Več kot 20 tisoč žrtev spolnega nasilja med vojno v BiH še išče pravico

"Več kot dve desetletji po vojni v Bosni na tisoče žensk še vedno sestavlja svoja razbita življenja brez dostopa do zdravstvene, psihološke in finančne pomoči, ki jo tako obupno potrebujejo," pravi Gauri van Gulik, namestnica direktorja AI Europe.

"Z vsakim letom je manj možnosti, da kdaj dosežejo pravico"

Poročilo AI z naslovom Potrebujemo podporo, ne pa usmiljenja: Zadnja priložnost za pravičnost preživelih v Bosni in Hercegovini razkriva uničujoče fizične in psihološke posledice teh zločinov in neupravičene ovire, ki ženskam preprečujejo dostop do podpore, ki jo potrebujejo, in pravne odškodnine, do katere so upravičene.

"Z vsakim letom je manj možnosti, da kdaj dosežejo pravico ali dobijo podporo, do katere so upravičene. Te ženske ne morejo pozabiti, kaj se jim je zgodilo, niti ne bi smele," še pravi van Gulikova.

Čeprav je bilo med vojno v BiH posiljenih več deset tisoč žensk, je po vojni le okoli 800 od države uspelo pridobiti vsaj osnovno finančno podporo, poroča Amnesty International. Foto: Amnesty International/Zijah Gafić

Generacijo posiljenih obsodili na revščino in trpljenje

Poročilo temelji na raziskavah, opravljenih v več kot dveh letih, in razkriva, kako so sistemske ovire v povezavi s pomanjkanjem političnega soglasja generacijo posiljenih žensk med vojno 1992–1995 obsodile na revščino in trpljenje.

Na tisoče deklet in žensk je bilo med vojno žrtev posilstev, spolnega nasilja, ki so ga nad njimi izvajali pripadniki sovražnih vojaških in paravojaških skupin. V tako imenovanih taboriščih za posilstva so bile ženske zasužnjene in mučene. Posiljevali so jih tudi z namenom, da bi zanosile.

AI v poročilu navaja pričevanja preživelih. Elma je bila štiri mesece noseča, ko so jo vsak dan prevažali v taborišče in posiljevali. "Nosili so kape, ki so jim zakrivale obraz, in me spraševali, ali lahko uganem, kdo je bil na meni. Vsi so bili lokalni fantje," je povedala AI.

AI: "V Republiki Srbski žrtvam medvojnega spolnega nasilja ne priznavajo statusa vojnih žrtev in jim s tem onemogočajo dostop do kakršnekoli odškodnine, pa tudi brezplačne zdravstvene oskrbe ter psihološke in socialne podpore." Foto: Amnesty International/Zijah Gafić

Zaradi fizične zlorabe je izgubila svojega otroka in utrpela trajne poškodbe hrbtenice. Skoraj 25 let pozneje Elma, ki je brezposelna, ni prejela nobene pomembne državne finančne podpore, nujno pa je potrebovala zdravstveno in psihološko pomoč.

Sodišča končala le 123 primerov spolnega nasilja

"Ko so se v Bosni in Hercegovini leta 2004 začela sojenja za vojne zločine, je v postopke prišlo manj kot odstotek skupnega števila žrtev spolnega nasilja. Sodišča po vsej državi so končala le 123 primerov, ki vključujejo spolno nasilje, in čeprav se je število kazenskih pregonov v zadnjih letih povečalo, je treba storiti več, da se storilce kaznuje," piše AI.

"Nikomur več ne zaupam, še posebej ne državi. Vsi so me pustili na cedilu."

Policija in pravosodni organi tudi po prijavah spolnega nasilja niso ukrepali. AI navaja primer Sanje, ki je svoje posiljevalce po koncu vojne prijavila oblastem. Policija ni ukrepala, socialne službe pa niso prepoznale Sanjinega položaja in ji niso ponudile pomoči. "Nikomur več ne zaupam, še posebej ne državi. Vsi so me pustili na cedilu," pravi danes.

"Večina preživelih ne bo živela dovolj dolgo, da bi dočakala pravico. V nekaj letih bo na sodiščih zmanjkalo primerov; ne bo preživelih, storilcev ali prič, ki bi sodelovali v procesih." Foto: Amnesty International/Zijah Gafić

Pomemben napredek, ki so ga dosegli pri zaščiti in podpori prič, bi lahko spodkopala visok delež oprostilnih sodb in nižanje kazni že obsojenim posiljevalcem, še navaja AI, "tudi vse večje število sodnih postopkov ne more prikriti dejstva, da se je pri obravnavi teh vprašanj zgodila velika zamuda".

Treba je storiti več. Veliko več!

Počasna in neustrezna obravnava teh zločinov je preživele žrtve odvračala od tega, da bi pravico iskale na sodiščih. "V zadnjem času so se zgodile spremembe, ki so bile namenjene krepitvi dostopa do podpore in izboljšanju storitev za preživele," v sporočilu za javnost še piše AI in dodaja: "Vendar pa so te malenkostne in se močno razlikujejo v različnih delih države. Če te spremembe ne bodo popolnoma institucionalizirane v vseh delih države, bo njihov učinek neznaten."