Slovenka, ki Francoze navdušuje z recikliranimi izdelki

Olivera Milačič je Slovenijo z družino zapustila leta 2007, ko je njen mož dobil delovno mesto v eni izmed mednarodnih organizacij v francoskem Lyonu. Šli so za tri leta, kar se je hitro podaljšalo na šest, zdaj so tam že osmo leto in ostajajo vsaj še dve leti.

V tujino ste se selili s celotno družino, kako se je bilo vključiti v novo okolje in kulturo? Sinovi so takrat imeli 17, 13 in deset let. Odločili smo se, da gremo vsi, ker je to dobra izkušnja, zaradi jezika, novega okolja, izkušenj. Vseeno je bil prisoten tudi strah, nihče od nas namreč ni znal francosko, vendar sva morala zaradi otrok biti vsaj navzven močna.

A se je vse dobro izšlo, otroci so se hitro naučili francosko, midva precej bolj počasi. V družbo se ni bilo težko vključiti, saj je Lyon mednarodno mesto. Sami Francozi so do tujcev nekoliko zadržani, a kjer živimo, je ogromno različnih narodnosti in sem vesela, da so otroci odrasli v takem okolju, da se jim vse, kar je drugačno, zdi normalno.

Sprememba okolja po vaši izkušnji na otrokov razvoj vpliva pozitivno. Vsekakor, vzame jim strah, vedo, da je vsaka situacija obvladljiva. Starejši sin si je tako povsem sam uredil vse za študij v Angliji, vključno s štipendijo in ga tudi zelo uspešno končal in zdaj že dela v svoji stroki, trenutno v Sloveniji. Zdaj na tem dela tudi najmlajši sin, ki si prav tako želi študirati v tujini, medtem ko se je srednji odločil za študij v Sloveniji, ker se tam najbolje počuti.

Kakor pripovedujete, se lahko zgodi, da bo družina povsem razseljena po svetu. Vas je tega kaj strah? Ne, popolnoma nič. Sama sem Makedonka in sem se pri 22 letih zaradi ljubezni preselila v Slovenijo. Nostalgija sicer ostane, a v sebi se pripraviš, da boš starše videval enkrat na dve leti. To me verjetno zdaj čaka tudi s sinovi, a tako je, niso moji, vsak je samostojen in vesela sem za njih, kjerkoli so, če jim gre le dobro in so srečni.

Vidva z možem medtem vsaj še dve leti ostajata v Franciji, kjer ste se začeli ukvarjate s posebno dejavnostjo, recikliranjem starih predmetov. Vse življenje sem rada predelovala stvari. Vendar v Sloveniji ob službi za to ni bilo veliko časa, v Franciji pa sem se prvič sprostila, ker nisem bila obremenjena z delom in sem imela več časa in sem se lahko temu precej bolj posvetila.

Tako zdaj recikliram stare predmete, ki jim dam nov, modern pridih in spremenim namembnost. Vse je zelo unikatno in originalno, tako iz posode za mleko naredim taburet, iz samokolnice fotelj, iz sedeža konjske kočije klop na sodobnih industrijskih kolesih, iz starih kovčkov ročno izdelano komodo … Večinoma je to pohištvo.

Najprej sem izdelovala le za dom, otroke in prijatelje, potem me je starejši sin, ki je zelo podjeten, spodbudil, naj začnem prodajati. Meni se je najprej zdelo neumno, češ kdo bo pa to kupil. A ko sem pred dvema letoma odprla spletni butik Olifaitmaison na francoskem ebayu in Little Marketu, sem že v prvem mesecu prodala več izdelkov. Od takrat sem naredila 300 kreacij in jih 150 prodala.

Imate zelo zanimive ideje. Kako se te rojevajo, pade najprej ideja ali najprej vidite nek predmet in si potem zamislite, kako bi ga reciklirali? Najprej je ideja, običajno se je spomnim sredi noči, potem sledi veliko dela, od tega, da najdem tak kos in materiale, s katerimi jih bom spremenila. Predvsem obožujem delo s tkaninami, od tunizijskih volnenih pregrinjal, uzbekistanskim dragocenim Suzanijem do berberske Handire. Najprej je bilo težko, kjer nisem vedela, kje dobiti te materiale, a ko se naučiš, je lažje in hitreje. Se pa trudim, da je čim manj novega in čim manjši odtis na okolje.

