Petek, 13. 3. 2015, 10.42
8 let, 7 mesecev
Slovenec, ki je zapolnil delovno mesto, za katero so Nemci kandidata iskali sedem let
Matjaž Bogataj v zdomstvu živi že skoraj desetletje, a ljubezen do violine ga je čez planke zanesla, še preden se je tja tudi odselil. S tujino se je začel spogledovali že pri 14 letih, ko se je udeleževal različnih tečajev za nadarjene glasbenike. Ponujala se mu je celo priložnost za šolanje v New Yorku, a nazadnje se je odločil za avstrijski Gradec.
Zakaj študij v tujini? Pravi, da ne zato, ker bi menil, da ta v Sloveniji ni dovolj dober. To je prišlo spontano, s spodbudami tujih profesorjev, ki so ga spoznali na različnih tečajih. Sicer je Matjaž prepričan, da sam študij v tujini ni ne recept za uspeh v tujini ne zagotovilo, da boš tam tudi ostal.
"Ni pomembno, kje študiraš, vsaj dokler si v okolju, ki te spodbuja in kjer je zdrava konkurenca, predvsem pa profesor, ki ti ustreza." A kar največ šteje, je delo, poudarja: "Treba je neprestano delati na sebi, se izpopolnjevati in siliti naprej. Če se enkrat usedeš in si misliš, da si nekaj dosegel, je konec."
A sam uspeh na avdiciji ni še nikakršen uspeh, je skromen Matjaž. Kot poudarja, razpis avdicije v Nemčiji še ne pomeni, da bo delovno mesto tudi zapolnjeno.
Glasbenik ima eno leto časa, da se izkaže in da se poveže s preostalimi člani. "Ni dovolj, da samo dobro igraš, obkljukani morajo biti vsi kvadratki. Ustrezati moraš skupini, šefu, dirigentu in vsem skupaj. " Matjažu je to uspelo, saj je pred mesecem dni podpisal prvo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas. S tem je zapolnil mesto, ki je bilo prosto kar sedem let.
A naporen delovnik je tudi dobro poplačan, seveda sorazmerno s frankfurtskim standardom. Matjaž živi v enem najdražjih nemških mest, kjer je stroške najemnin in prevozov treba "zajemati z veliko žlico", opominja.
Za primerjavo je omenil svoje stanovanje in prijateljevo stanovanje v Ljubljani. "On sredi Ljubljane najema novo, 90 kvadratov veliko stanovanje in zanj odšteje 700 evrov. Sam plačujem več, pa živim le na petdesetih kvadratih in niti nisem v središču mesta."
A da ne bo pomote, Matjaž se ne želi nad ničemer pritoževati. In kot pravi, je tudi v Nemčiji mogoče ceneje živeti. Če bi delal v Berlinu, bi bilo stroškov manj, a za to ceno bi bilo manj tudi plačila.
Kljub temu je okolje tujcu prijazno, prav violinist. "Nikoli nisem imel nobenih težav, tudi v službi sem bil s prvim dnem lepo sprejet. Vendar je v Nemčiji zelo pomembno, da pokažeš, da si hvaležen za priložnost, da delaš, kar delaš."
Poleg tega so Nemci zelo občutljivi na jezik. Kar jim je zelo pomembno, je, da v njihovi državi govoriš njihov jezik. "To je skoraj nuja in to moraš sprejeti, če želiš dobro shajati," pravi Matjaž, ki mu po desetletju življenja v nemško govoreči državi nemščina ne sme delati težav.
Slovenija ostaja njegov dom, domovina, ki jo pogreša. "Pogrešam jo v tem smislu, da pogrešam družino in prijatelje, saj imam še vedno večino najboljših prijateljev v Sloveniji." Ima pa srečo, da v bližnjem Münchnu živi njegova sestra, s katero se vidita vsak teden.
S sestro in ukrajinsko prijateljico imajo namreč klavirski trio, s katerim nastopajo po Evropi, če je možnost, tudi v Sloveniji. V domovini je Matjaž rad nastopal tudi na letnem koncertu gimnazije Kranj, kjer je bil tudi sam dijak. Zaradi službe v operi, mu zdaj to ne uspe več, a "mogoče se čez nekaj let spet pokaže priložnost, da tudi z njimi spet zaigram".