Slovensko šolstvo – čudež zaradi truda

Sobotna slovenska šola v Argentini je dopolnilna. Na prvi pogled se zdi, da otroci dobijo nekaj osnovnih informacij o Sloveniji in se malce učijo slovenščine. Ob pogovoru z učenci pa se izkaže, da gre za pravo šolo in znanje o Sloveniji, ki ga pod Alpami ne najdemo povsod. Celo Miklavž učencem rad postavi vprašanje, koliko kitic ima Zdravljica in katera kitica je nacionalna himna. V Sloveniji bi marsikateri otrok ob takem vprašanju ostal brez darila.

Šolstvo je temelj Slovensko šolstvo je temelj narodnostnega obstanka izseljencev. Šolo so ustanovili že v taboriščih na Koroškem, praktično samo nekaj dni po begu iz partizanske Slovenije, poleti 1945. Starši so vedeli, da morajo otroke nekako zaposliti. V štirih letih begunstva so razvili ne le osnovno šolo, ampak tudi gimnazijo, ki so ji šolske oblasti univerze v Gradcu priznale veljavnost.

Po prihodu v Argentino so šolo spremenili v dopolnilno, sobotno. Od takrat učitelji, pravzaprav večinoma učiteljice, povsem brezplačno poučujejo: zgodovino od Karantanije do osamosvojitve, zemljepis, slovnico, slovstvo, verouk in petje. Slovensko, kajpada. Pa še nekaj športa. Pouk je v vseh šestih slovenskih domovih v Velikem Buenos Airesu, v osrednjem domu, Slovenski hiši, pa še srednješolski tečaj.

Petje in dvig zastave Šola se začne z zborom vseh učencev in učiteljev na dvorišču. Stoje med glasnim in ubranim petjem dvignejo slovensko in argentinsko zastavo, nato se živahno in hitro porazgubijo po učilnicah, na dvorišču pod lipami pa zavlada tišina. Do trenutka, ko šolski zvonec, in to pravi, ne električni, oznani konec prve šolske ure.

O kakovosti šole govorijo tudi zaključne šolske proslave, združene z miklavževanjem. Šolsko leto se namreč konča s poletjem, ki pod ekvatorjem nastopi decembra. Proslave so slavnostne, otroci in starši pa nedeljsko oblečeni. Začne se s prihodom zastavonoše, najboljšega učenca zadnjega, osmega razreda. Ko zastava prihaja na oder, vsi vstanejo in zapojejo slovensko himno. Zastavonoša zastavo postavi na oder in program se začne. Kostume, ki se jih ne bi sramovalo nobeno slovensko gledališče, so naredile mame same. Dramska predstava in ubrano, večglasno petje. Poseben program pripravijo osmošolci. S pravimi gledališkimi kulisami in veliko humorja.

Dodana vrednost Pavel Grohar iz tretje generacije argentinskih Slovencev pripoveduje, da je sobotna šola po eni strani res dodaten napor, a se to vendarle obrestuje. Ne le zaradi ohranjanja jezika in kulture, ampak tudi številnih praktičnih izkušenj. "Ko sem iskal službo, sem v življenjepisu napisal, da znam organizirati javne prireditve, voditi ekipe sodelavcev in sestanke. Tega moji argentinski sovrstniki še ne zanjo. Vsega tega sem se naučil prav v slovenski skupnosti," Grohar poudari dodano vrednost ohranjanja slovenstva.