko Arabijo.

Uspeh Tunizijcev je spodbudil upor nezadovoljnega prebivalstva tudi v drugih arabskih državah, kjer so prav tako dolga leta vladali avtoritarni voditelji, ki so se v preteklosti pogosto napajali iz ideologije arabskega socializma: Libija, Egipt, Sirija …

Arabska pomlad odpre vrata islamizmu Arabska pomlad je bila na začetku gibanje brezperspektivne arabske mladine, ki je bila – vsaj površinsko – naklonjena bolj liberalni družbi in je nove socialne medije uporabljala kot sredstvo boja in mobilizacije ljudi proti oblasti.

Toda odprla je tudi vrata islamizmu, tudi skrajnemu džihadizmu v obliki zloglasne Islamske države. Arabska pomlad oziroma množično protioblastno protestno gibanje zajelo skoraj vse arabske države, usodne posledice pa je doseglo v le nekaj državah: Tuniziji, Libiji, Egiptu, Siriji in Jemnu.

Krhka in negotova Tunizija Tunizija, rojstna dežela tega vstajniškega vala, je še najbolj srečno "preživela" arabsko pomlad oziroma revolucijo jasminov, kot sami pravijo demokratičnim protestom v tej sredozemski državi decembra 2010 in januarja 2011.

Med protesti je v Tuniziji sicer umrlo več kot tri sto ljudi, toda državi se je uspelo izogniti državljanski vojni. A stanje kljub vsemu ni rožnato. Tunizija je še vedno negotova in krhka, islamisti so se okrepili in liberalni deli tunizijske družbe so zaradi tega v skrbeh. Kljub zagotovilom največje tunizijske islamistične stranke Enahda, da ne bo uvedla šeriatskega prava v državi.

Islamistični terorizem v Tuniziji Toda državi se ni uspelo izogniti islamističnemu nasilju. Napadalci so leta 2013 umorili Šukrija Bilida, vodjo leve opozicije in kritika Enahde, ter poslanca Mohameda Brahmija.

Letos poleti pa sta Tunizijo pretresla dva krvava napada islamistov na zahodne turiste: najprej množični poboj 22 ljudi v muzeju, nato pa še poboj 39 ljudi, večinoma Britancev, na plaži v Susi. Na tisoče mladih tunizijskih islamistov je odšlo v Sirijo in Irak, kjer se bojuje v vrstah Islamske države.

Nobelova nagrada za tunizijske demokrate Oči svetovne javnosti so bile v Tunizijo uprte tudi letos oktobra, ko so v Oslu sporočili, da bodo letošnjo Nobelovo nagrado za mir podelili tunizijski četverici oziroma kvartetu za dialog, ta združuje pomembne tunizijske civilnodružbene organizacije, ki se zavzemajo za demokracijo.

Če je Tunizija krhka in negotova, pa jo je njena vzhodna soseda Libija v času arabske pomladi veliko slabše odnesla. Upor proti libijskemu diktatorju Moamerju Gadafiju se je sprevrgel v državljansko vojno v tej do tedaj relativno bogati naftni državi. Uporniki so bili zlasti močni na vzhodu države.

Libijska državljanska vojna Ko so se Gadafijeve vojaške enote bližale mestu Bengazi, trdnjavi protigadafijevskih sil na vzhodu Libije, so številni na Zahodu svarili, da bo to mesto postalo nova Srebrenica, ki bo sprožila val libijskih beguncev čez sredozemsko morje. Bengazi ni padel, saj so se marca 2011 z letali v boj proti Gadafiju podale zahodne države, na čelu z ZDA, Veliko Britanijo in Francijo.

Tehtnica se je prevesila na stran Gadafijevih nasprotnikov, ti so zasedali vedno več ozemlja, oktobra 2011 ujeli tudi Gadafija in ga umorili. Toda diktatorjeva smrt ni prinesla rešitve. Libija je kot država dobesedno razpadla na več delov. Anarhija je beseda, ki je še najbolj primerna za opis razmer v pogadafijevski Libiji. Pogadafijevska Libija kot propadla država V delih države se je že zakoreninila zloglasna Islamska država, ki je v Libiji opozorila nase s pokoli koptskih kristjanov iz sosednjega Egipta, ki so delali v Libiji. Libija je postala tudi odskočna deska za tihotapce nezakonitih priseljencev, ki po morju proti Italiji pošiljajo vedno nove migrante in begunce.

