Vzpon, padec in preporod Berlina

V divji dirki, da bi se jim pridružil, sta ga prekinili druga svetovna vojna ter delitev na Vzhodni in Zahodni Berlin med hladno vojno. Danes, več kot stoletje pozneje, Berlin še vedno išče svojo pravo identiteto. Ob tem Berlinčani zelo radi delajo primerjave z drugimi svetovnimi prestolnicami. To lepo ponazarja izjava, ki jo je po padcu berlinskega zidu podal takratni župan mesta: "Berlin, nemška prestolnica, se zdaj spet lahko primerja z Londonom, Parizom in New Yorkom." Vendar tovrstne primerjave preprosto ne zdržijo resnega zgodovinskega preizkusa. Pred nekaj stoletij, leta 1648, ko so protestanti in katoličani po tridesetletni vojni končno sklenili mir, je bil stari Berlin podoba revščine in pomanjkanja. Takratni prebivalci so bili opustošeni zaradi vojnega plenjenja in kuge, ki je v Berlinu udarila šestkrat. Mesto je imelo takrat zgolj 6.000 prebivalcev.

London takratnega časa je gostil vsaj šestdesetkrat več ljudi, medtem ko je imel Pariz v tem času že skoraj pol milijona prebivalcev, njegovo podobo pa so krasili bulvarji in cestne svetilke. Na pariško univerzo so se že od leta 1200 stekali največji umi Evrope, Berlin pa je svojo prvo univerzo odprl šele leta 1810. Berlin je bil tako v resnici precejšen zamudnik na prizorišču nacionalnih prestolnic. Ruski pisatelj Ivan Turgenjev je leta 1847, po tem, ko je nekaj let živel v Berlinu, zapisal: "Kaj sploh lahko povemo o mestu, v katerem se prebivalci zbujajo ob šestih zjutraj, jedo kosilo ob dveh popoldne in so v posteljah že dolgo pred kokošmi?"

Pozen, a zato toliko udarnejši prihod

A njegov prihod je bil zato tako silovit in udaren, kot da bi se sprostila dolgo kopičena energija. Mesto se je začelo razvijati pod znamenito znamko Berliner Tempo. Vendar je ta izbruh energije vedno spremljal tudi močan uničujoč element. Po prepričanju nemškega zgodovinarja Bernda Sösemanna se je silovit vzpon Berlina v resnici začel šele z ustanovitvijo nemškega rajha oziroma nemškega imperija leta 1871, ko je Berlin postal prestolnica novoustanovljene nemške države. Takrat je mesto postalo največje industrijsko središče Evrope, njegovo prebivalstvo pa se je v slabega četrt stoletja skoraj podvojilo na 1,6 milijona ljudi. V tem času so porušili številne stare zgradbe, da so ustvarili prostor za gradnjo novih. Nemški filozof Walter Benjamin je ta proces navdušeno podpiral: "Uničevalni proces ima le eno geslo: ustvarjanje prostora. Uničevanje poživlja, ker izbriše sledi našega lastnega časa."

Kljub temu je občutek zamudništva in manjvrednosti vztrajal še naprej, kar je nemški rajh naposled privedlo do prve svetovne vojne. Čeprav so se Nemci, potem ko so vojno izgubili, znebili cesarja, sta Berlin in Nemčija še naprej ostajala mednarodno osamljena. Kljub temu je mestu še naprej uspevalo ostajati meka kulturne modernosti, vsaj do prihoda Adolfa Hitlerja in nacističnega prevzema oblasti. Vendar je mesto plačalo visoko ceno za nacistično nasilje, ki je med vojno in s holokavstom zakrivilo smrt 60 milijonov ljudi. Ob koncu vojne, spomladi leta 1945, je bil Berlin ogromna razvalina in preden bi spet lahko vstal iz pepela, je bil že razdeljen na dva dela. Z vidika dogodkov 20. stoletja je pozno rojstvo Berlina prej prekletstvo kot blagoslov. Namesto enakomerne rasti so bila zanj tako značilna obdobja skokovitih padcev in vzponov ter številnih preobrazb.

