Brent LaRue: Hvala Sloveniji, a tako ni šlo več naprej

Ker v Sloveniji ni našel poti do boljšega življenja, se je odločil, da odide nazaj v ZDA, kjer je možnosti veliko več. Poškodba je bila le sprožilec, ki je obetavnega tekača prisilila v razmišljanje o tem, da bi odšel drugam. Odločitev je padla in zdaj zapušča državo, v kateri je prebil zadnja tri leta. Potem ko je ugotovil, da tako naprej ne bo šlo več. Atlet, čigar slovenska zgodba je obetala veliko, trajala malo in ostala nedokončana, se prav danes seli nazaj v rodno državo. Za seboj pušča odlične rezultate in olimpijski nastop, ki ga ne bomo kar tako pozabili, ter priznava, da še zdaleč ni dosegel vsega, kar si je zadal. Tudi slovenskega rekorda v teku na 400 metrov z ovirami, ki si ga je tako zelo želel, ne. Odhaja nasmejan, brez zamer in predvsem hvaležen za vse izkušnje, ki jih je tukaj doživel.

Zakaj konec zdaj, ko je bi bilo pred vami še vsaj nekaj let nastopanja na najvišji ravni? O tem sem premišljeval že nekaj časa. V zadnjem času, ko sem bil poškodovan, še toliko več. Star sem 26 let, za seboj imam že tri operacije. Že po zadnji sem si, ko sem ležal v bolnišnici, rekel, da bo ob naslednji poškodbi morda dovolj. Potem je prišel letošnji marec in težave z mišico, ki se niso hotele nehati, zato sem izpustil celotno sezono in še zdaj ne morem normalno teči. Dobro vem, da bi za povratek v staro formo potreboval vsaj eno leto trdega dela in podpore z vseh strani, a to ni bilo realno. Zato sem se odločil tako, kot sem se. Ni pa bila poškodba glavni in edini razlog, da sem se odločil končati atletsko zgodbo. Še zdaleč ne.

Kaj je torej razlog? To, da se od atletike – predvsem v Sloveniji, pa tudi drugod po svetu – pač ne da živeti. Razen, če si med peščico res najboljših na svetu. Da ti to uspe, pa seveda ni lahko. Moraš biti zelo nadarjen, trenirati trdo in vseskozi, imeti srečo s poškodbami, hkrati pa imeti podporo z vseh strani. Zato sem v zadnjem času vse bolj razmišljal v smeri, da v življenju obstaja še kaj drugega kot samo atletika. Že pred nekaj časa sem soustanovil podjetje, ki se ukvarja z mobilnimi aplikacijami. Tehnologija je ob atletiki moja druga velika ljubezen. Tehtnica v mojem življenju se je tako iz dneva v dan bolj nagibala v smer poslovne kariere in stran od atletike. Poškodba je bila le pika na i, da sem se odločil prenehati teči na najvišji ravni. Ko je prišla res dobra ponudba za delo v San Francisu, zato nisem dolgo premišljeval. Skupaj z ženo sva se odločila, da sprejmeva izziv, obrneva nov list v življenju in odideva. Ni bilo lahko, a v preteklost ne gledava več. Zanima naju le prihodnost. Morda nama bo čez deset let žal, a zdaj sva prepričana, da sva se odločila pravilno.

Je odločitev dokončna? Da, prav gotovo je. Nisem polovičar. Kar rečem, to tudi storim. Ko sem prišel v Slovenijo, sem se odločil stoodstotno posvetiti atletiki. Zdaj se bom v enaki meri posvetil službi in družini. Rekreacijsko bom še tekel, na najvišji ravni zagotovo ne.

Slovenija torej ne ponuja dovolj podpore za mlade, obetavne atlete in atletinje? Da ne bo pomote. Sloveniji sem hvaležen za priložnost, ki mi jo je dala. V ZDA prav gotovo ne bi bil deležen takšne podpore, ki sem jo imel tukaj. Atletska zveza Slovenije se trudi po najboljših močeh, tudi pri klubu Mass so mi pomagali, a to žal ni bilo dovolj. Drugih sponzorskih sredstev nisem imel, razen dveh majhnih podjetij, ki sem jima zelo hvaležen. Takšno je pač stanje v slovenskem gospodarstvu. Podjetja nimajo denarja niti zase, kaj šele, da bi ga dajala drugam. Vem, da bi marsikdo rad pomagal, a ne more. Pa tudi možnosti za vlaganje v šport so v Sloveniji bolj slabe. Zakonodaja ni najboljša. Da o tem, da v atletiki tistim, ki vlagajo v nas, atleti praktično ne moremo vrniti, niti ne govorim. Toda to je že problem, o katerem bi morali razglabljati z ljudmi na najvišji ravni. Z njim se ubadajo vsepovsod na svetu in je prav gotovo srž problema. Vsi tisti, ki se v Sloveniji s podobnimi težavami ukvarjajo že veliko dlje, kot sem se jaz, so mi rekli, da je bilo včasih veliko bolje. Zdaj žal ni več, a marsikdo kljub temu vztraja. In takšne zelo spoštujem. Res zelo.

