Sreda, 29. 1. 2025, 22.15
2 uri, 22 minut
Vučićev balon je počil, končal bo hitreje kot Milošević
Termometer prikazuje, kako vroč je članek.
Termometer prikaže, kako vroč je članek.
3,38
Dušan Spasojević proteste in množično študentsko protestno gibanje v Srbiji opazuje iz prve vrste. Študentje blokirajo tudi "njegovo" Fakulteto za politične vede v Beogradu. Doktor političnih ved s študenti razpravlja in spremlja, kako na plenumih sprejemajo ključne odločitve o poteku protestov. Kot politični analitik ocenjuje, da za Srbijo ni več poti nazaj po večmesečnih protestih, ki jih je sprožil porušeni nadstrešek na železniški postaji v Novem Sadu s 15 smrtnimi žrtvami. Za Siol.net je med drugim pojasnil, zakaj bes, usmerjen proti predsedniku države Aleksandru Vučiću, vse bolj narašča in kako nevarne so razmere v Srbiji.
Zakaj bi lahko Vučić padel hitreje kot Slobodan Milošević, ki se je po velikih protestih v letih 1996 in 1997 še tri leta obdržal na oblasti? Zakaj je Vučićeva želja po vseobsegajočem nadzoru postala njegova največja slabost? Kako se v Srbiji s protesti razvija tudi neposredna demokracija, ki jo prakticirajo študentje, za katere so starejše generacije mislile, da so politično neaktivni?
Zakaj študenti ne želijo imeti vodij in katera organizacija bi lahko predstavljala most med študenti in opozicijo ter bi lahko pomembno sooblikovala politično dogajanje v prihodnjih mesecih? Kako močno Vučića podpirajo velike sile, EU, ZDA, Rusija, Kitajska? In kaj lahko pričakujemo 1. februarja, ko bodo minili trije meseci od tragedije v Novem Sadu, kjer študenti napovedujejo blokado treh mostov v mestu?
Zdi se, da karkoli naredi oblast, nima nobenega učinka, protesti se nadaljujejo. Je zdaj situacija takšna, da ni več vrnitve in da se bo nekaj zgodilo, le da še ne vemo, kaj?
Da. Vlada se je do protestnikov obnašala na enak način kot vedno do zdaj, poskusila je vse: ignorirala jih je, jih poskušala delegitimizirati, jih napadala, jim ponujala dialog. Nič od tega v zadnjih dveh mesecih ni dalo rezultatov. Ocenjujem, da zato, ker proteste vodijo študenti, ki nimajo težav, na katere ob protestih običajno naletijo opozicijske stranke ali civilna družba.
Tako smo zdaj v popolnoma negotovi situaciji, v kateri si lahko prvič predstavljamo scenarij, po katerem Aleksandar Vučić oziroma Srbska napredna stranka (SNS) ne bosta več na oblasti. To je bilo pred samo nekaj meseci popolnoma nepredstavljivo. V tem kontekstu so vse možnosti odprte.
Torkova odstopa premierja Miloša Vučevića in župana Novega Sada Milana Đurića ter padec vlade je treba razumeti kot poskus vrnitve krize na institucionalno raven oziroma na razpravo o volitvah. To je namreč teren, na katerem se SNS in Vučić najbolje znajdeta. Videli bomo, kakšen bo odziv na to potezo.
Kaj je značilno za aktualne proteste? Številni so presenečeni nad energijo in inovativnostjo mladih ljudi, za katere so vsi mislili, da nimajo nobenega političnega potenciala. Slišimo o vzporednicah s protesti iz let 1996 in 1997, ki so pomenili začetek konca Slobodana Miloševića. Obstajajo pa tudi razlike, kajne?
