Nedelja, 7. 4. 2024, 9.39
7 mesecev, 3 tedne
V Ruandi se spominjajo 30. obletnice genocida
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
0,05
Povod za pokol v državi ob Afriških velikih jezerih je bila sestrelitev letala 6. aprila 1994, v kateri je umrl tedanji ruandski predsednik Juvenal Habyarimana.
V Ruandi se danes spominjajo 30. obletnice začetka genocida, ko so milice etničnih Hutujcev ob podpori oblasti leta 1994 v približno sto dneh pobile najmanj 800 tisoč ljudi – večinoma manjšinskih Tutsijev, pa tudi zmernih Hutujcev in pripadnikov etnične skupine Twa. Obletnico bodo zaznamovale spominske slovesnosti, ki jim bo sledil teden žalovanja.
Povod za pokol v državi ob Afriških velikih jezerih je bila sestrelitev letala 6. aprila 1994, v kateri je umrl tedanji ruandski predsednik Juvenal Habyarimana. V splošnem je genocidu botrovala od leta 1990 trajajoča državljanska vojna med ruandsko vlado pod vodstvom Hutujcev in Ruandsko domoljubno fronto (FPR), sestavljeno večinoma iz Tutsijev.
Hutujski skrajneži so za sestrelitev letala okrivili Tutsije. Dan kasneje so ruandske oborožene sile, hutujske milice in ostanki Habyarimanove garde, katerih fanatizem je leta netila propaganda proti Tutsijem, začeli pogrome nad manjšinsko skupino, ki je predstavljala okoli deset odstotkov prebivalstva.
Prelivanje krvi tisočev
Pobojem ključnih voditeljev tako Tutsijev kot zmernih Hutujcev je ob podpori oblasti in nacionalnih medijev sledilo sistematično pobijanje in pohabljanje Tutsijev, večinoma z mačetami, palicami in kmetijskim orodjem. Prelivanje krvi so spremljala posilstva, uničevanje in kraje lastnine žrtev. Med temi so bili tudi tisti, katerih fizionomija je bila bolj podobna Tutsijem.
Med pogromi je bilo posiljenih med 250 tisoč in 500 tisoč žensk, vključno s Hutujkami, poročenimi s Tutsiji, in tistimi, ki so Tutsijem zagotovile zatočišče. Njihovo trpljenje med obravnavami posledic genocida ni bilo nikoli deležno ustrezne pozornosti.
Mednarodna skupnost si je oprala roke
Genocid je trajal dobre tri mesece, nato pa je FPR pod vodstvom sedanjega predsednika Ruande Paula Kagameja postopoma zavzela državo, razglasila konec državljanske vojne in enostransko premirje. Več sto tisoč Hutujcev je zatem v strahu pred povračilnimi ukrepi pobegnilo v sosednje države.
Večina mednarodne skupnosti je genocid nemo opazovala in zrla stran. Združeni narodi kljub pozivom vodje njihovega kontingenta v državi, kanadskega generala Romea Dallaira, niso okrepili števila pripadnikov. Nasprotno je Varnostni svet ZN v prvih tednih pobojev celo zmanjšal število pripadnikov v državi z dva tisoč na 270 mož.
Nekaj tisoč profesionalnih vojakov bi lahko spremenilo potek dogodkov, je ob obletnici na omrežju X zapisal Dallaire. "Brezbrižnost je zapečatila usodo Ruande, še preden smo jo poskušali rešiti," je dodal.
Da bi Francija in njene zaveznice lahko preprečile genocid, a da zato ni bilo volje, je ta teden v luči obletnice izjavil francoski predsednik Emmanuel Macron. Ta je odgovornost Francije za poboje priznal že leta 2021, poroča francoska tiskovna agencija AFP.
Pobojem ključnih voditeljev tako Tutsijev kot zmernih Hutujcev je ob podpori oblasti in nacionalnih medijev sledilo sistematično pobijanje in pohabljanje Tutsijev, večinoma z mačetami, palicami in kmetijskim orodjem. Prelivanje krvi so spremljala posilstva, uničevanje in kraje lastnine žrtev. Med temi so bili tudi tisti, katerih fizionomija je bila bolj podobna Tutsijem.
Država se je postavila na noge
Ruanda je v letih po genocidu postala simbol politične stabilnosti v Afriki. Zgradila je trdno gospodarstvo in do neke mere obnovila narodno enotnost. Preganjanje vpletenih v genocid se medtem nadaljuje še danes.
Leta 2022 se je tako na primer v Haagu začel proces proti Felicienu Kabugi, nekoč enemu najbogatejših ljudi v Ruandi, ki naj bi aktivno spodbujal k množičnim pokolom. Vendar pa so ga sodniki lani spoznali kot nesposobnega za sojenje.
Vznikajo množična grobišča, večina storilcev na prostosti
Po navedbah ruandskih oblasti je na stotine osumljencev za genocid še vedno na prostosti. Državi so jih do zdaj izročili le 28, množična grobišča na ruandskem ozemlju pa vznikajo še danes.
V skladu s tradicijo bo Kagame, ki državi ob onemogočanju in pregonu opozicije ter kritikov vlada vse bolj avtoritarno, danes prižgal spominski ogenj na spomeniku v prestolnici Kigali, kjer naj bi bilo pokopanih več kot 250 tisoč žrtev. Slovesnosti z imenom Kwibuka 30 oziroma Spomin 30 se bodo udeležilo tudi več tujih visokih gostov.
Dogodkom bo sledil teden žalovanja. Zastave bodo spuščene na pol droga, glasba na javnih mestih in na radiu bo prepovedana, prav tako športni dogodki in filmi na televiziji. Izjema bodo prispevki, povezani s spominskimi slovesnostmi. Te bodo med drugim potekale tudi v ZN in Afriški uniji.