Če je Libija zdaj postala anarhija oziroma propadla država, Egipt po arabski pomladi najlaže opišemo z besedno zvezo vojaški režim, torej tisto, kar je bil pred začetkom množičnega protestnega gibanja. Tako kot v Tuniziji so bili egiptovski protestniki, ti so se zlasti množično zbirali na kairskem trgu Tahrir, sprva uspešni.

Mladi Egipčani preženejo z oblasti "faraona" Mubaraka Februarja 2011 je odstopil dolgoletni egiptovski predsednik Hosni Mubarak (vladal je od leta 1981), ki je bil, tako kot njegova predhodnika Gamal Abdel Naser in Anvar Sadat, nekdanji častnik z oporo v vojski.

Na parlamentarnih volitvah, ki so bile od novembra 2011 do januarja 2012, je največ glasov dobila islamistična Muslimanska bratovščina, ki ima oporo zlasti v revnih slojih in na zahodu Egipta, drugouvrščeni pa so bili prav tako islamisti, in sicer salafistično gibanje Al Nur.

Vojaški puč zruši demokratično izvoljeno islamistično oblast Ko je junija 2012 na predsedniških volitvah zmagal kandidat Muslimanske bratovščine Mohamed Mursi, se je zdelo, da Egipt postaja islamska država. Toda 30. julija 2013 so se na ulice v Kairu zgrnile množice nasprotnikov islamistov in protestirale proti Mursiju.

Protest protiislamistov so 3. julija 2013 izkoristili generali: vojska je izvedla državni udar in odstavila Mursija. Novi prvi mož najštevilčnejše arabske države je postal šef egiptovske vojske Abdel Fatah El Sisi. Državo od takrat pretresajo posamični teroristični napadi islamistov. Tarča islamistov so tako kot v Tuniziji turistični objekti oziroma tuji turisti.

Krvava sirska državljanska vojna Najbolj krvavi zaplet pa je arabska pomlad doživela v Siriji. V tej državi, katere predsednik je Bašar Al Asad iz arabske socialistične stranke Baas, je dolga desetletja šiitska alavitska manjšina vladala nad sunitsko večino.

Arabska pomlad je v Sirijo prišla marca 2011, ko so protestniki v Damasku zahtevali demokracijo in izpustitev političnih nasprotnikov. Al Asad je na zahteve odgovoril z nasiljem, nasilje pa se je kmalu sprevrglo v krvavo državljansko vojno, ki ji še vedno ni videti konca.

Mladi Arabci želijo v Evropo Med sunitskimi uporniškimi skupinami so postajali vse močnejši islamisti, kjer so od leta 2013 začeli vse bolj izstopati pripadniki Islamske države. Sirska državljanska vojna se je (tako kot državljanska vojna v Jemnu) spremenila v versko vojno med šiiti in suniti, kjer Iran in Rusija podpirata šiite, Savdska Arabija in Katar pa sunite.

Sirska državljanska vojna je povzročila tudi beg številnih Sircev v sosednje države, od tam pa – skupaj z drugimi migranti iz arabskih držav, kjer so po padcu arabskih avtoritarnih režimov številni ljudje zaman pričakovali blaginjo – od letošnjega poletja po balkanski poti drvijo proti Nemčiji.

Arabska pomlad se je končala v Nemčiji Spodletela arabska pomlad je tako v obliki številnih mladih Arabcev, ki v Nemčiji vidijo svojo novo obljubljeno deželo, potrkala tudi na evropska vrata. S sirsko državljansko vojno pa je povezan tudi teroristični napad v Parizu 13. novembra letos, ki so ga izvedli pripadniki Islamske države.