Ti protesti so zelo posebni. Oblikovali so se prek plenumov oziroma s pogovori med študenti, katere naj bodo njihove zahteve. Hkrati so se poudarjeno distancirali od političnih strank. Tako so študenti pridobili podporo tako apolitičnih delov družbe kot tudi tistih, ki podpirajo oblast oziroma opozicijo. Hkrati se jim ni bilo treba ukvarjati z vprašanji, na katere odgovore so morali iskati organizatorji prejšnjih protestov.
Tako so se z distanciranjem od strank izognili temu, da jih sprašujejo, kaj si mislijo o Evropski uniji, o Kosovu, o Srebrenici ali katerem drugem vprašanju, ki sicer razdvaja državljane Srbije. Osredotočili so se na svoje zahteve, kar se mi zdi izredno pomembno.
Ne drži, da se študenti nenadoma postali politično aktivni, ravno tako se niso homogenizirali okoli določenih političnih idolov, so zelo heterogeni, kar se bo izkazalo prej ali slej. So se pa razvile posebne razmere, ki so jim omogočile, da imajo nadzor nad dogajanjem. To je posledica tudi tega, da je opozicija po eni strani pasivna, po drugi strani pa jo je oblast marginalizirala. Nastal je velik "vakuum" oziroma prostor, v katerega so študenti preprosto vkorakali.
Še eno pomembno stvar bi poudaril. Verjeli smo, da so te generacije apolitične in nezainteresirane. Verjetno tudi so, a vendarle bi opozoril na več protestnih valov. Lani smo imeli proteste Srbija proti nasilju (po pokolu na beograjski osnovni šoli Vladislav Ribnikar), ekološke proteste proti Rio Tintu, a tudi proteste dijakov proti mali maturi, ki naj bi jo uvedli že pred leti, a je še vedno niso.
Gre torej za tri proteste, v katerih so se oblikovali ljudje, ki so zdaj v prvem, drugem ali tretjem letniku fakultete. Oni so bili pravzaprav nosilci zdajšnjega protesta, nato pa so se jim pridružili še drugi. Tako zdaj gledamo nekaj, česar nihče ni pričakoval. Ti protesti nekoliko spominjajo na tiste iz let 1996 in 1997, a tudi na druge proteste v zadnjih petih ali šestih letih.
Morda je podobno tudi to, da je bil Slobodan Milošević pred protesti v letih 1996 in 1997 videti kot močan vladar, ki je bil na oblasti dolga leta. Padel je leta 2000. Vučić vlada od leta 2012. Lahko potegnemo kakšno vzporednico? Ali lahko govorimo tudi o začetku konca Vučića in ali se bo pri njem razpletlo hitreje?
Pomembno je povedati, da je Vučić veliko močnejši od Miloševića in da je opozicija šibkejša kot tista v času Miloševića. Vučićev izhodiščni položaj je ugodnejši, ima večjo podporo državljanov, čeprav je bil Milošević klasičen diktator, ki je imel polno podporo policije in vojske.
Zdi pa se mi, da bi bil lahko zato, ker mora Vučić vladati vsaj formalno demokratično, brez hude represije, njegov konec veliko hitrejši kot konec Miloševića. Ne mislim na konec v formalnem smislu, verjetno bo predsednik do izteka mandata leta 2027. Lahko pa si predstavljam scenarij, po katerem bi dobili prehodno vlado ali pa čez nekaj mesecev parlamentarne volitve, na katerih bi SNS izgubila parlamentarno večino. Ne bo nujno tako, ker še ni jasno, kakšna bi lahko bila pot do zgornjih scenarijev. Mislim pa, da je to vse verjetneje.
Vedno sem ocenjeval, da bo Vučić hitro izgubil oblast v trenutku, ko bo počil "balon", ki ga je držal kot zmagovalca. To se je zdaj zgodilo, to sva omenila na začetku pogovora. Dejstvo je namreč, da karkoli je naredil v zadnjem obdobju, ne samo da ni dalo rezultatov, ampak se mu je vrnilo kot bumerang. To je zelo pomembno, še posebej ker gre za človeka, ki želi imeti vse pod nadzorom in ne želi z nikomer deliti niti delčka oblasti, niti s koalicijskimi partnerji ne. Zaradi tega je zelo ranljiv.
