Ponedeljek, 27. 5. 2024, 15.11
6 mesecev
Slovenec v Rusiji: Nisem si mislil, da bodo Rusi tako grdo tepeni
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
8,77
Pred prvo svetovno vojno je bilo najpomembnejše rusko mesto Sankt Peterburg. To mesto je bilo nekaj let tudi dom znanega slovenskega podjetnika Ivana Kosa. Na fotografiji: ruski vojaki v Sankt Peterburgu.
V drugi polovici 19. stoletja je nekaj Slovencev, ki so v Rusih videli rešitelje Slovanov pred Nemci, odšlo v Rusijo. Med njimi je bil tudi poslovnež in narodnozavedni Slovenec Ivan Kos. V Rusiji je do svoje smrti leta 1907 vodil trgovsko-gradbeno podjetje. Njegova pisma so polna zanimivih podatkov o takratni Rusiji.
Ivan Kos se je rodil v Ljubljani leta 1846 v narodnozavedni zdravniški družini. Za odhod v Rusijo se je odločil leta 1870. Tam se je zaposlil v trgovsko-gradbenem podjetju B. Hoffmark. Pozneje je postal v podjetju družbenik in lastnik. V Rusiji se je poročil z Vero Krohn, hčerko trgovca švedskega rodu.
V njegovo vilo so zahajali številni Slovenci
Kos je najprej živel v Sankt Peterburgu, pozneje pa v bližnjem Carskem selu, kjer je imel vilo. Svojo dačo je imel v kraju Terijoki, kjer je uredil tudi pravcati botanični vrt. Pri njem so se ustavljali slovenski umetniki, politiki in znanstveniki, ki so bili na obisku v Rusiji ali so živeli tam.
O življenju v Rusiji je pisal v pismih, ki jih je v Ljubljano pošiljal sestrama Mariji (ta je bila poročena s Karlom Bleiweisom, sinom najpomembnejšega slovenskega narodnega buditelja v 19. stoletju Janeza Bleiweisa) in Ani (ta je bila poročena s politikom Valentinom Zarnikom).
"Rusija ni dežela, kamor se gre učit"
Leta 1901 je v pismu eni od sester opisal, kako se je na pobudo tedanjega ljubljanskega župana Ivana Hribarja (ta je bil tudi pri njem na obisku, ko se je mudil v Rusiji) neka Slovenka obrnila nanj, da bi se naučila izdelovanja keramike. To keramiko je Hribar občudoval v Kosovi hiši v Rusiji.
Slovenec Ivan Kos (1846–1907) je študiral na dunajski trgovski akademiji. Leta 1870 je kot navdušeni panslavist odšel v Rusijo, kjer se je do svoje smrti ukvarjal s podjetništvom.
Kos je moral prosilki težkega srca razložiti, da občudovani keramični izdelki sploh niso bili narejeni v Rusiji. "Rusija ni dežela, kamor se gre učit, temveč dežela, kamor se gre, če že kaj znaš," je Kos zapisal v pismu svoji sestri.
Težava zaradi ruske plačilne nediscipline
Sicer je Kos od rojakov še kar naprej dobival pisma, v katerih so ga prosili raznih reči. Neki fant ga je prosil za znamke, neki trgovec pa je ponujal domačo robo. Kos mu je odgovoril, da njegove robe v Rusiji ne potrebujejo, saj še svojo prodajajo pod ceno.
Kosovo podjetje je bilo na začetku 20. stoletja še vedno uspešno, čeprav je imelo stalne težave zaradi slabe ruske plačilne discipline.
Kos o vojni med Rusijo in Japonsko
Od leta 1904 dalje so Kosova pisma v domovino vse bolj črnogleda. V pismih tako piše o vojni med Rusijo in Japonsko na Daljnem vzhodu. "Grozno navdušenje je po vsej Rusiji in upati smemo, da bodo Japonci nazadnje grdo premagani /.../ Zdaj požiramo telegrame iz Mandžurije /.../ Grozne reči se še bodo zgodile, preden bo mir. Take grozne vojne menda še ni bilo, odkar svet stoji /.../ Lasje gredo pokonci, če se bere o tem groznem klanju."
