Izbrisani - 20 let pozneje

Pred razglasitvijo neodvisnosti je Slovenija okoli 200.000 ljudem, ki so bili sicer državljani ene od nekdanjih republik Jugoslavije, obljubila, da jim bo pod določenimi pogoji po osamosvojitvi omogočila pridobitev slovenskega državljanstva. Okoli 170.000 ljudi je na podlagi teh kriterijev tudi dobilo državljanstvo, nekaj tisoč se jih je medtem izselilo, več kot 25.000 pa jih za državljanstvo ni zaprosilo. Številni so bili namreč prepričani, da jim tega ni treba storiti, nekateri so mešali pojma državljanstvo in narodnost … nemalo je bilo tudi primerov, ko so njihovo vlogo zavrnili.

14.775 moških, 10.896 žensk in 5360 otrok In potem se je zgodil 26. februar 1992, ko je bilo 14.775 moških, 10.896 žensk in 5360 otrok brez vsakršnega pravnega postopka – kar je pozneje ugotovilo tudi Ustavno sodišče – in možnosti pritožbe izbrisanih iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Večina je za to izvedela šele čez nekaj mesecev ali celo let, ko so želeli denimo na upravni enoti podaljšati svoje vozniško dovoljenje ali osebno izkaznico, ali pa ko so obiskali zdravnika.

Podobno izkušnjo je doživela tudi 59-letna Mirjana Učakar, ki je za izbris izvedela na upravni enoti, ko je želela vpisati sinovo rojstvo. "Uradnica me je obvestila, da nisem slovenska državljanka in da sem bila izbrisana iz registra stalnih prebivalcev, da sem tujec in da naj si grem dokumente urejat na Hrvaško." Mirjani se je to zdelo nenavadno, saj se je rodila slovenski materi v Sloveniji, tukaj hodila v šolo in se poročila s Slovencem.

Brez službe, zdravstvenega zavarovanja in socialnih transferjev Ti ljudje so takrat izgubili precej več, kot je bilo sprva videti. Številni so ostali brez službe in možnosti, da si poiščejo novo. Z izbrisom je več tisoč ljudi ostalo brez dostopa do brezplačne zdravstvene oskrbe in šolanja, brez pokojnin in socialnih transferjev. Nekateri so si status uredili šele čez leto, dve ali več, saj je na Balkanu takrat divjala vojna, ki jim je onemogočala, da so prišli do potrebnih dokumentov. Še vedno pa več kot 13.000 ljudi nima urejenega statusa. Večina od teh se je iz Slovenije že odselila in danes živi v kateri od nekdanjih republik. Še vedno pa v Sloveniji živi nekaj posameznikov, ki pravno ne obstajajo.

Ustavno sodišče: Izbris je bil nezakonit Na nezakonitost izbrisa, pa tudi na težke življenjske razmere, v katerih so se znašli izbrisani posamezniki, so v preteklih letih večkrat opozarjali tako varuh človekovih pravic, Ustavno sodišče, kot tudi številne humanitarne organizacije. Ustavno sodišče je denimo dvakrat, leta 1999 in 2003, ugotovilo, da je bil izbris nezakonit in zakonodajalcu naložilo, da izbrisanim retroaktivno vrne status stalnega prebivalca od dneva izbrisa.

Korak naprej … Prvi poskus reševanje te problematike sega v leto 2003, ko je bil v državnem zboru sprejet tehnični zakon o izbrisanih. Na zahtevo poslancev iz strank SDS, NSi, SNS, SLS in SMS je bil nato razpisan referendum, na katerem so volivci z veliko večino, a ob le 31-odstotni udeležbi, zavrnili izvajanje zakona. Leta 2009 je nato notranje ministrstvo na podlagi odločbe ustavnega sodišča začelo izbrisanim izdajati odločbe o ugotovitvi njihovega stalnega prebivanja v Republiki Sloveniji od 26. 2. 1992 dalje. Takratna notranja ministrica Katarina Kresal je bila nato zaradi tega tarča neuspešne interpelacije. Temeljiteje pa so se urejanja tega problema lotili leta 2010, ko je bila sprejeta novela zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic SFRJ v Sloveniji.

