Zakaj levica izgublja tla pod nogami

Po drugi svetovni vojni so bile levosredinske stranke poleg desnosredinskih konservativcev eden od dveh stebrov političnega ravnotežja moči v zahodni Evropi. Socialdemokrati oziroma socialisti so se v Zahodni Evropi odpovedali revolucionarnemu marksizmu (nemški socialdemokrati na primer na znanem godesberškem kongresu leta 1959) in začeli namesto popolne družbene spremembe prisegati na socialno državo.

Zaton nemških socialdemokratov

Nevarnost, da bi lahko evropske socialdemokratske oziroma socialistične stranke zdrsnile na obrobje, je v zadnjem desetletju nakazal že velik osip glasov za nemške socialdemokrate. 

Stranka, ki je na volitvah med letoma 1969 in 1980 pod vodstvom karizmatičnih Willyja Brandta in Helmuta Schmidta redno dobivala več kot 40 odstotkov glasov, leta 1972 celo 45,8 odstotka glasov, je na zadnjih dvoje nemških volitvah leta 2009 in 2013 dobila le 23 oziroma 25,7 odstotka glasov.

Svetovna finančna kriza je potisnila socialiste na obrobje

Počasno slabljenje levosredinskih strank so dolgo časa razlagali z družbenimi spremembami oziroma z zmanjševanjem števila industrijskega delavstva, glavne volilne baze levosredinskih strank na Zahodu.

Leta 2012 je socialist Francois Hollande premagal konservativca Nicolasa Sarkozyja. Toda časi priljubljenosti so hitro minili. Hollandu ni uspelo znižati visoke brezposelnosti in gospodarsko prenoviti Francije, poleg tega se po mnenju številnih rojakov tudi ni dovolj odločno spopadel z islamskim terorizmom. Foto: Reuters

Toda kot prava katastrofa za levosredinske stranke oziroma za socialistične in socialdemokratske stranke se je izkazala svetovna finančna kriza, ki je izbruhnila leta 2008 ter se v EU prelevila v dolžniško in evrsko krizo.

Grški socialisti skoraj izginejo, španski izgubijo polovico volivcev

Ta kriza je najprej pometla z nekdaj mogočnimi grškimi socialisti (Pasok), ki jih je radikalna Siriza Aleksisa Ciprasa skoraj popolnoma izrinila na obrobje. Podobno je v Španiji, kjer socialisti izgubljajo na račun stanke Podemos, glasove pa jim jemljejo tudi sredinski Državljani (Cuidadanos).

Če so španski socialisti še leta 2008 pod vodstvom Joseja Louisa Rodrigueza Zapatera dobili 43,9 odstotka glasov, so na zadnjih dvoje volitvah, leta 2015 in letos, dobili 22 oziroma 22,6 odstotka glasov.

Tudi levosredinske vlade morajo izvajati varčevalne ukrepe

Kot piše Wall Street Journal, so se številni Španci oddaljili od socialistov tudi zato, ker ti niso preprečili odvzema stanovanj ljudem, ki po izbruhu krize niso mogli več plačevati hipotekarnih posojil. 

Beppe Grillo želi popeljati Italijo iz EU in znova uvesti njeno lastno valuto. Prepričan je, da bi s tem zagnali opešano italijansko gospodarstvo. Foto: Reuters

Dejstvo je, da morajo tudi levosredinske stranke v EU oziroma v evroobmočju izvajati varčevalne ukrepe in slediti strogim proračunskim ciljem, kar jim preprečuje, da bi pridobivale volivce z večjo državno porabo. Poleg tega vladam držav evroobmočja skupna monetarna politika onemogoča, da bi spodbujali nacionalna gospodarstva s tiskanjem denarja, kot to lahko počnejo ZDA.

Socialistom v Franciji in Italiji grozi izguba oblasti

Trenutno socialisti oziroma socialdemokrati vodijo dve od petih najmočnejših evropskih gospodarstev – Francijo in Italijo (Veliki Britaniji vladajo konservativci, prav tako Španiji, v Nemčiji pa so socialdemokrati manjšinski partner Krščanski uniji). To se lahko kmalu spremeni. 

Nezadovoljstvo Italijanov, ki zdaj živijo slabše kot pred prevzemom skupne evropske valute, je na referendumu prepričljivo odpihnilo reforme, ki jih je pripravil levosredinski premier Matteo Renzi. Proti so zlasti glasovali mladi in revni jug Apeninskega polotoka.

Bo Beppe Grillo Italiji vrnil liro in jo popeljal iz EU?

Na prihodnjih volitvah ima realno možnosti za zmago evroskeptično populistično Gibanje petih zvezd, ki ga vodi Beppe Grillo. Če je ta nekdanji priljubljeni televizijski komik najprej zahteval le izstop naše zahodne sosede iz evroobmočja, ga je uspešni brexit opogumil za napoved, da bo po zmagi na parlamentarnih volitvah razpisal referendum o izstopu iz EU.

