Petek, 27. 11. 2020, 22.26
4 leta
Skrivnostno cepivo, ki je ogromno Slovencem rešilo življenje
Cesarica Marija Terezija je med Slovenci znana predvsem zaradi uzakonitve šolske obveznosti in uvajanja krompirja. Malo manj znano pa je, da je bila tudi ena od začetnic cepljenja proti smrtonosnim črnim kozam in cepljenja na sploh.
Bilo je maja 1767 na Dunaju. Cesarica Marija Terezija je v palači Schönbrunn še zadnjič objela svojo na smrt bolno snaho, 28-letno staro Marijo Jožefo Bavarsko, preden so jo zaprli v bolniško sobo.
Življenje je cesarice viselo na nitki
Njena mlada snaha, žena njenega sina Jožefa, je zbolela za črnimi kozami in umrla 28. maja. A zadnji, kratki stik s snaho bi bil skoraj usoden tudi za takrat 50-letno cesarico.
Nekaj dni po objemu so se znaki bolezni pojavili tudi pri Mariji Tereziji. Njeno življenje je nekaj časa viselo na nitki. Kar teden dni ni bilo jasno, ali bo preživela ali ne, v začetku junija je celo kazalo, da bo umrla. A na koncu se je srečno izvlekla.
Visoka smrtnost in iznakažen obraz
Črne koze so bile zelo nalezljiva virusna bolezen, podobno kot danes covid-19, a veliko bolj smrtonosna. Po ocenah je kar tretjina ali celo več od tistih, ki so se okužili, umrla.
Na sliki iz leta 1754 je cesarica Marija Terezija s svojo družino. Med letoma 1737 in 1756 je rodila 16 otrok, od katerih so trije umrli že kot dojenčki. Med letoma 1761 in 1767 so v njeni družini udarile črne koze in vzele življenje njenih treh otrok in dveh snah. Zato se je po letu 1767 skupaj s svojim sinom Jožefom (cesar Jožef II.) začela mrzlično ukvarjati z iskanjem cepiva proti črnim kozam.
V primerjavi z novim koronavirusom so bile pri črnih kozah tudi veliko hujše posledice pri tistih bolnikih, ki so preboleli črne koze. Številni so namreč oslepeli, večino pa je bolezen zaznamovala z globokimi brazgotinami, ki so bile še posebej vidne na obrazu (vir: spletna stran NIJZ). Nekateri so zaradi črnih koz tudi oglušeli.
Cesarica ni hotela pogledati v zrcalo
Tudi na obrazu cesarice Marije Terezije so bile po bolezni vidne brazgotine. Menda je po svoji ozdravitvi v palači Hofburg zakrivala zrcala, da jo ne bi opominjala na brazgotine na obrazu, piše nemški tednik Spiegel. Potem ko je cesarica prebolela črne koze, je bila proti njim odporna do konca življenja.
A številni seveda te sreče niso imeli, saj so črne koze morile tako med reveži kot med bogataši, med običajnimi ljudmi in med plemiči. Črne koze so bile tako usodne tudi za člane številnih vladarskih družin.
Črne koze morile tudi vladarje
Za črnimi kozami so med drugim umrli angleška kraljica Marija II. (1662–1694), sveti rimski cesar Jožef I. (1678–1711), španski kralj Ludvik I. (1707–1724), ruski car Peter II. (1715–1730), švedska kraljica Ulrika Eleonora (1688–1741) in francoski kralj Ludvik XV. (1710–1774).
Ostarela Marija Terezija leta 1776 v družbi svojih otrok. Cesarica je v svojem življenju zelo modernizirala Habsburško monarhijo. Boj proti množični nepismenosti je napovedala s (postopnim) uvajanjem splošne šolske obveznosti, lakoto med svojimi podaniki je poskušala izkoreniniti s sajenjem krompirja, epidemije smrtonosnih črnih koz pa končati z množičnem cepljenjem.
Črne koze so pogosto morile tudi med Habsburžani. Med drugim je bila ta bolezen usodna za kar tri otroke Marije Terezije. Leta 1761 je tako zaradi črnih koz umrl sin Karl Jožef, star 15 let. Naslednje leto je morala pokopati svojo 12-letno hčerko Marijo Johano. Istega leta je zaradi koz umrla tudi njena snaha Izabela Parmska.
Oktobra 1767, nekaj mesecev po tem, ko je sama prebolela črne koze, je za boleznijo umrla njena 16-letna hčerka Marija Jožefa. Ta se je verjetno okužila, ko je na mamino prigovarjanje molila ob odprti krsti umrle Marije Jožefe Bavarske.
Dedni sovražnik Habsburžanov
Črne koze je zato Marija Terezija označila za dednega sovražnika Habsburžanov in šla v boj proti izkoreninjenju te bolezni. Njen osebni zdravnik Gerald van Swieten, ki je tudi sam izgubil sina zaradi črnih koz, je kot edino metodo pri zdravljenju koz uporabljal puščanje krvi. Prepričan je bil, da drugih načinov ni.