Ko ste prihajali, ste verjeli, da bo drugače? Verjetno sem oziroma sploh nisem imel pričakovanj. Šele prišel sem in bil sem vesel, da bom lahko tekmoval. Poročil sem se in bil navdušen nad vsem. Imel sem podporo moje in ženine družine. Toda potem sem ugotovil, da tako nočem živeti. Nisem bil zadovoljen sam s sabo. Seveda sem bil hvaležen za vso podporo, ki sem jo imel – da me kdo ne bo narobe razumel –, a se vseeno nisem dobro počutil. Začel sem se truditi, da bi denar služil tudi sam in bil vse bolj osredotočen le na podjetje, ki smo ga ustanovili. Počasi sem ugotovil, da se atletiki ne posvečam več stoodstotno, in sprejel dejstvo, da se ji verjetno ne bom nikoli več. Žal pa je tako, da ne moreš biti uspešen, če nisi stoodstotno osredotočen zgolj na eno. Že če si z zgolj 99 odstotki z glavo pri atletiki, ni dovolj. Moraš biti povsem osredotočen. Služiti sem torej začel denar, a ne toliko, da bi lahko preživljal sebe in družino. Zdaj se je ponudila priložnost, da bi se to spremenilo, in odločil sem se, da jo bom sprejel.

Niste bili zadovoljni, ker ste se želeli postaviti na svoje noge. Nekaj, kar je pri mladih v Sloveniji vse bolj redek pojav. Zato ker nekateri nimajo možnosti oziroma tudi zato, ker je pri nas pot odraščanja drugačna? Da. Zdi se mi, da je kulturna razlika med ZDA in Slovenijo veliko večja. Tukaj je običajno, da več rodov živi skupaj. Eden z drugim. Starši nekaj dajo otrokom, oni pomagajo svojim potomcem in tako naprej. Pri nas je drugače. Ko dobiš službo, postaneš samostojen in želiš čim prej postati neodvisen. Res je, da verjetno tudi zato, ker tukaj marsikdo nima možnosti. Pa čeprav so ljudje v Sloveniji zelo delavni in pametni. Potenciala tukaj res ne manjka. Prav gotovo ne. Takšnega in drugačnega.

Slovenijo vidite kot državo z ogromno potenciala, ki ga ne zna izkoristiti? Prav gotovo. Neverjetno je, kako zelo nadarjeni, pridni in tudi aktivni so Slovenci. Ne samo v športu, za katerega so res zelo nadarjeni. Zdaj, ko sem zašel v poslovne vode, sem se srečeval z mnogimi. Spoznal sem številne zelo intelektualno sposobne ljudi. Škoda je le, da živijo v okolju, ki tega ne spodbuja. Slovenci so odlični ljudje. Potrebujejo le pravo priložnost, da bi zasijali v polnem sijaju. Tudi neverjetno športno aktivni so. Ko sem ob koncih tedna odhajal na izlete v naravo, je bilo vse polno. Vsi tečejo, hodijo, kolesarijo … Razmišljajo zdravo. Škoda je le, da jim država me ponudi vsega, da bi ves potencial izkoristili. Zaradi tega so številni zagrenjeni.

Zdi se, da ste se na Slovenijo zelo navezali? Prav gotovo. Seveda se bom sem še vrnil. Res je, da odhajam in za Slovenijo ne bom več tekmoval. Vam pa zagotavljam, da bom od zdaj naprej njen navijač številka ena. S komerkoli bom o Sloveniji govoril, bom imel o njej povedati le najlepše. To je država, ki mi je ponudila marsikaj, za kar ji bom večno hvaležen. Za zdaj se selim drugam, a morda se bom kdaj še vrnil. Korak za korakom. Bomo videli, kaj se bo v prihodnosti zgodilo. V Sloveniji sem zgradil številna prijateljstva, ki jih ne bom pretrgal kar tako. To ni dokončno slovo, je le nov list v mojem življenju.

Ste se v treh letih, kolikor ste jih prebili tukaj, nalezli slovenskih navad? (smeh) Sem, kolikor sem se lahko. Tudi na Triglav sem si želel, a zaradi poškodbe nisem mogel. Če me ne bi mučila, bi prav gotovo osvojil tudi najvišji slovenski vrh. Sicer pa je Slovenija tako zelo majhna in tudi raznolika, da lahko vidiš vse, če si le želiš. Ogledal sem si jo, kolikor se je dalo. Na Šmarno goro, ki je izletna točka vseh Ljubljančanov, sem hodil skoraj vsak teden. Tudi značilne slovenske hrane sem se navadil in v njej zelo užival. Prav gotovo jo bom pogrešal, tako kot bom pogrešal tudi vse čudovite ljudi, ki sem jih tukaj spoznal. Slovenska kultura mi je blizu. V njej sem užival.