Mesto, ki so ga sovražili in ljubili

V povezavi s tem je nemški pisatelj Wolf Jobst Siedler nekoč zapisal: "Pomanjkanje tradicije je resnična tradicija tega mesta." Zanj je bila edina berlinska stalnica sprememba. Vendar je trajalo precej dolgo, preden so ljudje vzljubili Berlin, nad njim dolgo niso bili navdušeni niti njegovi lastni prebivalci, kaj šele Nemci iz drugih delov rajha. Filozofinja Rosa Luxemburg je ob svojem prvem obisku mesta leta 1898 svoja občutja opisala takole: "Berlin je name naredil kar najbolj odvračajoč vtis. Je hladen, surov in gromozanski – resnična vojašnica." Na mladega avstrijskega vojaka je slabih dvajset let pozneje mesto naredilo povsem drugačen vtis. "Mesto je resnično veličastno, pravi Weltstad (svetovno mesto)," je pisalo na razglednici, pod katero se je podpisal Adolf Hitler.

Ko je leta 1892 mesto obiskal ameriški pisatelj Mark Twain, je bil nad njim navdušen tudi sam in ga označil za evropski Chicago: "Večina današnjega Berlina ne nosi nobenih sledov preteklosti, mesto stoji na kraju, ki ima tradicijo in zgodovino, samo mesto ju nima. To je najbolj novo mesto, kar sem jih kadarkoli videl … Večji del mesta deluje, kot da bi bil zgrajen včeraj." Leta 1920 pa se je Berlinu s trikom uspelo uvrstiti v sam vrh svetovnih prestolnic, mestne oblasti so takrat namreč združile sedem okoliških mest, 59 podeželskih skupnosti in 27 podeželskih četrti ter na ta način ustvarile veliki Berlin. S tem administrativnim manevrom je prebivalstvo Berlina čez noč poskočilo z 1,9 milijona na 3,8 milijona prebivalcev. Berlin je na ta način postal tretje največje mesto na svetu, takoj za Londonom in New Yorkom, po površini pa je zaostajal samo za Los Angelesom. Po podatkih Združenih narodov je nemška prestolnica danes na 102. mestu po obljudenosti.

Konec dvajsetih let prejšnjega stoletja je mesto doživelo eksplozijo svobode in kreativnosti. V mestu je takrat Albert Einstein objavil svojo teorijo relativnosti. V literaturi in umetnosti se je zgodil ekspresionizem. Filmski studii v Babelsbergu so bili med najuspešnejšimi in najsodobnejšimi v Evropi. V arhitekturi se je razvijalo gibanje novega objektivizma. V času weimarske republike je bil za Berlin značilen tudi bolj svobodnjaški odnos do telesne ljubezni. V tem smislu je Berlinu uspelo močno prehiteti vse prestolnice, s katerimi se je vedno tako rad primerjal.

Germania, svetovna prestolnica

Že leta 1926 pa se je Joseph Goebbels odločil, da mesto očisti tako njegovega kreativnega duha kot tudi Judov, levičarjev in demokratov ter s svojim gibanjem zavzame Berlin. Goebbels je uporabljal provokacije in razbijaštvo, da je preusmeril pozornost k nacistični stranki, a velika večina Berlinčanov je naciste, tako imenovane rjavosrajčnike, zavračala vse do leta 1933. Na zadnjih svobodnih volitvah novembra tega leta so v Berlinu komunisti osvojili 31 odstotkov glasov, socialdemokratska stranka 23 odstotkov, na drugem mestu pa je bila nacistična stranka s 26 odstotki. Večina najmočnejših nacistov ni marala Berlina, a ker je bil ta glavno mesto, je posledično postal tudi poveljniško središče za nacistični teror. SS in gestapo sta imela po mestu tako raztresenih vsaj 50 pomembnih pisarn, v katerih so ljudje, kot so bili Heinrich Himmler, Reinhard Heydrich in Adolf Eichmann, urili množične morilce.