A cesarica se s tem ni zadovoljila. Že stoletja je bila v boju proti črnim kozam znana metoda inokulacije, kar lahko štejemo za prve poskuse cepljenja.
Inokulacija proti črnim kozam
Na zdravega človeka so prenesli gnojni izcedek z bolnikov s črnimi kozami, da bi ta tako dobil lažjo obliko bolezni, ki je pustila dobro imunost. V nos zdravega človeka so na primer dali bombaževino, prepojeno z gnojnim izcedkom bolnika s kozami, ali so mu opraskali kožo in v ranice dali gnoj, včasih pa so osebo oblekli v bolnikova oblačila.
Edward Jenner je maja 1796 poskusno cepil nekega dečka z gnojnim izcedkom govejih koz (te so bile za ljudi nenevarne), da bi ugotovil, ali bo s tem deček pridobil imunost pred smrtonosnimi črnimi kozami. Ker se kravi po latinsko reče vacca, je cepivo dobilo v angleščini ime vaccine (vakcina).
A inokulacija je veljala za tvegano, saj sta menda pri tem umrla do dva človeka od stotih. A glede na to, da je bila smrtnost črnih koz vsaj od 20- do 30-odstotna, se je to številnim zdelo sprejemljivo tveganje. Tudi Mariji Tereziji, ki je za inokulacijo slišala od svoje sestrične Antonije iz Prusije.
Poskusno cepljenje na dunajskih sirotah
A še pred tem se je cesarica posvetovala s številnimi sorodniki in strokovnjaki, na primer z angleškim pionirjem cepljenja Danielom Suttonom. Preden je Marija Terezija cepila svoje otroke, so dunajski zdravniki pod vodstvom van Swietna poskusno cepili otroke v dunajskih sirotišnicah.
Po nekaj krogih cepljenj oziroma inokulacij je van Swieten sporočil, da je okoli sto otrok uspešno prestalo cepljenje. Po tej dobri novici je Marija Terezija cepila tudi svoje neodrasle otroke. Nobeden od njih ni zbolel.
Marija Terezija nagovarjala ljudi k inokulaciji
Marija Terezija je potem na Dunaju zgradila posebno bolnišnico za inokulacijo. Tudi svoje odrasle otroke je nagovarjala, naj se preventivno cepijo proti črnim kozam. Vest o cepljenju proti črnim kozam se je širila tudi po drugih vladarskih družinah po Evropi.
Jennerjevo "kravje" cepivo je imelo med ljudmi v začetku veliko nasprotnikov. Ta karikatura iz leta 1802 smeši nasprotnike cepljenja, ki so prepričani, da jim bodo po cepljenju iz teles začele rasti krave.
Hčerka Marije Terezije, Marija Antoaneta, ki se je poročila s francoskim kraljem Ludvikom XVI., je prepričala svojega moža, da se je cepil proti črnim kozam. Ta bolezen ga tako ni pokončala, je pa bila zanj na koncu usodna giljotina. Tako kot za Marijo Antoaneto.
Preprosti ljudje sumničavi
Če se je inokulacija dobro prijela med plemiči, pa so nanjo veliko bolj sumničavo gledali običajni ljudje. Da bi cepljenje postalo bolj priljubljeno med ljudmi, so avstrijski zdravniki celo predlagali odlikovanje ali denarno nagrado tistim, ki bi se cepili proti črnim kozam.
Kot piše zgodovinarka medicine z Univerze v Zürichu Anita Winkler, se je prvi obvezni program cepljenja v Avstrijskem cesarstvu začel izvajati v Gradcu, kjer so na javne stroške cepili od 20 do 30 otrok iz sirotišnic in ubožnic. Pozneje so izvedbo obveznega cepljenja še izboljšali in ga leta 1800 najprej izvedli v spodnjeavstrijskem kraju Brunn am Gebirge.
Na Kranjskem, osrednji slovenski deželi znotraj Habsburške monarhije, je ob koncu 18. stoletja inokulacijo začel uspešno izvajati ljubljanski kirurg Vincenc Kern.
Jennerjeva metoda cepljenja
Leta 1796 je angleški podeželski zdravnik Edward Jenner iznašel bolj sodobno metodo cepljenja proti črnim kozam, ki je dobila ime vakcinacija.
Jennerju so kmetje pripovedovali, da tisti, ki se okužijo z govejimi kozami oziroma kravjimi osepnicami, ne zbolijo za črnimi kozami. Take je nekega dečka najprej poskusno cepil z gnojnim izcedkom govejih koz. Deček je blago zbolel. Nato ga je cepil še z gnojnim izcedkom črnih koz, a deček ni zbolel.
Cepljenje proti kozam se je razširila po svetu
Jennerjeva metoda se je v poznejših letih razširila po svetu. Bavarska je bila prva država na svetu, ki je leta 1807 uvedla cepljenje po Jennerjevi metodi proti črnim kozam. Črne koze so bile popolnoma izkoreninjene v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja.
16