Torej bi se lahko zgodilo, da bi ostal predsednik države, a izgubil realno politično moč, ki jo zdaj ima, čeprav velikih pristojnosti kot predsednik nima?
Tako je. Ta scenarij sicer predpostavlja, da bi se zgodile volitve in da bi bili pogoji za nastop opozicije na njih malo boljši od zdajšnjih. Predvidevam, da bi prišlo do pomembnih sprememb pri razporeditvi glasov strankam. Težko pa bi v tem trenutku ocenil, ali je teh glasov dovolj za drugačno parlamentarno večino. Večina opozicijskih strank je sicer zavrnila idejo o razpisu volitev.
Zakaj preprosto ne pristanejo na volitve in se borijo za zmago? Pojasnite nam, kaj vse Vučić nadzoruje, zakaj so volitve za opozicijo na neki način tvegane.
Gre za dve ključni zadevi: Vučić nadzoruje medije. Obvladuje vseh pet najpomembnejših medijskih televizijskih hiš z nacionalno pokritostjo. Predstavniki opozicije tam ne pridejo do besede. Tudi če so občasno povabljeni v oddaje, je tam vedno kakšen predstavnik oblasti, ki preprečuje dialog oziroma poskrbi za to, da se vse spremeni v politični cirkus. Mediji o opoziciji preprosto ne poročajo.
Drugič, v volilnem procesu se dogajajo velike zlorabe. Na zadnjih lokalnih volitvah v Beogradu je SNS tja preselila od 30 do 40 tisoč ljudi, da bi si zagotovila volilno zmago. Šlo je za volivce, ki živijo v Novem Sadu, Kragujevcu ali v Republiki Srbski, a so dobili tudi prebivališče v prestolnici. Ne gre torej za volilno krajo, kot jo je s spreminjanjem rezultatov prakticiral Milošević. Gre za uglajeno volilno krajo v slogu 21. stoletja, ko izdelaš osebne izkaznice, organiziraš avtobus in pripelješ dovolj ljudi, da ti prinesejo manjkajoči mandat ali dva.
Strogo formalno je torej vse čisto?
Skoraj čisto oziroma lahko takšno krajo dokažeš s pomočjo tožilstva in policije, ki pa že leta ne želita opravljati svojega dela. Tako se opozicija vrti v začaranem krogu in ne more storiti ničesar oziroma ne more doseči rezultata, ki ji pripada.
Vrniva se k študentom. Kako potekajo plenumi, o katerih ste govorili? Na kakšen način padajo odločitve?
Na plenume je vsaj na začetku vplival model odločanja, ki so ga leta 2009 prakticirali študenti fakultete za politične vede in filozofske fakultete v Zagrebu. Plenumi potekajo skoraj vsak dan, vabljeni so vsi študentje, teme so določene vnaprej. Kadar je le mogoče, odločajo s soglasjem. Pomembno pa je, da odločitve spoštujejo vsi, tudi če se z njimi ne strinjajo. S tem so študenti ohranili enotnost.
In operativnost.
Da, a predvsem enotnost, s tem pa so zgradili tudi medsebojno zaupanje. Novo in posebno je, da plenumi delujejo tudi na univerzitetni ravni. Tako so plenumu, ki je oblika neposredne demokracije, dodali mehanizem predstavniške demokracije. Tako na primer plenum filozofske fakultete pošlje delegata na plenum Univerze v Beogradu. Ne vem, ali je bil takšen model že kje uveljavljen.
Študentje sicer od začetka pazijo na to, da ni vodij protestov in da nihče ni pomembnejši od koga drugega. Načelo rotacije na vseh položajih je tako zelo pomembno. To je zelo zanimivo, a tudi precej oteži delo medijev. Tudi o sogovornikih medijev namreč odloča plenum.