Pa atletski spomini, ki jih boste večno hranili na čas, ki ste ga prebili tukaj? Kar nekaj jih je. Prvi zagotovo mednje spada tisti, ko sem prvič tekel na državnem prvenstvu in osvojil tri zlate medalje. Prvič sem postal državni prvak, počutil sem se res izjemno. Pa potem trenutek, ko sem izpolnil olimpijsko normo. Ko je trener Albert Šoba stal ob stezi in kričal: ''Uspelo ti je! Uspelo ti je!'' Bil sem res navdušen. In seveda drama v zvezi z dovoljenjem IAAF za nastopanje v dresu Slovenije, ko je sprva kazalo, da na olimpijskih igrah v Londonu ne bom mogel nastopiti. Ko sem izvedel, da bom lahko, sem bil vzhičen. Spomnim se, da mi je veselo novico sporočil takratni predsednik Atletske zveze Slovenije Peter Kukovica. Ko mi jo je povedal, sem ga kar objel. (smeh)

Pa lanskoletne olimpijske igre, na katerih ste navdušili in se z osebnim rekordom 49,38 uvrstili v polfinale? Seveda, London je bil nekaj posebnega. Nekaj, o čemer sem sanjal kot otrok. Neverjetna izkušnja. Zelo razburljivo obdobje. Kot da bi se vozil po toboganu. Tik pred odhodom na igre sem zbolel in videti je bilo zelo slabo. Potem pa sem hitro okreval, tekel osebni rekord in se uvrstil v polfinale. Neverjetno je bilo. Ne bom pozabil niti stave, ki sem jo z Marijo Šestak sklenil v Londonu. Dogovorila sva se, da bova morala, če komu od naju uspe preboj v finale, nositi dolge nogavice. Njej je uspelo in stavo sva seveda upoštevala. (smeh) Bilo je zelo zabavno. Res sem ponosen na to izkušnjo in hkrati vesel, da sem bil del slovenske ekipe.

Na evropskem prvenstvu v Helsinkih se je izšlo slabše. Z dvema diskvalifikacijama – tako v teku na 400 metrov z ovirami kot brez ovir –, kar je redkost. Res je. To je bilo zame veliko razočaranje. Kdo ve, kaj vse bi se lahko zgodilo, če ne bi bil diskvalificiran. Dejstvo je, da sem bil pripravljen odlično, konkurenca pa je bila veliko bolj skromna od tiste na olimpijskih igrah. Medalja ni bila daleč, lahko bi se razpletlo sanjsko. Če bi jo osvojil, bi bilo tudi po finančni plati zdaj verjetno marsikaj drugače in morda ne bi bil tu, kjer sem. Toda to je šport. Nekdo se poškoduje, nekdo je bolan, nekdo ni v formi. Jaz sem bil diskvalificiran. Vsak ima svojo zgodbo. Vedno se ne more iziti tako, kot si želiš, zato se s tem, kaj bi bilo, če bi bilo, ne obremenjujem preveč.

Res je, a enega cilja, ki ste ga glasno napovedali, niste izpolnili. Niste popravili državnega rekorda Roka Kopitarja iz daljnega leta 1980, ki je tekel 49,11. Ne le ta, še nekaj ciljev je takšnih, ki jih nisem dosegel. V glavi sem jih imel veliko. Slovenski rekord je bil prav gotovo eden izmed njih. Seveda mi je žal, da mi ni uspelo, a to je šport. To je življenje. Sicer pa je omenjeni rekord vrhunski. Rok si ga je prav gotovo zaslužil. Ni naključje, da traja tako zelo dolgo.

Rekorda ni, a srca številnih ljubiteljev slovenske atletike ste osvojili. Lahko rečem, da sem v Sloveniji vseskozi čutil podporo, kar zelo cenim. Ljudi, ki so mi stali ob strani, nikoli ne bom pozabil. To, da je marsikomu stalo do tega, kar sem delal, neizmerno cenim. Hvala vsem. Tudi zato odhajam z nasmehom na ustih.

Bi se jim lahko zahvalili tudi v slovenskem jeziku? Bi, čeprav je jasno, da prav dobro govoriti še ne znam. Vseskozi sem se trudil, da bi se naučil slovensko, a priznam, da bi se lahko veliko več. Nisem se naučil dovolj, saj sta bili prioriteta treningi in delo, a prav gotovo z učenjem slovenščine nisem končal. Ko se bomo naslednjič videli, bom obvladal slovensko! (smeh)