Na kateri izdelek ste najbolj ponosni? Težko bi rekla, vse mi je zelo pri srcu in za vsak kos se spomnim, komu sem ga prodala. Vsaka ideja, kreacija ima svojo zgodbo. Ko sem delala mizo iz podvozja starega vozička iz leta 1940, ki sem ga kupila od gluhe gospe, stare 85 let, mi je povedala celotno zgodbo, kako je na njem vozila vse svoje otroke. Te zgodbe tudi napišem v sam oglas.

Vaši izdelki imajo tako res posebno vrednost, jo tudi zaračunate kot tako? Žal nisem najboljši trgovec, očitno umetnost in prodaja res ne gresta eno z drugim. Pa ne, da se ne bi cenila, a tudi sama ne maram kupovati dragih stvari. Velikega zaslužka tako ni, a ker je zame to hobi in ne služba, tega ne delam zaradi denarja, temveč osebnega zadovoljstva in največjo motivacijo, ki jo dobim, je pozitiven odziv ljudi.

Po izobrazbi ste sicer inženirka gradbeništva, v Sloveniji ste ves čas delali v svoji stroki. Zanimivo, da ste v Franciji šli v popolnoma drugo smer. Kreativna nota je bila v meni vedno prisotna, a da se je začela izražati na ta način, je zagotovo prisotno francosko okolje. Slovenija in Francija sta zelo lepi državi, a vsaka na svoj način. Slovenija s čudovito naravo, Francija pa z izjemno bogato zgodovino. Ima ogromno zgodb, ki jih sama doživljam zelo romantično, in ko si temu priča, v tebi vzbudi domišljijo.

Mogoče imajo Francozi zato tako radi stare stvari in mešane stile. V francoskih stanovanjih nikoli ne boš videl le enega stila, ker če bi bilo vse staro, bi bilo videti kot muzej, novo pa kot salon pohištva. Tako imajo skupaj sedežno iz časa Ludvika VI. in reciklirano leseno mizo iz kmetije. Skupaj je to videti zelo zanimivo. To je vsekakor vplivalo na mojo inspiracijo, saj sem bila prej bolj ozkogledna.

Vaše kreacije so potem kot nalašč za njih. Menite, da bi v Sloveniji s tem lahko uspeli? Francozi reciklirane, restavrirane, ročno izdelane izdelke zelo cenijo in radi kupujejo. V Franciji se industrijsko pohištvo ne ceni in če urejajo dom, parketa ne kupijo v trgovini, temveč se pozanimajo, kjer se restavrira kakšna stara hiša in kupijo tisti stari parket in potem ponosno razlagajo, iz katerega stoletja je, v kateri hiši je bil in kdo je tam živel.

Francozi imajo radi šarm starega, medtem ko Slovencem to ni tako domače. Ko sem svoje izdelke ponujala znancem v Sloveniji, so bili njihovi odzivi veliko bolj mlačni, tako da bi v Sloveniji s svojo dejavnostjo težje uspela in bi verjetno v prodajo morala vložiti veliko več truda.

Se boste, ko se vrnete v Slovenijo, potem z recikliranjem izdelkov še ukvarjali? Verjetno ne, ker me čaka služba in ob polnem delovniku se bo težko našel čas to, mogoče le za dom in otroke. Zdaj namreč temu posvečam vse dneve, delati začnem zjutraj ob osmih in delam tudi do polnoči, ker me zelo vleče in preprosto pozabim na čas. Tako da mi bo kar malo žal, ko se vrnemo, saj je za dušo to delo veliko boljše kot pisarniško delo.

Boste pogrešali tudi francosko življenje? Seveda, življenje je v Franciji zelo drugačno, ni v krču, ljudje si radi vzamejo čas za vse. Niso popotniki, ki bi raziskovali svet, saj menijo, da imajo vse doma, a si zelo radi vzamejo čas za izlete, modo, večerje in kosila. Francozi so bolj užitkarji, ki se za konec tedna radi odpravijo na izlete, med tednom pa si vzamejo tudi uro ali dve za kosilo.

Od dela se ne bodo pretegnili, imajo 35-urni delovnik, a gospodarstvo vseeno cveti, kamorkoli greš, je vse urejeno, infrastruktura se obnavlja … Niso deloholiki, a so vseeno podjetni ljudje.