Politični realisti se sprašujejo, kako se bo vse to končalo ob šibki opoziciji in dejstvu, da bo treba vso to energijo gibanja prevesti v politično akcijo, prej ali slej bodo volitve. Bi se na koncu lahko zgodilo, da iz vsega tega ne bo nič, da sprememb ne bo?
Pogosto razpravljamo s študenti o tem, kako preprečiti, da bodo nove oblasti enako neodgovorne, netransparentne in nedemokratične. Tega seveda ni mogoče preprečiti, a zdajšnje dogajanje lahko pripelje do neke vrste politizacije družbe – da se bodo ljudje bolj zanimali za politiko, da bo civilna družba močnejša in se bodo oblikovali svobodnejši mediji, ki bodo nadzirali stranke.
Strinjam se, da je največja težava politična artikulacija. Zdi se mi, da bi bila lahko rešitev tega problema aktivacija strokovnjakov, profesorjev in drugih, ki uživajo zaupanje študentov, širše javnosti in opozicijskih strank.
To vrzel bi lahko delno zapolnila organizacija Proglas (Razglas). Gre za skupino državljanov, intelektualcev, igralcev in športnikov, ki si prizadevajo motivirati ljudi, da gredo na volitve, in ki zahtevajo pošteno volilno tekmo. To so javne osebnosti, ki jih cenimo in spoštujemo ter bi lahko bile most med opozicijo in delom družbe, ki protestira. Poudaril bi še, da je opozicija šibka, ni pa tako zelo šibka, kot se zdi. Pomemben del družbe jo podpira.
Kako realna je ideja o oblikovanju prehodne vlade, ki bi pripravila pogoje za pošteno volilno tekmo glede na to, da Vučić ponavlja, da na to ne bo nikoli pristal?
Nič od tega, kar se je zgodilo v zadnjem času, se ni zdelo realno. Če bi me pred dvema dnevoma vprašali, ali bo predsednik vlade odstopil, bi rekel, da verjetno ne bo. Tudi župan Novega Sada je zagotavljal, da ne bo odstopil. Če se bo pritisk nadaljeval in če se bo protest razširil na sindikate in na druge akterje v družbi, so vse možnosti odprte.
Kar manjka, je podpora od zunaj. Evropska unija, Amerika, Rusija in Kitajska podpirajo Vučića. V drugačnih okoliščinah bi lahko bil kdo od njih akter, ki bi vodil pogajanja. Bojim pa se, da nimamo zunanjega akterja, ki bi morda lahko olajšal proces oblikovanja prehodne vlade. To je dodaten problem, s katerim se soočamo.
Še ena razlika med današnjimi dogodki in tistimi v letih 1996 in 1997 je to, da Zahod Miloševića ni podpiral in da je bila opozicija bolje organizirana, drži?
Tako je, to je ključno. Milošević že od sredine 90. let ni imel večinske podpore, Vučić pa jo, kot kaže v tem trenutku, še vedno ima.
Zakaj Zahod podpira Vučića? Zaradi stabilnosti in predvidljivosti glede poslov? In ker je na drugi strani opozicija, za katero ne ve točno, kaj lahko od nje pričakuje?
Da. Vučić zagotavlja stabilnost. Zelo je kooperativen glede Kosova, glede projekta izkoriščanja litija, že deset let je zelo kooperativen glede migrantske krize. Zahod ve, kako delati z njim in kaj lahko od njega pričakuje, za druge akterje tega ne ve.
Pogojno rečeno bi v obrambo Zahoda dejal, da je opozicija prešibka, da bi bila resničen tekmec Vučiću. Če bi jaz sedel v Bruslju, ne bi stavil na akterje, ki imajo po pet- ali šestodstotno podporo. Počakal bi, da podpora nekoga zraste vsaj na 15 odstotkov. Potem bi rekel "prav, podprimo te ljudi".