Februarja 1904 je na Daljnem vzhodu izbruhnila vojna med Rusijo in Japonsko. Končala se je septembra 1905 z ruskim porazom. Na fotografiji: slika, ki prikazuje napad japonske vojske na rusko utrdbo maja 1904 v Mandžuriji.
Kosa je zelo potrla japonska potopitev ruske bojne ladje Petropavlovsk aprila 1904, v kateri je umrlo 600 mornarjev. "Vsa Rusija je potrta, vendar pravega uspeha Japonci do zdaj nimajo ..." se je tolažil. A to je bilo prazno upanje, saj so Japonci zmagali v vojni nad Rusijo.
Hudi časi v Rusiji
Avgusta 1905 je Kos pisal sestri Mariji (sestra Ana je umrla leta 1901): "Slava Bogu, zdaj imamo manifest o državnem zboru (državni dumi, op. p.) in imamo mir z Japonci. Vse gre k boljšemu in začenja se za Rusijo nova doba, morda najlepša in najsrečnejša doba v ruski zgodovini. Rusi so bili grdo tepeni, česar nisem nikdar pričakoval ... Pa Rusi so mlad narod in za mlade ljudi je včasih najboljše, če jih po riti dobijo! Nikoli se vnaprej ne ve, kaj je boljše. Zdi se mi, da je za Rusijo tako boljše in za nas Slovane tudi. Če bi Rusija zmagala, bi se morda čez nekaj let vse druge države, z ZDA in Kitajsko vred, vzdignile proti njej. Najbolj mi je žal na stotine in na tisoče ubogih vojakov, ki so padli ali bili pohabljeni, ne da bi vedeli, zakaj." V pismu tudi piše, da Rusi kljub porazu niso nič jezni na Japonce.
Zaradi vojne so se tudi zgrinjali črni oblaki nad Kosovo podjetje. Kos v pismih toži o šikaniranju z vseh strani, o tem, da si z ruskimi sodišči ni mogoče nič pomagati, ker se tam pravde vlečejo leta. "Če so hudi časi, se vidi, da gresta vsa morala in poštenost rakom žvižgat," je bil razočaran.
"Človeka, ki simpatizira z Rusijo, kar srce boli"
Razočaran je bil tudi nad razsulom v ruskem šolstvu. "Gimnazija v Carskem selu je bila nekdaj ena najboljših v Rusiji, in to je bil deloma razlog, da smo se preselili semkaj! Pa ravno takrat je prejšnji ravnatelj umrl in zdaj je vse narobe."
Kos je naprej živel v Sankt Peterburgu, kjer je imel trgovsko-gradbeno podjetje. Mesto je bilo pred oktobrsko revolucijo prestolnica carske Rusije. Na fotografiji: Sankt Peterburg pred prvo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno je bilo mesto preimenovano v Petrograd, ker je bilo prvotno nemško ime neustrezno v času, ko se je Rusija vojskovala z Nemčijo in Avstro-Ogrsko. Po Leninovi smrti leta 1924 je bilo preimenovano v Leningrad. Na referendumu leta 1991 so se prebivalci odločili, naj mesto znova prevzame izvirno ime.
Kos piše o tem, kako slabi so ruski učitelji, ki se le malo brigajo za znanje otrok in znajo učence, predvsem tiste najmlajše, zgolj kaznovati: "Njih za vsako otročarijo in malenkost strogo štrafujejo. Sedmošolci in osmošolci pa rogovilijo in popivajo, kolikor hočejo. Tega učitelji ne vidijo ali nočejo videti, ker se jih menda bojijo. Če bi povedal vse, kar se tukaj godi, bi mi v Avstriji še verjeli ne. Človeka, ki simpatizira z Rusijo, kar srce boli."
Strah pred socialistično revolucijo
V Rusiji je bilo med vojno z Japonsko revolucionarno vrelišče in začenjale so se delavske stavke, tudi v Sankt Peterburgu. Carsko selo, v katerem je živel Kos, je pred delavci ščitila vojska. Kos kot podjetnik in panslavist ni bil podpornik revolucionarnih zamisli. Stavkajočim delavcem je očital, da pomagajo s svojimi dejanji Japoncem in Azijcem nasploh.
V pismu sestri tako piše o mednarodnem socializmu, ki je zanj nihilistično zanikanje patriotizma. Ruski socialisti po Kosovem mnenju slabijo moč Rusije, zaradi česar naj bi se jim nemški in drugi evropski socialisti, ki so patriotsko usmerjeni, posmehovali.