Manuel Valls velja za zagovornika zakona in reda. Vsekakor bo moral Francoze prepričati, da je sposoben premagati islamski terorizem, če se bo hotel prebiti v Elizejsko palačo. Foto: Reuters

Slabo kaže socialistom tudi v Franciji, kjer bodo prihodnjo pomlad predsedniške volitve. Nepriljubljeni Francois Hollande, ki je maja 2012 zmagal na krilih visokoletečih obljub o državnem spodbujanju gospodarske rasti, zaposlovanju mladih v javnem sektorju in davkih za bogate, je pretekli četrtek napovedal, da se ne bo potegoval za drugi mandat.

Spopad med protržnim Fillonom in prosocialno Le Penovo

Francosko socialiste bo tako v prvem krogu, ki bo 23. aprila, najverjetneje zastopal zdaj že nekdanji premier Manuel Valls, predstavnik desnega krila socialistične stranke. Vprašanje pa je, ali mu bo uspel preboj v drugi krog. Zelo verjetno je, da se bosta v drugem krogu za Elizejsko palačo potegovala desnosredinski republikanec Francois Fillon in predsednica protimigrantske Nacionalne fronte Marine Le Pen. 

Ta morebitni dvoboj bo zanimiv tudi zato, ker je Fillon zagovornik thatcheristične gospodarske politike, Le Penova pa zagovarja socialno državo in posredovanje države v gospodarstvu. Prav zaradi takšnih stališč glede socialne države je Nacionalna fronta vse bolj privlačna tudi za volivce socialistov.

Delavski volivci zapuščajo socialiste

Še zlasti zato, ker veliko volivcev iz delavskega razreda nasprotuje globalizmu in priseljevanju, ki ga zagovarjajo vrhovi socialistične stranke. Povsem realen je torej scenarij, da Nacionalna fronta v prihodnjih letih popolnoma izrine od svoje volilne baze odtujene socialiste in postane glavna stranka delavskega sloja in tudi delov srednjega sloja.

Tako Heinzu-Christianu Stracheju kot Marine Le Pen je uspelo v svoj tabor pritegniti številne delavske volivce, ki so prej volili za levico. Foto: Reuters

Podobne smernice, da delavski volivci namesto socialističnih oziroma socialdemokratskih strank vse bolj glasujejo za protimigrantske stranke, se pojavljajo na primer tudi v Veliki Britaniji (kjer laburistom jemlje glasove stranka Ukip) in v Avstriji.

Revni vzhod za Hoferja, bogati zahod za Van der Bellna

V naši zahodni sosedi se svobodnjaki Heinza-Christiana Stracheja zadnja leta krepijo predvsem na račun socialdemokratov. To so pokazale tudi letošnje predsedniške volitve, kjer je svobodnjaškemu kandidatu Norbertu Hoferju uspevalo predvsem na revnejšem vzhodu Avstrije, kjer je bila tradicionalno močno socialdemokratska stranka, medtem ko so Dunaj in bogate zahodne dežele, tudi konservativna Tirolska in Predarlško, glasovali za Alexandra Van der Bellna.

Ne nazadnje, podoben primer prehajanja delavskih glasov k desnici se je zgodil tudi čez lužo, kjer je republikanskemu kandidatu Donaldu Trumpu uspel preboj v Belo hišo z zmago v skoraj tradicionalno demokratskih zveznih državah tako imenovanega zarjavelega pasu.

Leva sredina pred dilemo: sredina ali levica?

Kot pravijo v matematiki: vsako pravilo ima izjemo. In ta izjema je v EU za zdaj Portugalska, kjer je socialistom lani jeseni s protivarčevalno retoriko uspelo oblikovati manjšinsko vlado, ki jo podpirajo še druge levičarske stranke v parlamentu.

Zadnja leta se britanski laburisti po vsakem porazu pomaknejo bolj v levo. Tako je leta 2010 vodja laburistov postal Ed Miliband, ki je premagal svojega bolj sredinskega brata Davida Milibanda. Po porazu leta 2015 pa je Rdečega Eda, kot pravijo mlajšemu od bratov Miliband, na čelu laburistov zamenjal še bolj levo usmerjeni Jeremy Corbyn (na fotografiji).

Kot piše Wall Street Journal, zdaj tako ameriški demokrati kot v evropskih levosredinskih strankah razglabljajo, kaj storiti. Ali se premakniti na sredino ali pa iti še bolj na levo (recimo temu portugalski scenarij).

Laburisti se umikajo iz sredine 

Za zadnjo možnost so se na primer že odločili britanski laburisti, ko so za novega vodjo izvolili Jeremyja Corbyna. A usoda grške Sirize, ki se je morala po ognjeviti retoriki sprijazniti z izvajanjem istih "neoliberalnih" ukrepov, kot jih je prej uveljavljal Pasok, kaže, da to morda ne bo dovolj.