Marija Šestak končala kariero: Še enkrat bi prehodila isto pot #intervju

Marija Šestak je slovenska rekorderka v troskoku. Najboljši dosežek ima na prostem in v dvorani, oba pa je dosegla leta 2008. Dogodkov iz tega leta ne bo nikoli pozabila, saj je v Srbiji rojena atletinja na olimpijskih igrah v Pekingu skočila vrhunskih 15,03 metra, a ostala brez medalje. To je osvojila na dvoranskem svetovnem prvenstvu v Valencii in na dvoranskem evropskem prvenstvu v Torinu leto zatem.

Utrinek z zadnjih olimpijskih iger v Londonu Foto: Reuters

V svoji karieri je imela tudi precej težav s poškodbami. V začetku sezone 2013  je imela težko operacijo stopala in odločila se je, da čas za rehabilitacijo izkoristi za nosečnost. Leto 2013 je tako postalo prelomno ne samo v njeni športni karieri, temveč v življenju. Z možem Matijo, slovenskim rekorderjem v teku na 400 metrov, sta 17. septembra namreč povila hčerko Taro, ki od tedaj narekuje njun vsakdanji ritem. Po daljšem tekmovalnem premoru se je želela vrniti na atletske steze, a je decembra padla odločitev, da šprintarice postavi v kot. Letos se ponavlja zgodba izpred treh let, saj je ponovno noseča, Tara pa bo morda dobila sestrico prav za rojstnodnevno darilo, saj so ji zdravniki rok postavili prav na 17. september.

Danes ste na socialnem omrežju zapisali, da se tudi uradno poslavljate. Odločitev je verjetno padla že pred časom?

Sprva sem želela končati kariero potihem, a so mi nekateri dejali, da bi bilo pošteno do vseh, ki so mi stali ob strani, da to tudi uradno naznanim in se še javno zahvalim vsem trenerjem, družini, prijateljem in sponzorjem. Brez njih mi zagotovo ne bi uspelo. Je pa odločitev padla že decembra.

Kaj je bil glavni razlog za to odločitev? Ste imeli v načrtu tekmovati še v olimpijski sezoni?

Zgodilo se je nekaj dobrih in slabih stvari, a preprosto sem videla, da to ni več to. V načrtu je bilo, da še tekmujem, a vztrajaš lahko, dokler imaš motivacijo. Ko je zmanjka, se je treba sprijazniti, da je konec. Vztrajala bi, če bi vedela, da sem zmožna dobrih rezultatov. Če rezultatov ni, nima smisla. Spet so se pojavile tudi določene bolečine, tako da tudi telo ni več sodelovalo.

"Po odločitvi sem se dobro počutila, čutila sem nekakšno olajšanje," pravi simpatična in vedno nasmejana troskokašica. Foto: Bor Slana

Je bila odločitev težka?

Najtežje je bilo obdobje pred odločitvijo. Sprašuješ se, ali bo šlo, ali naj odneham, potem nekaj poskušaš, pa se pojavijo bolečine … Po odločitvi sem se dobro počutila, čutila sem nekakšno olajšanje.

Vendar vas bomo na atletskih štadionih še videvali?

Rada grem na štadion in si pogledam kakšen trening ali tekmovanje. Ravno pretekli konec tedna sem bila na mitingu v Ljubljani, a me ni niti malo prijelo, da bi skakala. Mislila sem si: ne, hvala (smeh).

Razmišljate morda o trenerskem poklicu?

Z možem Matijo septembra pričakujeta drugega otroka. Foto: Vid Ponikvar

Rada grem na trening in dajem nasvete mlajšim tekmovalkam, ne vem pa, če bi bila tudi dobra trenerka. Za zdaj ostajam v vlogi navijačice, bom pa nedvomno vse življenje ostala v atletiki. Ko si z dušo zraven, ostaneš zraven do konca življenja. Je kot nekakšna droga. Verjamem, da bom tudi, ko bom stara 70 let, po televiziji gledala atletske tekme.

Torej ostajate v prvi vrsti v vlogi mame?

Tako je, za zdaj sem usmerjena v družino, nisem pa tudi na veliko naznanjala, da sem spet noseča, tako da bo tako ostalo tudi vnaprej. Septembra imam rok, prav na hčerkin rojstni dan. Tudi zdaj pričakujeva punčko, tako da greva samo še enkrat čez celoten proces. Tudi oblačila že imamo od Tare, tako da bo vse skupaj tudi bolj ekonomično.

Katerih trenutkov v karieri se najraje spomnite?

Zadnjo medeljo na velikem tekmovanju je osvojila na dvoranskem EP leta 2009 v Torinu. Foto: Vid Ponikvar

Imam tako bogato kariero, da je veliko lepih trenutkov in tudi nekaj slabih. Če hočeš biti vrhunski, moraš hoditi po robu in hitro se zgodi poškodba. A brez tveganj ne bi nikdar skakala tako daleč. Rada se spominjam prve medalje na mladinskem evropskem prvenstvu v Ljubljani leta 1997, pa prvega troskoka čez 15 metrov, svojega najdaljšega poskusa na olimpijskih igrah v Pekingu in medalj z dvoranskih prvenstev.

V Pekingu ste skočili prek 15 metrov, a ostali brez medalje. Je še kaj grenkega priokusa?

Danes tekmo v Pekingu gledam kot na nekaj fantastičnega. V tistem trenutku je seveda bilo nekaj razočaranja, ko ob tako dolgem skoku ostaneš brez medalje, a veliko deklet je imelo željo skočiti prek 15 metrov, pa jim to nikdar ni uspelo. Meni je uspelo na največji mogoči tekmi in sem lahko samo izjemno zadovoljna.

Bi v karieri kaj spremenili, se kdaj odločili drugače?

Generalno gledano je vse v redu, tako kot je in je bilo. Poškodbe in neuspehi so sestavni del športa in so lahko dobra izkušnja za naprej. Zagotovo sem zaradi njih kdaj pozneje v določeni situaciji sprejela pametnejšo odločitev. Ničesar ne obžalujem, vse bi še enkrat ponovila.

Poškodbe in neuspehi so sestavni del športa. Foto: Vid Ponikvar

Pa so vas neuspehi kdaj prizadeli?

Neuspehi so me bolj boleli, ko sem bila mlajša in se s tem še nisem znala boriti. Prizadel me je predvsem kakšen neprimeren komentar. Pozneje, ko spoznaš vse skupaj, je veliko lažje. Spoznaš, da si na eni tekmi boljši, na drugi slabši. Žalosten si nekaj dni, potem pa greš naprej. Tudi neuspehi oblikujejo športnika. Ni športnika, ki bi mu šlo vse po načrtih.

Bi se še enkrat odločili za isto pot?

V športu sem od svojega šestega leta, atletika pa je del mojega življenja že 25 let. Ne glede na občasne slabe trenutke sem v atletiki doživela same lepe stvari. Vesela sem, da sem del atletske družine in da, še enkrat bi se podala v atletiko, če bi imela ponovno izbiro.