Številke ne lažejo Po podatkih notranjega ministrstva je bilo od sprejema novele zakona leta 2010 do danes vloženih 229 prošenj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje in 101 prošnja za izdajo posebne odločbe za obdobje za nazaj. Upravne enote so tako izdale le 59 dovoljenj za stalno prebivanje, 83 prošnjam ni bilo ugodeno, 87 pa jih še vedno čaka na odločbo. Izdanih je bilo tudi 52 posebnih odločb po uradni dolžnosti in 74 posebnih odločb na prošnjo stranke. 13.426 ljudi pa svojega statusa nima urejenega še danes.

"Pot do pravice je dolga …" Čeprav zakon deloma ureja to področje, pa je v nekaterih krogih naletel na kritiko. Amnesty International Slovenija (AI Slovenija) opozarja, da zakonske spremembe zajemajo večino, ne pa vseh kategorij izbrisanih. Prav tako je bil s tem uveden nov zapleten postopek, kjer je dokazno breme na izbrisanih. V AI Slovenija še dodajajo, da spremembe zakonodaje ne predvidevajo mehanizmov integracije ali pomoči in da ne vsebujejo nobenih olajšav za združitev družine, kar efektivno onemogoča vrnitev izbrisanih.

Medtem se je v Sloveniji razvnela precej burna razprava o tej problematiki, ki pa je prinesla tudi nekaj pavšalnih trditev in neresnic. V javnosti se tako na primer pogosto omenja, da je večina izbrisanih vojakov JLA in agresorjev. A resnica je, da je od 25.671 izbrisanih samo okoli 500 posameznikov, ki so bili zaposleni v JLA (večina teh ima slovenske družine).

Mnenja o odgovornosti in dogajanju v času izbrisa so precej različna. Medtem ko predsednik državnega zbora Gregor Virant meni, da je zgodba v veliki meri že končana, pa se nekdanji ustavni sodnik in pravni zastopnik izbrisanih Matevž Krivic s tem ne strinja.

Tujina za težave v Sloveniji ni ostala slepa Slovenija je glede izbrisa prejela tudi več opozoril iz tujine. Leta 2003 je komisar Sveta Evrope za človekove pravice Alvaro Gil-Robles Sloveniji priporočil, naj zakonsko uredi status izbrisanih skladno z odločbama ustavnega sodišča. Zaradi odrekanja statusa izbrisanim je bil kritičen tudi Odbor ZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice. Nato je leta 2010 sledila še razsodba Evropskega sodišča, da Slovenija še vedno ni izpolnila odločbe ustavnega sodišča, leta 2011 pa je pred velikim senatom Evropskega sodišča za človekove pravice v Strasbourgu potekala obravnava v primeru skupine izbrisanih proti Sloveniji.

Prepuščeni sami sebi Slovenska politika je bila do problema izbrisanih sprva nekoliko neodločna. Prav zato so se ti organizirali tudi sami, ko so leta 2002 povezali v Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije, tri leta pozneje pa je nekaj posameznikov ustanovilo Civilno iniciativo izbrisanih aktivistov. Problem izbrisanih je tudi danes še kako aktualen. Čeprav nekateri politiki govorijo o tem, da je zgodba že končana, pa so izbrisani še vedno tukaj. In nič ne kaže, da tako ne bo tudi v prihodnje.

A upanje ostaja. Vodja programa za človekove pravice pri Mirovnem inštitutu Neža Kogovšek Šalamon ugotavlja, da se je javno mnenje o problematiki izbrisanih v zadnjih 20 letih nekoliko izboljšalo. Kogovšek Šalamonova je sicer mnenja, da bi se morala država za izbris opravičiti. Kljub vsemu pa meni, da ključni igralci svoje odgovornosti niso pripravljeni sprejeti. "Še vedno so namreč na oblasti skoraj isti ljudje kot pred dvajsetimi leti, nekateri ključni izvrševalci in snovalci izbrisa pa imajo danes cvetoče kariere."