Je pa problem, da se Zahod ne odziva na kršenje demokratičnih standardov v Srbiji. To bo zmanjšalo njegov vpliv na tukajšnje dogajanje v prihodnjih letih. Potem pa se bodo na Zahodu spet pritoževali nad priljubljenostjo Kitajske in Rusije v Srbiji.
Predsednik Vučić je na torkovi novinarski konferenci na začetku deloval šibko, kot da je v defenzivi. Toda v drugem delu se je njegov pristop spremenil, rekel je: "Ne bomo se predali, borili se bomo do konca." Veliko se govori o tem, da ne bo odšel zlahka, da ne bo odšel brez prelivanja krvi. Govori se tudi o državljanski vojni. Kako nevarne so razmere?
Razmere so kar nevarne. Drugi del novinarske konference sem razumel kot niz groženj državljanom. To so bile hude grožnje, ki jih zdaj ponavljajo tudi nižji funkcionarji SNS. Torkov napad na študente v Novem Sadu je le eden v nizu incidentov, tako da pravzaprav že imamo stalni spopad nizke intenzivnosti.
Na žalost je takšna narava Vučićevega delovanja – začne s pozivom k dialogu, konča pa z grožnjami. In nikoli ne veste, na katero nogo bo vstal in kako se bo obnašal določenega dne. To nas seveda zelo skrbi in zato študenti na protestih veliko pozornosti namenjajo varnosti in si prizadevajo čim bolj zmanjšati možnost incidentov.
Na drugi strani se zdi, da so študenti odločeni iti do konca. V soboto, 1. februarja, bodo minili trije meseci od tragedije v Novem Sadu, protestniki napovedujejo blokado treh mostov v mestu. Kaj lahko pričakujemo?
Predvidevam, da bo šlo za največji shod do zdaj. Zdi se, da bodo vsi odšli v Novi Sad. Študentje se še odločajo, natančno kako bo videti blokada. Beograjski študentje se bodo tja odpravili peš, to je 18 ur hoje. To kaže na to, kako odločni so pri tem, da se nekaj spremeni. Mislim, da bo ta odločnost tisto ključno sporočilo, ki ga bodo poslali iz Novega Sada.
Seveda je ljudi, ki so besni, vse težje nadzorovati. V torek je bil v Novem Sadu protest pred prostori SNS. Pred vhodom so se v prvo vrsto postavili profesorji novosadskih fakultet, ki so oblikovali obroč in na ta način umirjali množico. Bes tistih, ki so proti Vučiću, narašča in vprašanje je, koliko časa ga bo še mogoče obvladovati. Zelo težko je napovedovati, kaj se bo zgodilo, so pa razmere precej resne. Nekdo bo moral popustiti.
Za konec povejte, kako je videti sodelovanje med profesorji in študenti v času protestov. Kako jih doživljate?
Preprosto povedano, trudimo se pomagati študentom, kolikor je v naši moči, ščitimo jih, ko je to potrebno. Ne želimo pa se vpletati v njihove zadeve in jim omogočamo neko stopnjo avtonomije. Zanimivo je, da so se taki odnosi zelo hitro razširili po vsej univerzi, širijo se tudi na srednje in osnovne šole, še posebej na tiste, ki so bile v blokadi.
Tako se oblikuje klasična akademska skupnost, kot si jo predstavljamo. Mislim, da je to študentom zelo pomembno – da doma nanje ne pritiskajo, da bi morali biti na predavanjih in izpitih, oziroma da vedo, da lahko računajo na nas.
Meni se zdijo takšni odnosi povsem običajni. Podobno je bilo na prejšnjih protestih in tako lahko potegnemo tudi vzporednico z dogajanjem v letih 1996 in 1997. Tudi takrat so študenti in profesorji branili drug drugega.