Vrhovni vodja tretjega rajha Adolf Hitler je imel z Berlinom megalomanske načrte. Iz njega je hotel narediti "svetovno prestolnico Germanio" in sam rajh povzdigniti do veličine, ki bi bila primerljiva samo še z britanskim imperijem. A zaradi letalskih napadov zaveznikov in posledičnih evakuacij v mestu Hitlerju ni uspelo uresničiti velikopoteznih načrtov. Ob koncu vojne, maja 1945, je od Berlina ostalo bore malo, celotne mestne četrti so bile zravnane z zemljo, v mestu ni bilo več elektrike, pitne vode in plina, zaradi česar je takratni Berlin Bertolt Brecht opisal kot "kup ruševin zraven Potsdama".

Tudi med hladno vojno v središču svetovne pozornosti

Komaj se je dobro končala druga svetovna vojna, že je Berlin postal eno izmed glavnih žarišč hladne vojne med Združenimi državami Amerike in Sovjetsko zvezo. Medvojna zaveznika sta si mesto razdelila na vzhodni in zahodni del, prebivalci obeh strani meje, ki je pozneje postala okrepljena z zidom in številnimi nadzornimi točkami, pa so bili zvedeni na pokorne izvajalce usmeritev hladnovojnih oblasti. Zahodni zavezniki so iz Zahodnega Berlina poskušali narediti učbeniški primer tako imenovanega svobodnega sveta. Vzhodni Berlin pa je medtem postal prestolnica Nemške demokratične republike in mesto miru. V mestu so še dolga desetletja po koncu vojne ostajali dokazi zadnjega spopada. Ob tem ni presenetljivo, da je bila stopnja samomorilnosti v Zahodnem Berlinu za 20 odstotkov višja kot drugod po Zahodni Nemčiji in celo višja kot v Vzhodnem Berlinu.

Urbanisti na obeh straneh zidu so se takrat vneto lotili prenove in ponovne gradnje mesta ter ob tem porušili ogromno starih zgradb, do leta 1970, ko so se prenove počasi končale, tako več ni bilo mogoče jasno vedeti, ali so več mesta uničili med vojno ali po njej. Istočasno so se mesto in njegovi prebivalci spet spopadali z občutkom manjvrednosti in zaostalosti, ki je bil pomešan z megalomanskimi težnjami. Ne glede na to, kako močno si prizadeva, da bi spet dohitel svetovna središča, je Berlin tokrat res prepozen, da bi se še lahko kosal z megalopolisi, kot so Istanbul, Šanghaj ali São Paulo.

Čas po koncu industrializacije

Po letu 2000 so Berlinčani naposled dobili bolj realistično in sproščeno dojemanje svojega mesta. Rečeno preprosto, Berlin je reven po finančni plati, a izredno bogat po kulturni in zgodovinski, obenem pa ga odlikuje precejšnja sproščenost. Deli Berlina so tako postali kulturni parki, ki jih obišče več kot deset milijonov obiskovalcev letno. Tujce seveda privlači zgodovina mesta: cesar, Hitler in berlinski zid. Vendar samih Berlinčanov zgodovina ne zanima pretirano in predstavljajo zgolj desetino obiskovalcev zgodovinskih spomenikov, ki jih je mogoče najti po vsem mestu. Kot urbani posameznik je Berlin preprosto zrasel prehitro, da bi lahko enakomerno razvil svojo osebnost. V zgolj 120 letih, od leta 1871 do leta 1990, je mesto doživelo pet skrajno drugačnih političnih sistemov. V primerjavi s tem dramatičnim obdobjem zbledita tako mestna predzgodovina kot zdajšnji trenutek.

Mesto in njegovi prebivalci so bili deležni gromozanskega odmerka zgodovine in vratolomne vožnje skozi različne politične ideologije. Od padca zidu si Berlinčani končno lahko oddahnejo od dram in katastrof 20. stoletja, s čimer pa mlajši meščani, ki so bili rojeni pozneje, sploh niso več obremenjeni. Več kot polovica trenutnega prebivalstva je v mesto prišla po njegovi združitvi. S tem, ko Berlin končno postaja običajno mesto, počasi bledijo tudi spomini na njegovo edinstvenost.