Sreda, 16. 12. 2015, 12.23
5 let, 9 mesecev
Samozažig, ki je zanetil krvave vojne in omogočil vzpon džihadistov
Mladi Mohamed Buazizi iz tunizijskega mesta Sidi Buzidi samozažiga ni preživel, umrl je zaradi posledic opeklin v začetku januarja 2011. Njegov samozažig je bil iskrica, ki je zanetila politični požar v državi. 18. decembra so na ulice stopili Tunizijci, ki jih je pretresla mladeničeva usoda.
Uspeh Tunizijcev je spodbudil upor nezadovoljnega prebivalstva tudi v drugih arabskih državah, kjer so prav tako dolga leta vladali avtoritarni voditelji, ki so se v preteklosti pogosto napajali iz ideologije arabskega socializma: Libija, Egipt, Sirija …
Toda odprla je tudi vrata islamizmu, tudi skrajnemu džihadizmu v obliki zloglasne Islamske države. Arabska pomlad oziroma množično protioblastno protestno gibanje zajelo skoraj vse arabske države, usodne posledice pa je doseglo v le nekaj državah: Tuniziji, Libiji, Egiptu, Siriji in Jemnu.
Med protesti je v Tuniziji sicer umrlo več kot tri sto ljudi, toda državi se je uspelo izogniti državljanski vojni. A stanje kljub vsemu ni rožnato. Tunizija je še vedno negotova in krhka, islamisti so se okrepili in liberalni deli tunizijske družbe so zaradi tega v skrbeh. Kljub zagotovilom največje tunizijske islamistične stranke Enahda, da ne bo uvedla šeriatskega prava v državi.
Letos poleti pa sta Tunizijo pretresla dva krvava napada islamistov na zahodne turiste: najprej množični poboj 22 ljudi v muzeju, nato pa še poboj 39 ljudi, večinoma Britancev, na plaži v Susi. Na tisoče mladih tunizijskih islamistov je odšlo v Sirijo in Irak, kjer se bojuje v vrstah Islamske države.
Če je Tunizija krhka in negotova, pa jo je njena vzhodna soseda Libija v času arabske pomladi veliko slabše odnesla. Upor proti libijskemu diktatorju Moamerju Gadafiju se je sprevrgel v državljansko vojno v tej do tedaj relativno bogati naftni državi. Uporniki so bili zlasti močni na vzhodu države.
Tehtnica se je prevesila na stran Gadafijevih nasprotnikov, ti so zasedali vedno več ozemlja, oktobra 2011 ujeli tudi Gadafija in ga umorili. Toda diktatorjeva smrt ni prinesla rešitve. Libija je kot država dobesedno razpadla na več delov. Anarhija je beseda, ki je še najbolj primerna za opis razmer v pogadafijevski Libiji.
Če je Libija zdaj postala anarhija oziroma propadla država, Egipt po arabski pomladi najlaže opišemo z besedno zvezo vojaški režim, torej tisto, kar je bil pred začetkom množičnega protestnega gibanja. Tako kot v Tuniziji so bili egiptovski protestniki, ti so se zlasti množično zbirali na kairskem trgu Tahrir, sprva uspešni.
Na parlamentarnih volitvah, ki so bile od novembra 2011 do januarja 2012, je največ glasov dobila islamistična Muslimanska bratovščina, ki ima oporo zlasti v revnih slojih in na zahodu Egipta, drugouvrščeni pa so bili prav tako islamisti, in sicer salafistično gibanje Al Nur.
Protest protiislamistov so 3. julija 2013 izkoristili generali: vojska je izvedla državni udar in odstavila Mursija. Novi prvi mož najštevilčnejše arabske države je postal šef egiptovske vojske Abdel Fatah El Sisi. Državo od takrat pretresajo posamični teroristični napadi islamistov. Tarča islamistov so tako kot v Tuniziji turistični objekti oziroma tuji turisti.
Arabska pomlad je v Sirijo prišla marca 2011, ko so protestniki v Damasku zahtevali demokracijo in izpustitev političnih nasprotnikov. Al Asad je na zahteve odgovoril z nasiljem, nasilje pa se je kmalu sprevrglo v krvavo državljansko vojno, ki ji še vedno ni videti konca.
Sirska državljanska vojna je povzročila tudi beg številnih Sircev v sosednje države, od tam pa – skupaj z drugimi migranti iz arabskih držav, kjer so po padcu arabskih avtoritarnih režimov številni ljudje zaman pričakovali blaginjo – od letošnjega poletja po balkanski poti drvijo proti Nemčiji.