Bojazen pred huligani, ki v Sankt Peterburgu napadajo meščane
Kos je pisal, da je v Sankt Peterburgu na tisoče huliganov, ki so surovi in neomikani ter sovražijo vse tiste, ki nosijo klobuke in dolge hlače, to je pripadnike inteligence (verjetno je bolj mišljeno pripadnike meščanskega sloja, op. p.).
Med vojno z Japonsko je v Rusiji izbruhnila revolucija. Začela se je na krvavo nedeljo, 22. januarja 1905, ko je garda ruskega carja napadla neoborožene protestnike, ki so bili na poti k Zimski palači, kjer so hoteli ruskemu carju Nikolaju II. izročiti peticijo (na fotografiji: pohod protestnikov proti Zimski palači, preden so jih napadli gardisti). Po vsej Rusiji so se nato začeli delavske stavke, kmečki punti in vojaški upori. Car je bil na koncu prisiljen oktobra 1905 sprejeti nekatere reforme, med njimi sta bili ustanovitev državne dume in uvedba večstrankarskega sistema. Leta 1906 je Rusija dobila tudi ustavo.
Zaradi strahu pred revolucijo se je Kos z družino leta 1905 umaknil v Ljubljano, a se je moral zaradi posla že leta 1906 spet vrniti v Rusijo. Marca 1907 je pisal v domovino, da so v Rusiji še vedno težki časi.
Razočaranje nad Rusijo
"V državi, kjer je morda 80 odstotkov ljudi nepismenih, vsak, ki zna vsaj malo brati in pisati, že misli, da mu ni enakega na svetu. Če pa ima še kakšno diplomo, četudi na primer spodnje realke, ali pa če je celo izvoljen za deputata (poslanca v ruski dumi, op. p), pa misli, da je nekaj strašansko pomembnega in velikega, česar še sploh nikoli ni bilo. Kako bo red, če pa so učitelji in učiteljice deloma ravno taki butci in take gosi, kakor so večinoma učenci in učenke? /.../ Zdaj sta na primer tukaj sploh Nietzsche in ateizem v modi."
A tako kot nad revolucionarnim, levičarskim taborom je bil Kos razočaran tudi nad nasprotnim, konservativnim taborom. Septembra 1907 je v pismu zapisal: "Odkar je zmagala reakcija, carine in podobne stvari nič več ne veljajo. Na vse to pljuvajo in delajo, kar hočejo. To je pravo izkoriščanje – ne od barab in revolucionarjev, ampak od vladnih organov. Obirajo nas zdaj krivično in brutalno, da je groza."
Kosova smrt
Ruska vladna politika je med drugim dodatno zelo podražila veliko pošiljko materiala iz Nemčije, ki jo je tedaj Kos čakal. Razočaranje in nakopičene težave so bili verjetno razlog, da je 13. novembra 1907 umrl, verjetno zaradi infarkta.
Sin je postal znani sovjetski botanik
Ivan Kos je bil dober šahist. Kot je nekoč zapisala njegova hčerka Ana, njegov oče v Rusiji (tam ga poznajo kot Ivana Osipoviča Kosa) velja za prvega ruskega problemskega šahista, ki je dobil nagrado na kakšnem mednarodnem turnirju.
Iz Sankt Peterburga se je Kos preselil v bližnje Carsko selo, kjer so imeli svoje palače tudi ruski carji. Carsko selo (Carskoje selo po rusko) so po oktobrski revoluciji najprej preimenovali v Deško selo (Deckoje selo po rusko). Leta 1937 je dobilo ime Puškin po slavnem ruskem pesniku. To ime ima kraj še zdaj. Na fotografiji: ena od carskih palač v Carskem selu oziroma Puškinu.
Od njegovih otrok je samo sin Jurij ostal v Rusiji in je pozneje postal znani sovjetski botanik. Hčerke so se poročile zunaj Rusije, ena na Norveškem, druga v Švici, tretja, Ana, pa v Ljubljani z Alojzem Zalokarjem.
Jurij Zalokar, Ivan Kos: Slovenec v carski Rusiji, obljavljeno v reviji Dve Domovini/Two Homelands, Ljubljana 1997.
